Nenavadno velike oči stripovskega junaka in njegov ploščati obraz z majhnim usti in noskom. Poudarjeno velike prsi pomanjkljivo oblečene junakinje. Govorni oblački nenavadnih oblik. Impresionistična ozadja stripovskih okvirčkov, ki ponazarjajo tipične umestitve na šolska igrišča, v urbana središča ali na idealistične obronke narave. Žareče eksplozije v ozadju, te so silno priljubljene. Ampak nekaj je narobe s sosledjem stripovskih sličic, branje okenc od leve proti desni nas namreč ne pripelje nikamor?! Nekaj se, jasno, ne ujema z značilnim konceptom stripa, kot je znan večini ljubiteljev Mikija Miške, Batmana, Alana Forda, Dylana Doga ali Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika.
Piiikaaačuuu!
To je – manga. Gre za stripe, nastale na Japonskem, ki so poleg animejev, torej animiranih serij in filmov, eden najpopularnejših izvoznih izdelkov tamkajšnje popularne kulture. Bere jih malo in véliko, pa naj so v žanrski obleki akcijske, zgodovinske ali romantične drame, komedije, znanstvene fantastike, detektivke, kriminalke ali grozljivke. Tuje jim niso niti športne teme, svoj segment pa odmevno pokriva celo pornografija. Vsaka zvrst nosi svoje ime, mange pa se delijo tudi glede na svoje ciljno občinstvo po starosti, spolu in vsebini, denimo mange z romantično vsebino in superjunakinjami za deklice, mange, ki vsebujejo akcijske junake in tematike časti, tudi seksualne elemente, kakopak, za (mlajše) moške.
Otaku, kot se pogosto reče navdušenemu privržencu kulture mang in animejev, na Japonskem z lahkoto vsak dan lista svoje najljubše stripovsko čtivo, saj to izhaja v tedenskih ali mesečnih revijah in zbornikih, največkrat v nadaljevanjih, kot denimo pri nas včasih romani v časopisnih podlistkih. Kupi prebranega stripovskega tiska menda ležijo naokrog tudi v posebnih kavarnah, manga kissah, kamor ljudje zahajajo na kavo in prebiranje stripov, včasih pa tam tudi prespijo. Zgolj najuspešnejše serije stripov pozneje dosežejo knjižne izdaje in prevode v tuje jezike, kjer, jasno, prednjači angleščina, mnogo pa jih služi tudi kot scenaristična podlaga za animeje, denimo popularni Naruto, Sailor Moon ali Bleach. Pokémonov ali Dragon Balla (Zmajeva krogla) se danes zagotovo spomni vsakdo, četudi mu japonska kultura ni blizu. Omenjeni animirani seriji sta vzporedno s stripovsko izdajo in igrami presegli vsa pričakovanja tudi pri nas, močno pa sta vplivali tudi na razširjenost japonske animacije v zahodni kulturi.
Oči z zvezdicami
Tradicionalno črno-beli strip, ki se pogosto pojavlja tudi v živih barvanih oblikah, je seveda razvil lastno ikonografijo, ki je migrirala tudi v produkcijo animejev. Zdi se, da kot protagonisti večinoma nastopajo mlade osebe, tudi tipična risarska tehnika mang nepoznavalce spominja na otroške risanke, a gre, kot kaže, vendarle za japonsko oboževanje ljubkega, lepega (kawaii), ki zavrača očitke o infantilizmu te umetnosti.
Vizualni jezik mang temelji vedno na čim bolj ekspresivnem, nedvoumnem prikazu junakovih čustev. Taka je tudi funkcija ekspresivnih govornih oblačkov, ki so lahko denimo v obliki eksplozije, če se junak glasno jezi. Ogromne oči s prosojnimi zenicami in svetlobnim odbojem v očesnem kotičku, celo s srčki ali zvezdicami v njih, vedno pričajo o živem, vznemirjenem, morda zaljubljenem junaku. Ogenj v očeh bo opozarjal na jeznega, temnejše, priprte oči pa na hudobnega ali celo mrtvega protagonista. Podobno je z drugimi (telesnimi) karakteristikami, ki bodo vedno poudarjene ali pretirane – če, denimo, pade junak nenadoma na tla, njegove roke ali noge pa obvisijo v zraku, se je, kot kaže, pravkar moralo zgoditi nekaj nepričakovanega. Humorno vzdušje v mange pripelje recimo tudi tipična junakova nenadna krvavitev iz nosu ob spolni vzburjenosti.
