»Nič takega, vse to vendar počnem v svojem prostem času,« je skromno zamahnil z roko Matija Krnc, oče in gonilna sila Dnevnikovih gazel, ko smo mu čestitali za nedavno prejeto nagrado Marjana Rožanca za dolgoletno strokovno in organizacijsko delo na področju športa. V utemeljitvi so zapisali, da je športno aktivnost začel leta 1956 kot igralec namiznega tenisa v Krimu in bogato kariero nadaljeval kot trener, mednarodni vrhovni sodnik, novinar in publicist, organizator in funkcionar. Edini v Sloveniji je sodeloval pri vseh večjih mednarodnih namiznoteniških prireditvah v zadnjih 52 letih, leta 1965 je bil član tehnične komisije, ki je postavila nove temelje pri organizaciji svetovnih prvenstev in drugih mednarodnih namiznoteniških tekmovanj. Skupaj s sodelavci je izdal prvi Priročnik za sodnike in organizatorje tekmovanj, v vlogi vrhovnega mednarodnega sodnika pa je v zadnjih letih sodeloval na več kot 50 velikih mednarodnih prvenstvih in turnirjih, saj ima status BB, kar je najvišji rang ITTF (Mednarodne namiznoteniške zveze ).
Poleg namiznoteniških funkcij je deloval tudi med gradbinci, kjer je pri organizaciji Športnih iger gradbincev spoznal Marjana Rožanca, s katerim sta več kot desetletje uspešno sodelovala pri organizaciji športnih prireditev na Kodeljevem. »Res je, tisto desetletje, ko sva skupaj z Rožancem organizirala športne igre kot nekakšno sindikalno olimpijado, je bilo nepozabno. Predstavljajte si, po 3000 tekmovalcev je sodelovalo na igrah,« se z iskricami v očeh spominja takratni generalni sekretar prvenstev in znova umirjeno doda, da je vse to počel v prostem času.
Človek organizacije
Vedno je od sebe in drugih zahteval odličnost pri izvedbi, pa naj je šlo za šolske ali mednarodne prireditve, se konča obrazložitev Rožančeve nagrade. »Tudi to drži,« prizna sogovornik in pojasni, da je človek organizacije, še iz obdobja, ko je četrt stoletja kot vodja marketinga skrbel tudi za gradbišča v Gradisu, ki je imel v najboljših časih več kot 11.000 zaposlenih. »Brez natančnega urnika ne bi šlo niti takrat niti danes,« poudari Krnc, znan tudi kot mojster organizacije poslovnih dogodkov, in z nasmeškom doda, da si še vedno vsak večer pripravi urnik za naslednji dan, vodi pa tudi urnike za tedne, mesece in vsaj dve leti vnaprej. Tako so na njih že številni dogodki, povezani z Gazelami, in že potrjene športne prireditve naslednje leto v Sombotelu, Katarju, Združenih arabskih emiratih, Bayreuthu, Bakuju…
A je vse to, ne gre spregledati, na urniku upokojenca, ki se zares ne bo upokojil, dokler bo migal, in ki tudi vse ljubiteljsko delo vedno opravi zelo profesionalno. Doda, da v 40 letih službovanja ni preživel niti dneva na bolniški niti ni nikoli ničesar zamudil, pa čeprav je večino časa v službo hodil ob 6. uri zjutraj.
Vedno je tudi veliko potoval. Spomni se časov, ko so v tujino potovali le glasbeniki in športniki s skupinskim potnim listom, kajpak tudi dobro podučeni, kako se je v tujini treba vesti, da se ne sramoti domovine. Potovali so večinoma z vlaki, po tri dni v eno smer, vmes pa bili dva ali tri dni na tekmovanjih, se v dobi letalskih prevozov spominja sogovornik, ki si za spomine, kot pravi, še nima časa vzeti časa. »Živim bolj za jutri kot danes,« pojasni, a kljub temu pobrska po spominu, da izlušči svoj najljubši športni dosežek. Ta seže v leto 1963, ko so z Olimpijo prvič postali državni prvaki v namiznem tenisu in je bila njihova slika objavljena celo na prvi strani Dnevnika, ne pozabi pristaviti.
Danes »doma« v Gazelah
Zaradi zdravstvenih razlogov tekmovalnega namiznega tenisa, ki je čisto drugačen, ne igra več, se pa zato s štiriletno vnukinjo Karolino uči igrati rekreativnega. »Sva v fazi zadeni žogico,« se postavi izkušeni tekmovalec, trener, predavatelj – in oče dveh otrok, ki je družino vedno postavljal na posebno mesto. Pravi, da se zaveda, da je deloholik, ki spi največ šest ur dnevno, in da ima srečo, da mu domači tega nikoli niso očitali – pa ne samo zaradi odpustkov, ki jih je prinašal s potovanj, se pošali. »Res je tudi, da ne maram morja, moji pa ga obožujejo,« malce zadržano doda, da jih je na morju največkrat spremljal prve in zadnje tri dni. Ampak takrat jim je vedno po jutranjem teku pripravil zajtrk, postregel s kosilom in sploh ves dan skrbel za njihov blagor, še pove. Rad kuha, njegova specialiteta pa so jetrca v vinu.
