»Nepal je kot virus, ki okuži vsakogar, ki ga enkrat obišče. Je edini virus, ki se ga nočeš znebiti.« Tako je ob zahvali v imenu vseh, ki so prejeli diamantne medalje ob 60. obletnici prvega vzpona na Mount Everest, razmišljala Marija Štremfelj, prva in za zdaj edina Slovenka, ki je stopila na vrh najvišje gore na našem planetu. »Ta priznanja se mi zdijo dobra, ker nas spominjajo na dogodke, ki so se zgodili v Nepalu, in obenem pomagajo tudi mladim.« Njen mož Andrej Štremfelj dodaja: »V Nepalu so ljudje tisti, ki te privežejo na sebe, v sodelovanju z vso naravo – ker če si alpinist, te visoki hribi z vso to kuliso zelenja spredaj in vsem drugim pritegnejo, poleg tega pa so ljudje zares prijazni. Povsod, na vsakem koraku.«
Slavnostno petkovo podelitev medalj osvajalcem najvišjega vrha sveta je pripravil generalni konzulat Nepala v Sloveniji v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, Planinsko zvezo Nepala, Slovenskim etnografskim muzejem in Gorenjskim muzejem, priznanja pa je prejelo osem slovenskih alpinistov, ki so najvišjo goro osvojili z nepalske strani: to so Andrej Štremfelj, Marija Štremfelj, Viki Grošelj, Davo Karničar, Tadej Golob, Matej Flis, Gregor Lačen in Tomaž Jakofčič, ki je opravil prvi slovenski vodniški vzpon na vrh Everesta 19. maja 2009.
Slovenci že na 149 odpravah
Sagarmatho ali čelo neba, kot Everestu pravijo v Nepalu, sta prva uradno osvojila Novozelandec Edmund Hillary in Nepalec Norgay Tenzing 29. maja 1953. Že pred njunim dosežkom je bilo kar nekaj odprav, ki so poskušale doseči isto, a uradno ni uspelo nikomur. »Ker je tam,« je svoj poskus osvojitve najvišjega vrha sveta utemeljil britanski alpinist George Leigh Mallory. S soplezalcem Andrewom Irvinom sta se ponesrečila, še danes pa se ne ve, ali med vzponom ali sestopom.
Predsednik planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik pa pravi: »Slovenci smo stopili na himalajski odpravarski vlak že pred 60 leti in v vsem času do zdaj smo izvedli oziroma bili udeleženi na 149 odpravah, kar je za majhen narod velik uspeh. Ne samo, da smo bili udeleženi na odpravah, ampak smo zelo hitro ujeli korak s svetovnimi velesilami na tem področju in smo, še posebno v devetdesetih letih, zaznamovali Himalajo in himalajski alpinizem s takrat največjimi uspehi, ki so jih dosegali tujci v Himalaji.« Prvi slovenski obisk vrha Čomolungme, Matere vesolja (tibetansko ime za Everest), se je zgodil 13. maja 1979. »Zgodba je še vedno živa. In ker je to bil prvi vzpon, je vedno tudi aktualna,« se spominja Andrej Štremfelj, ki je vrh Everesta takrat osvojil skupaj s pokojnim Nejcem Zaplotnikom. »Osvojiti cilj, ki si ga zadaš v življenju in ni ravno enostaven, ti da na koncu neki poseben občutek. S tem, da se mi zdi, da je občutek na vrhu hriba še nekoliko drugačen. Zame je velik izziv v plezanju in hoji v gore to, da ko se dvigam iz neke temne doline, sem vedno bolj na svetlem, obzorje se vedno bolj odpira, razgled je vse večji – kot da bi se mi tudi sicer obzorje v življenju širilo.«