Težave z zrcaljenjem
Ogromna industrija mang zgolj na Japonskem na letni ravni od prodaje zasluži kake štiri milijarde dolarjev, po nekaterih podatkih še mnogo več. A mange so se že pred 40 leti naselile tudi zunaj Azije. V Evropi v navdušenju nad japonskimi stripi prednjači Francija, čez katero se pretoči kar polovica dobička od evropske prodaje. Ta skupaj s prodajo na Bližnjem vzhodu, kjer za distribucijo mang prav tako skrbijo evropske države, predstavlja približno 250 milijonov dolarjev na leto.
Prenos mange iz azijskega okolja na zahod je rezultiral v nekaj adaptacijah. Najbolj znana je nemara, da so si nekateri založniki za distribucijo na evropski in ameriški trg zamislili, da bi smer branja iz tradicionalne japonske z desne proti levi spremenili v obratno smer. Zrcalne podobe naj bi tako prilagodili očesu bralca, ki je vse življenje bral od leve proti desni, v tem vrstnem redu pa je vajen tudi prebiranja drugih stripov. Največji kritiki so se uprli temu za mange nenaravnemu poteku dogodkov, saj nenatančne adaptacije vnašajo drobne neprijetnosti: nekateri napisi v okvirčkih bodo tako zrcalni, večina junakov bo nenadoma levičarjev, avtomobilski pedali za pospešek in zaviranje bodo obratno ležeči, gumbi na napačni strani srajce in tako naprej.
Naši ponudniki nepoučeni
Tačas, ko lahko na Japonskem skozi stripe listajo kot mi včasih skozi Žurnal, predstavlja branje mang pri nas še vedno subkulturo. A to še ne pomeni, da manga scena v Sloveniji ni živahna. Ljubljanska podružnica enega največjih društev, v Izoli baziranega Društva ljubiteljev animiranih filmov, stripov in družabnih iger Animov, je pred nedavnim organizirala že tretji Makkon, festival japonske kulture. Njegova zgodovina je sicer še daljša, saj izhaja iz že prej dobro obiskanih Novoletk, dogodkov z japonsko popkulturno tematiko, ki so potekali vrsto let. Ena od organizatork, Eva Oblak, navaja, da je od prvega festivala Makkon, ki ga je obiskalo okrog 500 ljudi, številka na tretjem, decembrskem, zrasla že na vsaj 1200.
Marko Fink, urednik spletnega portala Sloanime, pojasnjuje, da se je scena animejev in mang v zadnjem desetletju pri nas zelo razvila, in ocenjuje, da število ljubiteljev mang danes gladko presega številko 10.000. A vsem njim je v slovenščini na voljo zgolj ena manga, Princesa Ai. Sicer pa so ljubitelji japonskih stripov s ponudbo v naših knjigarnah nezadovoljni in se, kaj pa drugega, zatekajo v tujino ali na splet. V Sloveniji je menda nekaj deset v angleščino prevedenih mang mogoče kupiti le v ljubljanskem Konzorciju, tako da se bralci odpravljajo čez mejo k sosedom, po italijanske in nemške prevode. »Dejstvo je, da so naši ponudniki mang nepoučeni o priljubljenosti naslovov mang in predvidevam, da se orientirajo predvsem po ameriškem tržišču, kjer so priljubljene tako demografsko kot žanrsko povsem drugačne mange kot na evropskem področju,« dodaja Fink. Da bi izboljšali dostopnost, so v Društvu Animov vzpostavili knjižnico stripov, ki deluje v prostorih Kluba izolskih študentov in dijakov. Po besedah Bojana Planinca imajo trenutno za izposojo na razpolago 5200 stripov, od tega kar 80 odstotkov mang.
