Internet že dolgo ponuja razstavno vitrino spletni umetnosti, toda dandanes tudi vse več muzejev in galerij, ki sicer prisegajo na klasično fizično postavitev, določen del svojih razstav seli v virtualni svet ali celo odstre pogled v svoje sobane v tridimenzionalni obliki, s čimer širi dostopnost do svojih del in poskrbi za dodatno popularizacijo umetnosti. Toda spletne strani tovrstnih domačih institucij povečini delujejo zgolj kot vabilo na fizični ogled, le redke so koncipirane kot razstavni prostor, za kar so povečini krivi skromni proračuni muzejev in galerij, ki ne omogočajo nakupa ustrezne tehnologije.
Vabilo k fizičnemu ogledu
Naši sogovorniki so povsem uglašeni v razmišljanju, da nobena spletna razstava ne more nadomestiti živega pogleda na določen eksponat. »Nekateri projekti, predvsem velik del sodobne umetnosti, že sami silijo na splet, medtem ko si je druge nujno ogledati v živo. Denimo o več tisoč let starem kolesu na spletu ponujamo številne fotografije in podatke, ampak bistvo tega predmeta ti lahko pričara samo predmet sam,« je prepričan direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana Blaž Peršin.
Čeprav so v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova in Moderni galeriji, ki delujeta pod istim vodstvom, med dejavnejšimi v Sloveniji na internetnem terenu, saj so denimo že leta 2004 na spletu postavili razstavo Towards Zero Gravity/Težnost v slovenski likovni umetnosti 20. in 21. stoletja, tamkajšnja kustosinja Adela Železnik pojasni, da takšne poteze pomenijo predvsem promocijo, saj digitalni ogled nikoli ne more nadomestiti fizičnega. »Spletne razstave so izrednega pomena za širjenje dostopnosti in znanja, ob njih pa se je treba vedno spraševati, kaj in kako predstavljati. Posebej v primeru 'objektne' umetnosti nikoli ne morejo nadomestiti originalne razstave, temveč so lahko smiselno in dobro dopolnilo. Vsekakor pa je splet odlično mesto za beleženje projektov efemerne narave, kot so performansi, pogovori ali akcije, ki so prav tako lahko del razstave.«
Kot razgrne kustosinja Sonja Kogej Rus, v Slovenskem etnografskem muzeju virtualno komponento izkoriščajo predvsem z namenom, da bi vsaj določen material, ki ga hranijo, postal širše dostopen. »Pravzaprav ne gre za prave spletne razstave, ampak bolj vabilo k fizičnemu ogledu in informacijo, kakšno gradivo hranimo.« Njihova internetna vitrina na ogled ponuja denimo podobe predmetov, za razstavljanje katerih je v sami muzejski zgradbi zmanjkalo prostora; eno takšnih razstav si je moč ogledati na spletnem naslovu rocnadela.org. Poleg tega tu prostor »v najem« ponujajo obiskovalcem, ki imajo, navdahnjeni z razstavo Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta, možnost postaviti lastne razstave. Splet pa muzeju služi tudi kot ogromen »album« fotografij. »Pri spletnih fotografskih zbirkah je izjemno pozitivno to, da ljudje znotraj teh velikokrat po naključju najdejo kakšno staro fotografijo sebe, svojih staršev ali drugih sorodnikov in znancev. Splet ima pač svoje povezovalne nitke,« razmišlja Sonja Kogej Rus.
Ko se umetnine ne poškodujejo
Lansko pomlad je v Sloveniji zaživela prva in do danes bojda edina neprodajna spletna galerija Web Nox, ki deluje kot podaljšek mariborske galerije Media Nox ter predstavlja dela mladih umetniških sil. »Web Nox smo postavili preprosto zato, ker je bilo v fizični galeriji prostora za predstavitev štirih ali petih mladih umetnikov na leto, zdaj pa jih lahko predstavimo še enkrat več. Poleg tega je na tak način enostavneje na ogled postaviti dela tujih ustvarjalcev, saj je ceneje,« pravi Nina Jeza, ki je idejno zagnala projekt. Svojo misel nadaljuje še z naslednjimi besedami: »Vsakdo si želi razstavljati denimo v Narodni ali Moderni galeriji, in če bi takšne ustanove zasnovale podaljške v obliki spletnih galerij, bi bilo mlajšim umetnikom, za katere ni prostora v fizični galeriji, pri preboju na sceno prav gotovo veliko lažje.« Ob tem sogovornica navrže še nekaj pozitivnih plati virtualnega razstavljanja: od tega, da ne zahtevajo terminskega načrta in časovnih omejitev, saj so digitalne razstave postavljene kot stalne, pa do tega, da so ob umetnikovih življenjepisih za bolj zvedave obiskovalce dodane razne spletne povezave. Primakniti velja še, da je razstave na medmrežju enostavno posodabljati, obiskovalci jih imajo pogosto možnost pokomentirati, izvzeta pa je tudi nevarnost za poškodbe občutljivih in ranljivih predmetov.
