Dvanajstega aprila 1954 je Bill Haley s svojim spremljevalnim bendom The Comets prestopil prag razkošne stavbe Pythian Temple na zahodnem Manhattnu, kjer si je založniška hiša Decca Records v tretjem nadstropju uredila studio. Producent Milt Grabler je vztrajal, da Bill najprej posname skladbo Thirteen Women (and Only One Man in Town), ki jo je izbral za A-stran prve Haleyjeve male plošče za Decco. Če bo ostalo kaj časa, pa lahko poskusijo še s kakšno drugo pesmijo, je menil. Medtem ko je na vrsto pred vrati studia že čakal Sammy Davis Jr., je Bill Haley s svojimi Kometi na hitro posnel dve verziji skladbe Rock Around the Clock in rock'n'roll ponesel v vse zemljepisne širine – ne takoj, a zelo kmalu.
Netipična pojava rock'n'rolla
Bill Haley je bil čudna in po marsičem netipična pojava v antologiji rock'n'rolla, celo tako netipična, da je skorajda postal idol generacije, ki ji ni pripadal, niti si ga je ona želela imeti za vzor. Verjamem, da marsikdo izmed generacije popolnih začetnikov ni mogel povezati glasbe, ki je prihajala iz zvočnikov, s podobo zavaljenega človeka srednjih let, kakršne so videvali na drugi strani uradniških okenc. A prav takšen je bil Haley, debelušen in urejen, ter prav nič divji ali uporniški po takrat veljavnih (filmskih) standardih.
Vendar je Bill Haley meje prestopal drugje. V času sodelovanja na radijski postaji je opazil, da je glasba temnopoltih všeč tudi delu belske mladine, ki se je zasitila zvenenja velikih orkestrov ali country&western žalostink. Podobno kot Alan Freed je imel tudi Haley posluh za glasbo na »drugi strani črte«. Že konec štiridesetih let je svoj country & western plemenitil z živahnimi elementi rhythm'n'bluesa, kar je zmedlo »klasične« odjemalce plesnih večerov. Ansambli Billa Haleya najstnikom namreč niso ponujali konservativnega »dame volijo« udobja, temveč divje zadovoljstvo. Resda so sčasoma zato vse težje prišli do koncertov, a so bili vseeno zadovoljni – ker so vedeli, da kmalu ne bo več tako in da prihaja njihov čas. Veliki orkestri so izginjali in pred njimi se je odpiral trg…
Začetek povsem nove dobe
Začetek petdesetih let je pomenil konec dobe velikih orkestrov in solo pevcev. Glasbeni svet je zahteval nove, drugačne junake. Sprva jih je iskal v jazzu, vendar je bil ta žanr prezahteven za povprečno, zabave željno uho. Trenutek nepozornosti je izkoristil Bill Haley, ki mu je bilo pomembno zgolj in edino to, da se imajo ljudje dobro – in prav to spoznanje ga je na koncu tudi pripeljalo v zgodovino nečesa, kar so pozneje poimenovali rock'n'roll. Bolj kot žalost in bolečino rhythm'n'bluesa je v svoj rockabilly prečrpal njuno energijo in ritem – zanj je bila glasba namreč izključno sredstvo za zabavo, izgovor za norčije in prijetno počutje. S takšnim odnosom je tistega aprila 1954 tudi stopil v newyorški studio in tik pred iztekom časa, ki ga je imel na voljo, posnel dve različici skladbe Rock Around the Clock, pod katero sta se podpisala Max C. Freedman in James E. Myers.
Skladba ni bila nova. Malce je spominjala na Move it on Over Hanka Williamsa in Red Wagon Counta Basieja in naj bi bila Haleyu ponujena že leto dni prej, v času preboja s Crazy Man, Crazy (aprila 1953). Govori se celo, da naj bi obstajali zgodnji demo posnetki, a so te govorice kasneje ovrgli tako Bill Haley kot še danes živeči Kometi. Myers je zato pesem ponudil Sonnyju Daeju, ki jo je s svojimi Vitezi posnel za založbo Arcade Records Haleyevega menedžerja Jacka Howarda, vendar večjega uspeha ni doživela.
Večna himna jeznih najstnikov
Nekaj takšnega se je sprva dogajalo tudi Billu Haleyu, ko je 20. maja pred šestdesetimi leti ta mala plošča prišla na police trgovin. V avgustu je izšla druga mala plošča Shake, Rattle and Roll, s katero se je povzpel v vrhove lestvic na obeh straneh Atlantika, medtem ko je Rock Around the Clock vse bolj tonila v pozabo. Dokler igralec Glenn Ford ni brskal po diskoteki svojega sina Petra ter nagovoril producente in režiserja Richarda Brooksa, naj z njo podložijo otvoritveno špico filma Blackboard Jungle. Simbolizirala naj bi najstniški angst, o katerem je govora v filmu. Po tej potezi je postalo vse mogoče. Rock Around the Clock – kakor je zapisala Lillian Roxon – je postala marseljeza najstniške revolucije.
Film Blackboard Jungle je – poleg Divjaka (The Wild One) in Upornika brez razloga (Rebel Without a Cause) – postal Sveto pismo nove generacije popolnih začetnikov, sprtih med seboj na rasno mešani šoli v Bronxu, še bolj pa s svojimi starši in učitelji, ki uporabljajo različne metode, kako bi jih disciplinirali. Skladba Rock Around the Clock že v uvodu prižge vžigalno vrvico nezadovoljstva, ki vrhunec doseže v trenutku, ko se besni učenci znesejo nad starimi swingovskimi albumi, ki jih je uporabljal učitelj, da bi jih umiril. Tako je bila na najbolj neposreden način zavržena preživeta glasba – čas je bil za rock'n'roll, ki je s tem za vedno bil in ostal povezan z nezadovoljstvom, odtujitvijo in uporništvom. No, vsaj nekateri še vedno verjamemo, da je tako.
Film je seveda sprožil številne polemike in okrogle mize na temo »kdo nam kvari otroke«, še zlasti, ker se je mladina poistovetila z njim – to je novo življenje dalo tudi skladbi Rock Around the Clock, ki jo je doma želel oziroma moral imeti vsak najstnik, v katerem se je (na)kopičil upor do vsiljene tradicije – ne da bi pri tem vedel, da jo prepeva oženjeni oče peterice otrok pri tridesetih, ki je pravzaprav predstavljal vse, proti čemur so se borili sami. Pesem je Billa Haleyja vseeno naredila za nesmrtnega; njena prodaja se ni merila v številkah, temveč v tonah. Še danes velja za neuradni označevalec upora in prvo pesem, ki je osvojila svet, četudi bi jo bilo nerodno in zmotno imenovati tudi za prvo pesem rock'n'rolla. To zagotovo ni, niti nikdar ne bomo izvedeli ali se zedinili, katera to je. In prav je tako. Nečesa pa tej pesmi vseeno ne bo mogoče odvzeti – za vedno bo predstavljala orientacijsko točko, okoli katere se je vse skupaj začelo.
