Na Reki imamo skupine različnih žanrskih predznakov, zato takšna odstopanja, če temu sploh lahko rečem odstopanje, niso presenetljiva. Punkovski in novovalovski bendi so resda prvi prebili lokalne idiome, zato večina ljudi mesto enači s temi gibanji, vendar se je to zgodilo pred tridesetimi leti. Americana je glasba, ki smo jo imeli radi nekoč in jo imamo radi še danes, zato se mi zdi logično, da smo se našli in raziskujemo na njenih frekvencah. Bistvo je, da skladamo takšne pesmi, ki jih tudi sami radi poslušamo, četudi se zavedamo, da če danes omeniš termin americana, večina ljudi pomisli na akustični alternativni country, bluegrass ali folk. Pri nas je tega zelo malo, saj smo kitarski bend, ki zelo rad odvije potenciometre, kar razumem kot podaljšek punka, iz katerega smo izšli.
Vaši začetki segajo v garažo, kjer je nekoč »razbijala« skupina Stoned Cows. Kdaj in kako ste doživeli razsvetlitev ter zajahali v puščave americane?Ni šlo za nobeno posebno razsvetlitev – v Stoned Cows je bil avtor pesmi nekdo drug, sam pa sem se hotel izraziti tudi na skladateljski način, zato sem iskal nov bend, kjer bi se lahko avtorsko razživel. Hkrati je bil za moje razumevanje glasbe garažni rock šestdesetih preveč hermetičen, kar zadeva spoštovanje določenih kanonov in stilizacije. Z My Buddy Moose se mi je odprl prostor svobode, v katerem lahko – če se mi tako zahoče – izberem odprte akorde, potegnem za atonalnimi riffi, jih raztegnem v hrup ali pa stvar umirim s kakšno country melodijo. Vse, kar šteje, je dobra pesem.
Izognili se niste niti elementom power popa.Vsekakor je ta dimenzija pri nas prisotna že od prvega albuma dalje, četudi je nismo, ne takrat in ne sedaj, stilsko definirali. Vedno sem se navduševal nad dodelano melodijo – ta mi je pomembnejša od atmosfere.
Kaj je odločilno vplivalo na takšen odnos? Morda omenjeni puščavniški občutki, ki še dodatno poudarijo svobodo in odprte vizije skladanja in doživljanja glasbe?Po pravici povedano, ne vem, saj v My Buddy Moose vse poteka po naravni poti. Igramo intuitivno in tako se tudi obnašamo. Pustimo, da nas zapeljejo pesmi, prek katerih tudi komuniciramo. Morda takšne poglede resda lahko primerjamo z vožnjo po puščavi ali – ker prihajamo iz Reke – plovbo po morju. Vsi zunanji elementi postanejo nepomembni. Potovanje je edini razlog, ki odpira prostore lepote, ki se jih niti ne zavedaš, dokler se na poti ne soočiš z njimi.
Vaš novi album Shine! Shine! Shine! žanje odlične kritike tako doma kot tudi čez mejo. Deluje zelo prvinsko, kar je mogoče sklepati že iz naslovnice, ki je videti kot nekakšna lesena škatla.Album je logično nadaljevanje predhodnega Wonderful Feeling of Emptyness. Vmes skorajda ni bilo premora – pesmi za Shine! Shine! Shine! so začele nastajati takoj po realizaciji prejšnjega in tako smo imeli dovolj časa, da smo jih uigrali ter se zaprli v studio. Za mešalno mizo smo povabili Chrisa Eckmana. Okostje albuma smo posneli v živo v samo treh dneh, kasneje smo dosneli le še vokale in gostujoče inštrumente. Osnovna ideja je bila, da ohranimo živi »feeling«, ki je prisoten na naših vajah ali koncertih; in verjamem, da nam je uspelo. Oblikovalec ovitka je izjemni reški umetnik Enver Krivac, s katerim sodelujemo že od prvega albuma naprej. Imel je popolno svobodo z naše strani. Naslovnica je oblikovana tako, da se ji moraš približati, da bi videl, kaj se skriva na njej. In kot taka predstavlja opozicijo vsem kričečim in bleščečim ovitkom v izložbah. Z njo slavimo osnovne zaznave in občutke, ki jih prebuja glasba, in te je Enver vedno znal poiskati v naši glasbi.
Ali mi lahko razložite fantastičen citat »not enough for the rising but quite enough for a fall«, ki je odtisnjen v notranjosti? Deluje zelo pesimistično, kot da že vnaprej veste, da vam ne bo uspelo.(Smeh) V mislih imam balansiranje v sivi coni, kjer je človek vedno bližje neuspehu kot ekstazi, četudi je citat težko razložiti z besedami. Treba ga je doživeti.
No, v rock'n'rollu je še vedno bolje zgoreti kakor zbledeti, če si sposodimo večno resnico Neila Younga.Vsekakor, vendar bendi zelo težko spoznajo, kdaj se stvar obrne navzdol – v bledenje. Ne predstavljajo si življenja brez glasbe, ne glede na to, da nima več tiste kakovosti ali učinka kot nekoč. Mislim, da se ni treba bati, da bi se kaj podobnega zgodilo z My Buddy Moose. Nismo dovolj popularni, da bi zgoreli ali zbledeli.
Ali ste kdaj poskušali poiskati srečo v tujini? In s tem ne mislim na območje bivše Jugoslavije.V tujini nismo veliko nastopali – nekajkrat v Avstriji ter nedavno v Liverpoolu in Londonu. Za kakršno koli prepoznavnost zunaj bi bilo treba organizirati nekaj velikih turnej, česar pa si mi, zaradi rednih zaposlitev, ne moremo privoščiti.
Jutri boste nastopili na ljubljanskem FV festivalu, kjer se slavi garažnorockovski sentiment. Na neki površen način lahko govorimo o vaši ponovni vrnitvi v podtalje, v čas pred My Buddy Moose. Ali boste manj melodični in bolj ostri zavoljo tega?Nobenih problemov nimamo s tem, pravzaprav zelo pogosto igramo v družbi garažnih bendov. Večkrat smo bili že gosti na podobnih festivalih v Mariboru, Beogradu in Avstriji. To je naše naravno izhodišče; iz garaže smo odšli proti americani in še vedno je občutek nje prisoten v naši glasbi. Okej, resda bo program manj orientiran na country sentiment, kar pa ne pomeni, da bomo melodičnosti obrnili hrbet.
