Le nikar ne bodite marjetice!

Če nisi marjetica, si izobčen

Prek dramskega krožka dvajset let nekdo skupaj z različnimi generacijami dijakov razvija njihov talent, kreativno razmišlja, jih nekonvencionalno uči ter se uči z njimi, predvsem pa skupaj z njimi išče in jim skuša pomagati najti pot do srca. Kdor se je pod njenim mentorstvom učil gledališke umetnosti ali poslušal ure slovenščine, ve, da dijakom Šolskega centra Rudolf Maister pomaga odpirati obzorja prav posebna profesorica v pokoju. Ta ve tudi, da beseda teče o Marji Kodra.

Aktivnost v dramski skupini je v dveh desetletjih delovanja postala njen način življenja, poslanstvo, ki so ga mnogi dijaki (pod njenim mentorstvom jih je delovalo okoli 120) sprejeli z odprtimi rokami. Nekateri pravijo, da se pri Rudolfih učijo razmišljati brez omejitev in gledati na svet z več plati, česar jih šola ne nauči. Mojca Podlesek, dijakinja četrtega letnika, ki je v Zgubljenih korakih odigrala Taintajevo ženo, je že ena od njih. Glavno vprašanje predstave je, kdo nas sili v to, da smo marjetice. »Sistem,« je odgovor podala skupaj z Maticem Osolnikom, njenim možem iz predstave. In eden od sistemov je šola. Ta spodbuja kreativnost? »Le pod pretvezo raznih recitalov in natečajev, v resnici pa se moraš naučiti tisto, kar oni mislijo, da moraš znati. Učili naj bi odprtosti, a učijo le tisto, kar oni menijo, da je odprto. Vedno ti predstavijo le eno plat,« je odgovorila Mojca Podlesek, ki namerava študirati dramaturgijo. »Če ne slediš sistemu, si drugačen in izobčen,« jo je dopolnil Matic Osolnik, bodoči podjetnik. To pa zna biti hud problem, še posebno pri najstnikih. Verjetno se je v takšnih razmerah težko boriti proti temu, da ne bi bil človek marjetica. »Jaz se trudim, da ne bi bila,« pravi Podleskova, »toda to je treba skrivati. Če poveš, da tako misliš, boš morda izobčen, morda ne. Z vrstniki se o tem ne pogovarjam. Svobodno se počutim le na gledališkem odru. Ker igram tisto, kar želim in kar me predstavlja.«

Da razmišlja tako, je hvaležna tudi Marji Kodra. »Ona je brca v rit. Sili nas razmišljati. Trudi se, da bi nam predstavila vse vidike. Ničesar nam ne zastira, ampak nam pove tudi tisto, kar morda ne bi hotela, da vemo,« je dodala mlada igralka in se blago nasmehnila, ko je beseda nanesla na odnos, ki ga ima mentorica z dijaki. »Materinska je. Smo kot njeni otroci. Peče nam rogljičke in nas neštetokrat kliče, ker jo skrbi za milijon stvari,« je nasmešek dopolnil Osolnik.

Ivan Minatti ji je napisal pesem

Marja Kodra ni tiste vrste mama in učiteljica, ki bi se razjezila, ker bi najstnik naredil kakšen mladostniški prestopek. Razjezi jo nekaj povsem drugega. Na primer, če nekdo nekoga obtoži nenormalnosti. »Kaj pa je normalno?!« so lahko dijaki večkrat slišali v razredu. To je eno od načel, ki puščajo sledi, in skrbijo, da njeni koraki ne bodo zgubljeni. In seveda skuša mladim razložiti, da ni dobro biti marjetica, česar po njenem mnenju šolski sistem ne počne. »Preveč je vse predvidljivo, premalo spontano. Uspeti je treba tukaj in tam, človeške note pa manjka. To se trudim učiti dijake, tudi v razredu sem se trudila,« je razložila, medtem ko prav veliko somišljenikov ni imela, s čimer pa se nikoli ni obremenjevala. Je pač drugačna. Bori se proti normalnosti, ne obsoja, ampak sprejema. In ne prizna omejitev. »Omejuje nas naša civilizacija. Večina dela v skladu s povelji od zgoraj.«

Toplino v srcu in željo po puščanju sledi je očitno spoznal tudi Ivan Minatti. Bila sta dolgoletna prijatelja, Marja Kodra je bila tudi njegova muza. »Posvetil mi je eno pesem, a ne povem, katero. Nikomur nisem povedala, niti domačim, kajti obljubila sem mu, da nikomur ne povem,« je dejala in pojasnila, kako je nastala močna vez z velikim pesnikom. »Stara sem bila 18 let. V četrtem letniku sva naredila intervju za seminarsko nalogo. Ostala sva prijatelja vse do njegove smrti.« Okoli leta 2000 je želela izdati pesniško zbirko, Minatti jo je spodbujal k temu, na koncu pa se je odločila, da bodo njene pesmi brali le najbližji.

Spodbuda namesto obsojanja

Kar je spoznal Minatti, dvajset let spoznavajo dijaki, skoraj dve leti pa tudi zapornice na Igu. Marja Kodra sodeluje na delavnicah z njimi, v prihodnjih mesecih bo pripravila literarne večere, pogovore. V njih je prepoznala marsikateri talent, prebrala njihove pesmi... »Z veseljem sprejmejo vsakogar, ki prihaja od zunaj in jih jemlje kot sebi enake. To zelo cenijo. So zaznamovane. Ko pridejo ven, ne dobijo službe, ne dobijo ničesar. Če se nekdo pokori za to, kar je naredil, bi moral imeti enake možnosti kot vsak drug. Ampak jih nima. Daleč od tega,« je opozorila na eno od anomalij družbe. Ob pogovoru o zapornicah je odstrla tančico s še enega življenjskega vodila. Tuje ji je obsojanje. »No, zločin seveda obsojam. Če se da razumeti, zakaj je do zločina prišlo, pa tega ne morem obsojati,« je dodala.

Kako bi potem lahko obsojala dijake za kakšno najstniško neumnost? Raje jim poda roko in hodi vštric z njimi. Pravi, da jih prevečkrat podcenjujemo, a da jim je mnogo pametneje ponuditi izhod. Pa pomagati najti kreativnost, ki je imajo ogromno, a je zastrta z muljem, ki ljudi spreminja v marjetice. Pa ne le, da je treba pomagati njim, tudi oni pomagajo odraslim. Le dovoliti jim je treba, da se izrazijo. »Ko sem potrebovala pomoč, se nisem zatekla h kolegom ali sodelavcem, ampak k Rudolfom. Poleg mojih otrok mi oni pomenijo največ,« je ponosna na prijateljstvo, ki se je stkalo skozi leta. Dokaz, da vez še obstaja, je bila tudi polna dvorana in gromek aplavz ob dvajsetletnici, med občinstvom pa mnogo nekdanjih članov dramske skupine.

In kaj Marja Kodra sporoča tistim, ki vidijo sledi njenih nezgubljenih korakov, torej tudi vam, dragi bralci in bralke? »Ljudje naj ravnajo, kot tukaj notri čutijo, če sploh še kaj čutijo,« je s prstom pokazala na srce. In ne bodite marjetice. A kako ne biti marjetica v tem z marjeticami posejanem svetu? Rešitev je na dlani, vprašajte Marjo Kodra. Nikoli ni prepozno.