Nato je 7. oktobra 1990 goro osvojil še enkrat, tokrat v spremstvu svoje žene Marije. Na vprašanje, ali je bilo lažje, ker je plezala z možem, je odgovorila, da vsakič, ko se odpravljaš na odpravo, iščeš soplezalca, ki je zanesljiv, sorodno dušo, ki jo dobro poznaš, nekoga, s katerim plezaš tudi v Sloveniji: »In jaz imam tako dušo kar v možu. Moram reči, da je bilo celo tako, da ko sva šla proti vrhu, sem imela jaz večjo motivacijo doseči vrh. Govorim o zadnjem dnevu, o vzponu od Južnega sedla naprej. Tako da sem morala celo malce priganjati Andreja, da naj vendar že gre. Ker on je pač enkrat že bil in to po dosti težji smeri.«
Davo Karničar s smučmi z vrha
Skorajda nepojmljiv uspeh je bilo neprekinjeno smučanje z Vrha XV, kot se je Everest imenoval do leta 1856, ki je kot prvemu in še vedno edinemu uspelo Davu Karničarju 7. oktobra 2000. »Strašansko veliko sreče je bilo posredi, pa optimalno smo bili pripravljeni vsi skupaj, ki smo šli tja. Pa še božji blagoslov je bil nad nami, tako da smo stvar res lahko naredili. In upam, da bom še kdaj deležen take milosti, prisotnosti prijateljev in tihe pomoči od zgoraj, da bom lahko še kdaj kaj naredil.« Novi projekt naj bi bilo smučanje iz ene najnevarnejših gora na svetu, K2, o čemer Karničar pravi: »Veliko stvari se mora zgoditi, veliko smučanj, pristopov in preizkušanj samega sebe, če sem vreden tega, da se odpravim tudi proti K2. Če bo vse skupaj v redu štimalo, zakaj pa ne.«
»Everesta se spominjam z nostalgijo, ker je sedaj že toliko časa minilo in sem ravno ugotovil, da že pet let nisem bil v Himalaji. Nujno bom spet na neki način moral iti. Če nekaj časa preživim brez Nepala, če nekaj časa ne gledam fotografij in ne srečam kolegov, s katerimi smo bili skupaj, potem še nekako gre. Ko pa se srečamo ali zagledam fotografije, me spet začne matrati, da bi šel. Vesel sem, da sem takrat dobil priložnost, da grem na Everest, tudi zato, ker sama odprava toliko stane, da si je sam ne morem privoščiti,« pravi Tadej Golob, ki je 9. oktobra 2000, ko je spremljal Karničarja, z Matejem Flisom in Gregorjem Lačnom osvojil vrh Zhumulangma Fenga (kitajsko poimenovanje najvišje gore na svetu). Na vprašanje, kako pomembno je, da na gori zaupaš ljudem, ki so s tabo, odgovori: »Mislim, da je tako, da ne smeš zaupati nikomur – ker če se zanašaš na drugega, to ne bo šlo prav dolgo. Ampak si pa seveda izbiraš soplezalce, na katere se lahko do neke mere zaneseš.«
Viki Grošelj pravi, da je po članstvu v odpravi leta 1979 Nepal v naslednjih letih obiskal vsaj še štiridesetkrat. »Tisto, kar pa mi je v največji ponos, je, da nam leta 1979 niti ni bilo jasno, kaj nam je takrat uspelo. Dejstvo je, da danes na vrh Everesta vodi enajst prvenstvenih smeri, in mnenja svetovne strokovne javnosti so enoglasna, da je prav naš, zahodni greben Everesta najtežja pot na vrh sveta.« Čeprav je od takrat minilo že 34 let, dodaja, da so ti spomini še vedno tako živi, kot da bi se vse skupaj dogajalo včeraj: »Očitno je to tako močno, tako močno ostane v človeku.« Grošelj, ki je na vrh sveta stopil 10. maja 1989, zdaj, ko ima otroke, nekoliko drugače gleda na alpinizem: »Zanesljivo zdaj vidim drugače. Prav na svojih seminarskih odpravah sem to posebej dobro občutil, kajti relativno pozno sem si ustvaril družino. Do takrat sem nekako veliko bolj suvereno plezal po Himalaji, takoj po rojstvu sina pa se mi je zgodilo, da sem v podzavesti začel bistveno manj tvegati. Tako da so se mi stvari takrat zelo obrnile, da ne rečem postavile na glavo, ampak tega sem po svoje zelo vesel, kajti v življenju, kot pravijo, obstajajo tudi druge Himalaje.«
