V zadnjem času sem pogosto opazil predkoncertna besedila o Leonardu Cohenu, ki so si bila podobna v naštevanju pesmi, ki jih izvaja na koncertu. Pač v slogu: »Leonard Cohen bo nastop odprl z Dance Me to the End of Love, drugi del bo začel s Tower of Song, ne bodo pa manjkale niti Suzanne, So Long Marianne, Famous Blue Raincoat in slovo s Closing Time.« Nimam se namena spuščati v polemiko z nikomer, ne s pisci (očitno) promocijskega besedila ne s kolegi, ki so zagrabili za nastavljeni trnek, toda ko sem prvič videl na ta način priloženi seznam, sem se vprašal: ali Leonard Cohen res potrebuje takšno ceneno reklamo? Ali ni njegov repertoar privlačen že sam po sebi, ne glede na to, ali rutinirano izvede kakšnega izmed svojih označevalcev ali pač poseže v manj »razvpit« material? Nisem namreč edini, ki sem prepričan, da bi lahko Cohen bral iz telefonskega imenika in bi bilo to še vedno vzvišeno doživetje.
Tesnobnost pozabljene lepote
Leonard Cohen je pesnik več generacij, najprej pisec – tako poezije kot romanov – šele potem glasbenik. Večkrat se je spraševal, ali sploh je muzikant ali je le pesnik, ki si je sposodil glasbo. V Knjigi hrepenenj je narisal kitaro in ob njo zapisal: »Moja kitara je tako lepa. Včasih si želim, da bi jo znal igrati.« Ne gre za nobene velike besede, v izvirniku so celo napisane s samimi majhnimi črkami in neurejeno, a vseeno veliko povedo. Ko pomislimo na Cohena, pač ne pomislimo samo na glasbo. Pomislimo na praznik žive besede, ki se na odru kaže kot nekajurni recital. To so besede s težo, ki okrašene s preprostimi modusi bluesa, folka in jazza nadaljujejo tam, kjer je nekoč zaspala roka Federica Garcie Lorce. Takrat je Leonard Cohen štel dve leti, danes jih ima šestinsedemdeset več. Za njim je stoletje, ki mu je v iskanju lastnega miru dalo besedo, in medtem užival grenke in sladke sokove življenja, včasih na Zemlji, včasih malce nad njo.
H kateremu bogu je pri tem molil, ni pomembno. Četudi je vedno znal z besedami, mu te nikdar niso bile v tolikšno pomoč, da bi znal razložiti svoj notranji blues. Tesnobo je že od ranih dni zaupal samo sebi in tišini, niti Njemu je ni: »To pesem pišem tebi, Vladar Sveta, ki imaš vse na svetu, samo te pesmi ne.« Svet Leonarda Cohena je svet pesmi, ki so varno shranjene v Stolpu – pesmi, ki so stkale njegov univerzum in že dolgo tega nazaj postale samostojne. Spomeniki, ki ustavljajo čas. Medtem ko se je svet hitropotezno spreminjal, je Cohen ostajal enak. Zazrt v globino čustev, ki včasih pogledajo skozi okno, da jih pesnik znova vzame s seboj na turnejo. To je svet pozabljene lepote, prepoln izgubljenih in najdenih ljubezni, v katerem biva njegova volja. Ključ od vhodnih vrat pa ima samo Leonard Cohen.
Razhajanja namesto srečanj
Redko katere stvari se spomnim tako doživeto kot trenutka, ko sem prvič slišal njegov glas. Koliko sem bil star, ne vem, a spomnim se tiste modre kasete, kjer me je na koncu – med vsem disko trashem konca sedemdesetih let – pozdravila Suzana. Še danes jo imam. Zdelo se mi je, kot bi pel igralec Jože Zupan. Nekaj drugačnega, bolj prvinskega je bilo v tem globokem in mračnem glasu. Seveda so minila leta, preden sem Leonarda Cohena začel dojemati povsem drugače. Medtem je tudi Suzana dobila drugačno ime in obraz. Več njih, a pesem je vedno ostala ista. Cohen ji je namreč vdahnil dih izvenčasnosti. Prav v teh, občutljivejših in osebnih analizah, se pri njem zdi, da nima nikakršnega stika z zunanjim svetom, ter da so vprašanja, s katerimi se ukvarja, samo njegova, četudi jih mi, ki sledimo njegovim pesmim, doživljamo kot svoja. Sposobnost, da te osebne trenutke prevede v pesem tako, da jih tudi drugi lahko podoživimo – razumeti jih je že malce težje – je njegova velika prednost. Ali je zato pomembno, katere pesmi je vzel iz Stolpa pesmi? Še zlasti, ker ga nikdar niti največji cohenologi ne bodo razumeli v celoti. Morda niti površno ne, le enciklopedično. Na poti na Kantfest sva se z njegovim dobrim poznavalcem in prevajalcem Juretom Potokarjem večkrat pogovarjala o »skritih« verzih, a sva si bila na koncu bolj ali manj enotna, da je Leonard Cohen v osnovi preprost in težko razumljiv hkrati. Najverjetneje, ker sam tako hoče.
