V zadnjih nekaj stoletjih se v Evropi živalim v divjini ni dobro godilo - zaradi lova, izgubljanja življenjskega prostora in onesnaženja je njihovo število upadalo. A danes objavljeno poročilo Zoološke družbe v Londonu, ki ga je naročila skupina za ohranjanje divjih živali in rastlin Rewilding Europe, kaže, da se je trend obrnil, piše britanski BBC.

Raziskovalci so vzeli pod drobnogled 18 vrst sesalcev in 19 vrst ptic po vsej Evropi. Kot so ugotovili, se je število njihovih pripadnikov, z izjemo iberskega risa, od leta 1960 povečevalo.

Največji porast so ugotovili pri evropskem bizonu, evrazijskem bobru, beloglavi trdorepki, ponekod celo pri kratkokljuni in belolični gosi. Število pripadnikov vseh teh vrst se je v zadnjih petih desetletjih povečalo za več kot 3000 odstotkov.

Število največjih plenilcev, med katerimi je tudi rjavi medved, se je medtem podvojilo. Število sivih volkov, ki je bilo v preteklosti močno okleščeno, pa se je povečalo za 30 odstotkov. Pri sesalcih so sicer največjo rast v številu zaznali na jugu in zahodu Evrope.

Kot je pojasnil direktor skupine Rewilding Europe Frans Schepers, se je »povratek« živali v divjini začel po drugi svetovni vojni, v 50. in 60. letih minulega stoletja. »V primerjavi s številkami iz 17. in 18. stoletja gre še vedno za zelo nizko raven, a se vračajo,« je dejal.

K temu je po prepričanju raziskovalcev prispevala kombinacija več dejavnikov. Med drugim sta k oživitvi vrst prispevala njihova zakonodajna zaščita prek direktiv EU pa tudi programi ohranjanja vrst. In medtem ko v delih Evrope še vedno izvajajo lov na določene živali, je število živali, ki jih lahko pri tem ubijejo, omejeno.

Kot pomemben dejavnik Schepers izpostavlja tudi dejstvo, da ljudje zapuščajo podeželje, s čimer je na voljo več prostora za živali.

Vrnitev nekaterih vrst, predvsem velikih plenilcev, pa sproža tudi zaskrbljenost. V Franciji, na primer, zaradi vrnitve volkov kmete skrbi za varnost njihove živine.

Tudi poročilo svari, da bi bil to lahko vse večji problem, a predlaga, da vlada uvedejo kompenzacijske sheme, iz katerih bi kmetje dobili poplačano nadomestilo za izgube.