Anton Vučajnk je k babici v Dobovo prišel pri sedmih letih, ko je bilo treba v šolo. Pred tem je otroštvo preživljal v pet kilometrov oddaljenem Savskem Marofu na Hrvaškem, kjer so starši delali v tamkajšnji tovarni kvasa in špirita, danes obratu zagrebške farmacevtske tovarne Pliva, in tam tudi prebivali. Doma so govorili slovensko, z vrstniki pa se je med igro na tovarniškem dvorišču in drugje sporazumeval v hrvaščini. Zagreb mu je kot prvo veliko mesto, ki ga je kot otrok spoznal, s svojimi velikimi zgradbami, mamljivimi izložbami, zelenimi parki in modrimi tramvaji zelo zgodaj prirasel k srcu. Ni čudno, da je takoj, ko je slišal za nogomet in prvo ligo, postal goreč dinamovec. Zaradi tega je bil doma pogosto tarča zbadanja svojih stricev, ki so ga znali pripeljati celo do joka. V tistih časih je zelo veliko dobovskih šolarjev navijalo za Dinamo, za Jerkovića, Belina, Markovića, Zambato, Lamzo in Matuša, kot so se tedaj imenovali največji zvezdniki tega zagrebškega nogometnega kluba. Ljubljana in Maribor, ki v zgodnjih šestdesetih letih sploh še nista imela prvoligaša, sta bila zanje strahovito daleč, slabih 30 kilometrov oddaljeni Zagreb, v katerega so njihove matere ob sobotah hodile na tržnico prodajat svoje pridelke, pa tako rekoč pred nosom. Svojega otroštva v Dobovi se rad spominja. »Imeli smo malo, skoraj nič, a smo bili med igro v Vrbini, gramoznicah in reki Sotli, v kateri sem se naučil plavati, neizmerno svobodni. Prijetno je bilo tu odraščati,« rad pove.
Ob poletnih počitnicah je Tonček, kot so ga klicali domači, ležeč na trati pred kapelico onkraj ceste ure in ure zrl v nebo ter opazoval letala nad sabo. Ta so ga privlačila veliko bolj kot številni vlaki, ki so dan in noč drdrali mimo babičine hiše. Dobovo so letala iz bližnjega cerkljanskega vojaškega letališča na relativno nizki višini preletavala vsakodnevno. Njegovo pozornost so privlačili tako okorni transportni douglasi C-47 kot elegantni lovci thunderbolt F-47, s katerimi je bilo po ločitvi od Sovjetske zveze tedaj opremljeno jugoslovansko vojaško letalstvo. Rad je opazoval tudi potniška letala, ki so letela zelo visoko in po modrem nebu risala dolge bele črte, ter pri tem razmišljal, od kod in kam lete. Te dolge ure v travi so odločilno vplivale njegovo izbiro poklica. Brez pomisleka se je namreč odločil za letalstvo, ko mu je mati ob koncu osnovne šole dala vedeti, da ga zaradi pomanjkanja lahko vpiše samo v vojaško šolo, kjer dijakom vse stroške šolanja in bivanja pokrije država.
Šel je za letalskega mehanika
V Rajlovcu pri Sarajevu, kjer se je šolal za letalskega mehanika, se je, čeprav je srbohrvaški jezik popolnoma obvladal, znašel v zanj povsem tujem svetu. Poleg tega da ga je mučilo domotožje, sta ga vojska kot institucija in uniforma prej odbijali kot privlačili, kar je privedlo do tega, da se enostavno ni hotel učiti. Do preobrata je prišlo po zadnjem resnem pogovoru pri predstojniku. Ta mu je dejal, da mu je zanj prav malo mar, da pa mu je žal preostalih prizadevnih fantov v skupini, ki jim kvari povprečje. Te besede so ga postavile v povsem drugo dimenzijo. »Šele po tistem pogovoru sem doumel, da sem pomemben. Začel sem se učiti in doživel nekaj najlepšega, ko so mi pomagali najboljši učenci na šoli. Pri celonočnem učenju so bedeli in delali z mano. To me je spremenilo. Tovarištvo se je tu pokazalo v vsem pozitivnem obsegu, danes pa to besedo žal izrivamo iz besednjaka.«
Šolanje je nato uspešno končal, službo pa dobil v tako rekoč domačih Cerkljah ob Krki. Ko je junija 1991 v Sloveniji prišlo do osamosvojitvene vojne, se je hipoma odločil in na precej tvegan način s pomočjo prevare zapustil močno zastraženo vojašnico in v Brežicah kot prvi med prebeglimi ob petih popoldne podpisal prestop v vrste teritorialne obrambe, na kar še danes gleda s ponosom. Zato ga je toliko bolj prizadela poznejša odločitev Janševe vlade o odvzemu pravic do v JLA prislužene pokojnine. Tudi status veterana slovenske osamosvojitvene vojne je s težavo pridobil. Zadeve so se pozneje nekako uredile, manjkajoča leta do upokojitve leta 2005 je odslužil v helikopterski enoti slovenske vojske na Brniku.
Zanimivo je poslušati njegove pripovedi o brezpogojnem zaupanju med piloti in njihovimi mehaniki pa tudi o posebne vrste izkušnji, ki jo je doživel kot član državne preiskovalne komisije ob padcu našega vojaškega letala pilatus leta 2004 nedaleč od Lenarta v Slovenskih Goricah, ko je umrl pilot. Delo v komisiji opisuje kot veliko pozitivno izkušnjo ob psihično zelo napornem delu ter hvali predsednika komisije polkovnika Mihaela Klavžarja zaradi njegovega strokovnega in metodičnega pristopa, s katerim je, tako Vučajnk, postavil temelje te vrste preiskovalne dejavnosti pri nas. Naučil se je, da vsak košček razbitine govori in da ob takšnih nesrečah ni prav nič vnaprej samoumevnega. Kot letalskemu mehaniku mu je na neki način odleglo, da nesreče letala ni zakrivila morebitna tehnična napaka. Preiskava je namreč pokazala, da je pilota v trenutkih pred nesrečo izdalo srce.