V tem morda tiči razlog njegove krhke samozavesti. Verjamem, da skromnost, ki jo kaže na povratniških turnejah, ni zaigrana. Leonard Cohen res tako čuti; boji se ponovnih srečanj, ker ima rajši razhajanja, ki so mu tako dobro služila v njegovih pesmih. Obnaša se, kot bi bil prebujen iz zimskega sna. Presenečen je nad reakcijami publike, še zlasti ker med njo vidi mlade obraze, ki se morda niti še rodili niso, ko je leta 1993 zadnjič stal na odru.
Nove pesmi, stare ideje
Takratna turneja The Future Tour je imela za posledico drugačno prihodnost, kot s(m)o jo mnogi pričakovali. Leonard je postal zenovski menih Jikan (Tihi). Umaknil se je iz javnosti in se povzpel na goro Baldy. Na njej je našel mir, medtem ko se je v dolini dogajal in zgodil kaos. Njegov bančni račun in celo pokojninski sklad sta bila zaradi nepoštenja njegove dolgoletne menedžerke izropana in Cohen je ostal sam s popotnim kovčkom v roki. Sprva se je zatekel v neskončnost ameriških avtocest in med vandranjem obnovil svojo ljubezen do cigaretnega dima, ki je še poglobil njegovo že tako otožno resonanco, da bi kmalu odprl zaprašeno popotno malho ter v njej našel nekaj nedokončanih misli o svojem skritem življenju. Ni čudno, da je dotično pesem (In My Secret Life) sestavljal celih trinajst let. Znašel se je na začetku, a tokrat z drugačnim izhodiščem. V 21. stoletju in z desetimi novimi pesmimi ter starimi idejami Leonard Cohen v svetu rock'n'rolla ni bil več anonimen kot tistega davnega leta 1967, ko je izdal prvi album. Okoli njega je bil zgrajen mit, ki je samo čakal na svojo obnovo.
Takšnega preskoka ni naredil prvič – ožji literarni krogi so se tik pred prvencem večkrat spraševali, kako bo preživel prehod iz intimnih medijev, kakršna je poezija, v množične, kot je popularna glasba? Prerokovali so mu literarno nazadovanje, a pri tem spregledali, da so njegove pete pesmi samo podaljšek njegove poezije, nov način posredovanja misli. Z njimi je postal heroj intime, ujetnik v Stolpu pesmi, Devica Orleanska, ki je utrujena od vojskovanja. Z njimi je lahko primerjal mitologije med seboj in (z)rušil številne tabuje. Cohen je namreč vedno zvenel, kot da moli o tem, kar poje, in z njim je njegova (in naša) bolečina končno dobila ime. Govor je o recitalih mimo vseh pravil popularnosti; recitalih, prepojenih in prekritih s kopreno otožnosti, temačnimi kulisami in izvirom energije, ki ji ne poznamo počela, le njeno potovanje v neskončnost.
Tudi zato se ni treba truditi razumeti Cohenovih pesmi. Povem vam, gre za zamudno delo, kjer nikdar ne boste našli pravega odgovora. Tudi ko boste mislili, da ste zelo blizu, se vam bo izmuznil. Prepustite se jim, poskušajte jih občutiti. Poezija Leonarda Cohena namreč ustvarja čarobno čustveno osnovo, ki tlakuje pot do cilja v nas samih. V tem trenutku sem se spomnil na izjemen kader iz filma Molitev za umirajočega Mika Hodgesa. V njem slepo dekle Mickeyja Rourka zajoče, ker ga ne more videti. Da bi olajšal njeno bolečino, Rourke vzame svečo in jo približa svojemu obrazu. V prizoru kot takem ni nobene logike – ona je slepa in plamen ji ne more pomagati. Ključ za razumevanje kadra se skriva v čustvih. S pomočjo njih se pred gledalcem odpre fantastičen svet zunaj vseh tosvetnih koordinat logike, svet, kjer se ne gleda z očmi, temveč vidi s srcem. In z njim se posluša tudi uglasbena poezija Leonarda Cohena.