Seveda pa, kar je najpomembnejše, so tovrstne postavitve dostopne širšemu krogu ljudi, saj si spletno razstavo lahko ogledajo tudi tisti, ki sicer le redko stopijo skozi vrata muzejev in galerij, ali tisti, ki so na tisoče kilometrov stran od samih eksponatov. Vrh tega medmrežne razstave privabijo več naključnih obiskovalcev in mladih. »Ko sem učila na neki srednji šoli in sem dijake spremljale na maturantski izlet na Kreto, zanje ni bila primarno pomembna tamkajšnja kulturna dediščina, ampak to, ali imajo dostop do interneta. Prav zato so takšne razstave bližje mlajšim populacijam,« iz izkušenj pripoveduje Nina Jeza ter postreže s podatkom, da je obisk njihove e-galerije kar trikrat večji od obiska galerije Media Nox.
Blaža Peršina skrbi, da ljudje potemtakem sploh ne bi želeli več hoditi v muzejske stavbe, kjer je občutek opredmeten. Toda Stojan Špegel, vodja Muzeja premogovništva Slovenije, na spletni strani katerega je v ponudbi tudi virtualni sprehod skozi posamezne prostore, razkriva, da se na račun prostorskih slik, ki omogočajo pogled 360 stopinj, muzeju ne zmanjšuje fizični obisk. Ta še vedno predstavlja 92 odstotkov celotnega obiska. Res pa je, da interaktivno ni mogoče pokukati v vse muzejske prostore.
Vsakdo se lahko »spusti« v rudnik
V Muzeju premogovništva so bili marca 2011 prvi na svetu, ki so pridobivanje premoga predstavili prek tridimenzionalne spletne slike. Špegel meni, da so vizualizacije, ki so avtorsko delo Boštjana Burgerja, izjemno pomembne predvsem z izobraževalnega vidika, saj je proces podzemnega pridobivanja premoga večini povsem neznan. Ne pozabi pa izpostaviti še, da je takšna virtualna predstavitev dobra promocija, obenem pa delo v rudniku približa tudi tistim, ki bi zaradi telesnih preprek le s težavo stopili v sam muzej, čeprav ta ob predhodnih najavah ogled omogoča tudi invalidom.
Tako v Web Noxu kot Slovenskem etnografskem muzeju, kjer za zdaj omogočajo le ploskovit pregled del, bi si v prihodnje želeli postaviti tridimenzionalno perspektivo, a Nina Jeza in Sonja Kogej Rus s prstom kažeta na prenizke finance, ki ne omogočajo nakupa dovolj dobre tehnične opreme in plačevanja ustreznega kadra. Po drugi strani pa enostavna dvodimenzionalna postavitev na spletu seveda predstavlja precej manjši strošek kot umeščanje umetnin v fizični prostor. Nina Jeza trdi, da so trenutni tehnični okvirji povsem zadostni, dokler v galeriji »visijo« likovna ali grafična dela, a upa, da bodo v Web Noxu v prihodnje na ogled tudi kiparski izdelki, ki pa brez tridimenzionalnega pogleda ne bi dobili dovolj kakovostne predstavitve.
In kako so se s tehničnimi preprekami spopadli v Muzeju premogovništva? »Vizualizacije so delo profesionalnega snemalca, ki je potreboval zgolj usmeritve gibanja obiskovalcev. Nove digitalne tehnologije omogočajo, da se prostor in predmeti vidijo v visoki ločljivosti. Tovrstne virtualne razstave imajo velik pomen tudi pri pregledu preteklega stanja, kajti muzej je živ organizem, v katerem se spreminjajo postavitve in se postavljajo nove razstave,« sklene Stojan Špegel.