Krnc ugotavlja, da se tako športu kot gospodarstvu v krizi odmerja premalo denarja, a je šport na slabšem, saj je vanj brez spodbude staršev vse težje pritegniti mlade. Ti zlahka obvladajo računalniške miške in vse vrste tablic, a jim hkrati pešajo gibalne in motorične spretnosti. »Tudi šolniki so brcnili v kamen, ko so telovadbo in glasbo zaprli v zadnji predal,« doda in z iskrivimi očmi preklopi na Gazele, kjer je danes še najbolj »doma«. Zdi se skoraj neverjetno, s koliko ljubezni tudi po 14 letih skrbi za tega svojega otroka, ki je bil spočet na zloglasni 11. september 2001, medtem ko sta se v ZDA rušila dvojčka. »Bili smo na prvem dogodku na Otočcu, ko je treščil prvi, pa drugi avion…« pripoveduje Krnc. Takrat je kot vodja marketinga delal na Gospodarskem vestniku, kjer je začutil, da so ljudje željni branja o najboljših, saj je bila številka z lestvico 500 najhitreje rastočih podjetij vselej razgrabljena. »Nastale so Gazele, ki jih je Dnevnik odkupil pred desetletjem,« razloži Krnc in sešteje, da so v njegovi režiji pripravili že 98 odmevnih dogodkov.
»Spodbujamo rast« ni le slogan
In čeprav je predvsem organizator, je njegovo delo vsevprek prežeto z vsebino. »Veličino Gazel lahko v celoti dojameš šele na končnem dogodku, ko spoznaš, da slogan 'spodbujamo rast' ni samo fraza, ampak resnica. V teh predvsem malih in srednje velikih podjetjih ne poznajo razmišljanja tajkunov, saj vlagajo ves ali pa vsaj večji del dobička nazaj v razvoj, saj je to pogoj rasti. Prav ta rast, izražena tudi v številkah, je tisto, zaradi česar jih nominiramo. Na Gazele se ne moreš kar prijaviti,« izpostavi pomemben vidik uspeha Gazel. Pravi, da je v nekaterih okoljih še vedno prisotna miselnost, da so gazele poligon za inšpektorje, ki takoj začno rovariti po nominirankah, iščoč nepravilnosti. »Ni tako, imamo kar tri analize, ki pričajo o nasprotnem, zato Gazele 2015 gradimo prav na tem,« doda Krnc. Navezali so se tudi na gospodarsko diplomacijo, saj so vse gazele veliki izvozniki in jim bo pomoč v tujini dobrodošla.
Prvo analizo poslovanja gazel za zadnjih pet let so naredili sami, drugo Bisnode kot zunanji izvajalec bonitetnih informacij, tretjo pa so naredili na Fursu. »Prav vse so pokazale, da nima niti eno nominirano podjetje zadnjih pet let nikakršnih finančnih težav, vsa poslujejo dobro ali odlično z bonitetami A+. Med njimi so podjetja, ki nam jih lahko zavida ves svet, v njih je znanje, ki ga s številnimi osvojenimi mednarodnimi priznanji žanjejo že naši srednješolci,« zaneseno pripoveduje Krnc in pokara družbo, ki vsega tega ne zna izkoristiti.
Odgovornost nosijo tudi mediji
»Tudi mediji nosimo svoj del odgovornosti, ker si o teh uspehih ne upamo pisati na prvih straneh, raje dan za dnem objavljamo, da Janša ni mogel iz zapora,« je kritičen Krnc in dodaja, da bomo, dokler ne pridejo gazele, zagonska podjetja iz Silicijeve doline in domači tehnološki centri na prve strani, capljali za svetom. »Projekt Gazela ima neskončne potenciale. To so zgodbe, ki dajejo posel tej deželi, ki vlečejo voz njenega gospodarstva,« nadaljuje in izpostavi, da bi jim bilo treba zagotoviti le primerno poslovno okolje, kar pri nas najbolj pogrešajo. V podjetjih pravijo, da bi bilo dovolj že, če bi jih pustili pri miru in vsaj malo pristrigli peruti birokratom, ki se bojijo odgovornosti in raje z vsemi mogočimi prepovedmi dušijo njihove želje po razvoju.
Saj se že svetlika, pristavi sogovornik in smelo napove, da bomo vsi skupaj nekako morali preživeti naslednji dve leti, potem pa bo Slovenija znova zgodba o uspehu. Tudi mediji bodo odigrali svojo vlogo, je prepričan in pojasni, da skozi gazele že pomagajo uspešno reševati tudi konkretne težave posameznih podjetij.
