»Zakaj ni nobenega netopirčka?« je razočarano vsakih nekaj minut babico vprašal eden od zbranih otrok, ki so v soboto v Županovi jami pri Grosuplju nestrpno in brez strahu pričakovali, da bodo videli netopirje. Vodič Matic Kovač jih je skušal zamotiti z zanimivo razlago o kapnikih, a nepremični kraški pojavi zanje niso bili tako zelo privlačni kot mala frfotajoča bitjeca. Končno so jih dočakali v Permetovi dvorani, poimenovani po odkritelju županu Jožetu Permetu, ko so letali pod enajst metrov visokim stropom. »To je moj prijatelj Jože, ki smo ga zdaj zmotili med dnevnim počitkom,« se je še pošalil vodič in svetil navzgor, obiskovalci pa so se trudili upogniti glavo čim bolj nazaj, da bi živalice čim bolje videli. Nedaleč naprej, na poti v naslednjo od sedmih dvoran, pa so še bolj potešili svojo radovednost. Primerek malega podkovnjaka, najpogostejše vrste netopirjev pri nas, je visel z glavo navzdol s kamnite stene in se tesno ovit v svoje prhuti ni pustil motiti, zato so si mimoidoči lahko dobro ogledali drobno črno pikico.
»V Županovi jami smo našteli osem vrst netopirjev, pozimi pa samo tu v Permetovi dvorani prezimuje okoli 150 netopirjev,« je še ponosno pojasnil Kovač. Slovenija pa je tudi sicer zelo bogata na tem področju. Od 32 netopirskih vrst, ki so bile doslej odkrite v Evropi, jih pri nas lahko najdemo kar 30. »V drugih državah imajo povprečno okoli deset vrst,« je še zadovoljno ponazoril našo srečo Jaka Kregar, član Slovenskega društva za preučevanje in varstvo netopirjev, ki v okviru mednarodne noči netopirjev vsako leto po vsej Sloveniji z vrsto aktivnosti ljudi opozori na pozitivne lastnosti teh zanimivih sesalcev in jih poduči, kako jih lahko ohranimo. Pred letom 2012 se je projekt, ki ga koordinira organizacija Eurobats, imenoval evropska noč netopirjev, nato pa so se mu pridružile še nekatere države s severa Afrike in Bližnjega vzhoda.
Gvano je najboljše gnojilo
Ne tič ne miš, se glasi znan šaljiv opis za edine sesalce, ki zmorejo leteti, so pa vseeno bolj sorodni mišim kot ptičem, saj se toplokrvni mladiči hranijo z materinim mlekom. Zaradi bujne domišljije ljudi, starih vraž in filmskega sveta pa te majhne živali, katerih telo se da navadno zaobjeti z enim prstom, že po tradiciji spremlja slab sloves, da ne delajo nič pozitivnega. Pijejo kri? Le v tropskih in subtropskih predelih Amerike živijo edine tri krvosese vrste netopirjev, slovenski netopirji niso vampirski. Se zapletajo v lase? Ne drži, pravi Kregar, mogoče bi se to lahko zgodilo kakšnemu mladiču, ki še ni tako vešč letanja, sicer pa netopirji nikoli ne napadajo sami od sebe. In še tretji stereotip – prenašajo steklino? Tudi to načeloma ne drži, saj virusa klasične stekline pri netopirjih v Evropi še niso zabeležili. Našli so nekaj sorodnih evropskih netopirskih lyssa virusov, vendar tudi pri nas aktivno preverjajo prisotnost teh virusov in vsaj v zadnjih petih letih ni njihove prisotnosti potrdil noben vzorec.
Spregledana resnica o letajočih z rokami, kakor poenostavljeno pomeni njihovo latinsko ime, je, da so zelo pomemben člen ekosistema, saj kot žužkojedi skrbijo za ohranjanje ravnovesja v naravi. Za komarje, muhe in vse druge žuželke, ki nas zvečer ob prižgani luči najbolj jezijo, poskrbijo prav oni, njihovi iztrebki (gvano) pa so znani kot izjemno kakovostno gnojilo. A medtem ko netopirji delajo za nas nekaj dobrega, smo ljudje njihov največji sovražnik in razlog, da so ogroženi. »Ne zato, ker bi bilo tako malo osebkov, ampak zato ker v to skupino človek s svojimi dejavnostmi posega veliko močneje kot v druge skupine,« pojasni študent biologije Kregar, ki je letos na svojem domu v Kranju oskrbel že dva slabotna netopirja. Z njimi se poglobljeno ukvarja štiri leta in je nad njimi čisto fasciniran, prizna. Čeprav vidijo izredno dobro, pri lovu oči niso njihovo glavno čutilo, ampak uporabljajo tako imenovano eholociranje – oddajajo nam neslišne ultrazvočne klice, odboje zvoka prestrežejo in tako natančno zaznavajo ovire v prostoru, tudi do 0,05 milimetra tanko nit.
Moramo res toliko osvetljevati?
Zloglasni netopirji so tudi zelo občutljivi in se hitro vznemirijo, pogosto zaidejo v domove in se zmedejo, ko ne morejo ven. »Ne se obnašati, kot da je v vaš dom prišlo največje zlo na svetu! Lahko ste veseli, da vam počistijo žuželke,« vsem polaga na srce Kregar in opozarja, da res niso škodljivi. Bolj ljudje škodimo netopirjem. Poleg uporabe pesticidov, s katerimi človek zastruplja njihovo hrano, je velik problem tudi svetlobno onesnaževanje, še zlasti močno osvetljevanje cerkva, v katerih ti sesalci radi najdejo zatočišče.
To jim povzroča težave, ker se na lov ne odpravijo ob mraku, ampak veliko kasneje, saj ne prepoznajo, da je že čas za izhod. Tako zamudijo vrhunec žuželk, se manj najedo, manj hrane je za mladiče poleti, ko so samice v porodniških kolonijah, posledično pa netopirji postajajo podhranjeni in težje preživijo zimo, ko je podkožna tolšča bistvenega pomena. Le tako malo bi bilo torej treba, da bi malim črnim letalcem pomagali lažje opravljati njihovo nalogo ohranjanja ravnovesja v naravi.