Med morjem, nebom in puščavo
Anton Vučajnk ima neizmerno rad tri zemeljske razsežnosti. Morje, nebo in puščavo. Pri morju ga je pritegnila njegova neskončnost in vprašanje, kaj neki je tam, kjer mu pade nebo v objem. Občuduje njegovo moč ter strašljivo in obenem privlačno mistiko. Nebo je spoznal, ko se je kot del letalske ekipe tudi sam dvigoval v višave. Letenje ima za privilegij izbranih, iz zraka je videti vse drugače. Žal je imela šola za pilote v njegovih časih vrata odprta samo za odličnjake. Puščava je v svoji dvobarvnosti, če ji prida še nebo, zanj najbolj barvito območje na Zemlji. »V tistih dveh barvah so vsi odtenki sveta. Puščava te vodi k sebi samemu. Verjetno ni naključje, da je šel Jezus za 40 dni v puščavo,« pravi. Razsežnost, krutost, strašljivost ter hkrati toplino puščave in njenih prebivalcev, nomadov, je začel spoznavati, ko je kot del jugoslovanske vojaške strokovne pomoči Libiji med letoma 1975 in 1978 nekaj časa preživel v tej danes precej nemirni afriški deželi. Pravi, da ga je mističnost puščave takrat tako pritegnila, da jo je pozneje še večkrat obiskal. Tudi v Maroku, kjer je doživel strahoto peščenega viharja, in v Iranu. Peš in na kameli. In s fotoaparatom v roki. Veliko njegovih fotografij je občudovanja vrednih, a se za razstavo še ni odločil. Tu in tam pošlje katero na kakšen natečaj.
Pravi, da krutost in razsežnost puščave človeku pomagata, da se zazre v sebe in skuša pojasniti svoj obstoj, zaradi česar na življenje gleda kot na največji dar, ki ga je dobil. Prepričan je, da tako kot drugi sopotniki v času obstoji z nekim namenom, kot sestavni del vesolja, brez katerega to ne bi moglo biti to, kar je, čeprav ni filozof, da bi o tem govoril bolj poglobljeno. Štiridesetdnevnega bivanja v puščavi sicer še ni izkusil, vendar se tej možnosti še ni odpovedal. Trenutno je njegova »puščava« mihalovška Vrbina, kot se imenuje svet ob reki Savi južno od Dobove, kamor vsak dan odhaja s svojo psičko Kano na polnjenje z energijo. Boji se, da bodo to njegovo polnilnico z načrtovano gradnjo hidroelektrarne Mokrice preveč izmaličili.
Prepešačil po 3000 kilometrov
To nenehno navzoče zanimanje za svet okoli sebe in iskanje odgovorov o tem, kdo smo, zakaj smo tukaj in kam gremo, je Vučajnka pripeljalo tudi med romarje. Dvakrat je peš prehodil znamenito Jakobovo romarsko pot (Camino) do kraja Santiago de Compostella. Prvič, leta 2007, je šel do tja po klasični tisočkilometrski poti z začetkom na jugu Francije, dve leti zatem pa se je odločil za dvakrat daljšo razdaljo in zahtevno pot začel v španski Sevilli, končal pa v francoskem Lurdu. Do Seville ga je pripeljal neki voznik tovornjaka, od tam naprej pa ga je spremljala le njegova psička Kana, darilo najmlajšega od treh sinov. Santiago di Compostello vsako leto obišče od 150.000 do 200.000 romarjev, ki želijo obiskati edini znani grob kakega od dvanajstih Jezusovih apostolov. Sv. Jakob je bil brat evangelista Janeza in Jezusov bratranec. Anton te svoje štiri mesece trajajoče romarske izkušnje ne bo nikoli pozabil.
Ne le samega sebe, na naporni poti je spoznaval mnoge ljudi in kraje ter nenazadnje tudi svojo komaj leto dni staro psičko, ki je tako kot on romanje opravila z odliko. Spotoma sta obiskala še Finistero, najzahodnejšo točko Španije, za katero so pred stoletji, ko ljudje še niso vedeli, da je Zemlja okrogla, menili, da predstavlja skrajno zahodno točko Zemlje, nekakšen konec sveta. Stari Kelti so verjeli, da se zahajajoče sonce tam potopi v globine morja in da se vsako jutro na vzhodu pojavi novo. Da bi prerodili tudi sebe, so nekoč romarji tam svoja oblačila slekli in zažgali ter se zjutraj odeli v nova. Z romanja se je vrnil obogaten z mnogimi novimi spoznanji o sebi in soljudeh, med drugim tudi, da je darove najprej treba znati sprejemati, da jih potem lažje in lepše daješ.
Prihodnost? »Veliko knjig je na svetu, ki jih ne bom nikoli prebral, in veliko poti, ki jih ne bom nikoli prehodil. Potovanja po notranjosti dežel, srečanja z navadnimi ljudmi so tisto, kar te obogati. To je zame veličastno. Gre za učenje sprejemanja drugačnosti in življenja z njim. Vsi imamo svoje strahove, ki jih celo vzdržujemo in negujemo, namesto da bi kdaj stopili skozi trnje, si pri tem opraskali noge in spoznali drugačen svet,« pripomni in se za hip znova preseli v svoja leta delovanja v letalstvu. »Pogled na svet iz zraka je čudovit. Če bi imel priložnost, bi si ta naš čudoviti planet zelo rad ogledal iz vesolja.«
