Odtujenost med ljudmi se kaže predvsem v njihovi odtujenosti od smrti – smrt postane v zanalogirani fejsbuk družbi fantomska, oddaljena, neresnična, kar je na nek način logično; bolezni se praktično ne širijo več (čeprav nihče ne omenja raka, hm) in če vašega surogata zgazi avtobus, to za vas ne predstavlja večje komplikacije od spletnega naročanja novega podaljška. Ampak kako bi to sploh lahko bilo povezano z našo generacijo? Z generacijo Y, ki je odraščala s pokemoni in Britney Spears? Z generacijo, ki sploh ni imela in nima plastičnih superjazov. Kaj je torej nas tako zavozilo?
Večina ljudi bi znala našteti možne razloge za našo že povsem zlajnano pasivnost; pomanjkanje zrelostnih izpitov (konec vojaške obveznosti, konec zgodnjih in nezadrogiranih porodov), manj smrti v družinah zaradi staranja prebivalstva (posledično kasnejše soočenje s smrtjo in prevzemanjem večje količine odgovornosti), manj služb zaradi staranja prebivalstva (daljša odvisnost od staršev) in seveda vseobsegajoča dekadenčna sekularna družba, ki nam odžira temeljna vprašanja in odgovore o smislu. Tako dandanes pač nastane propadel najstnik. In to konec koncev ni nič novega – vsaka srednješolska profesorica sociologije bi vam znala to zdrdrati, če bi jo zbudili sredi noči.
Absoultno podcenjena pa je v primeru analiziranja pasivnosti mladih informacijska tehnologija – razen seveda, če se ozremo na paranoično, status-quojsko podeželje (pa sploh ni treba iti v Indiano!), kjer v že pregovorno tematsko bolj raznolikih skladbah glasbeniki že leta dolgo jamrajo čez digitalizacijo - eden izmed blazno popularnih govejih komadov ta trenutek nosi naslov "FEJST BUKOVA" GENERACIJA, njega pojoči bend (opa, ansambel) Biseri pa je sestoji iz pripadnikov dejanske (pa čeprav so na njihovo odraščanje najbrž manj vplivali pokemoni) generacije y, ki jo digitalizacija hudo (ter strašno hudomušno!) moti. Popularen v teh dneh je na radiu Veseljak tudi komad nekoliko starejšega ansambla, ki prepeva o tem, da so fantje dekletom nekoč prepevali pod okni, danes pa »je glavni sms«. Ne bomo razpravljali o okusih in kvaliteti, vendar moramo priznati, da le redkokateri urbanizirani glasbenik tako prodorno nerga čez informacijsko družbo.
Nekaj je torej gotovo šlo narobe, če nas periferija opozarja na naše probleme, medtem ko naj bi bili mi iz urbaniziranih območij tisti ta napredni in vizionarski. In če je za podeželje značilno karkoli, je žal to še vedno »zaostalost«, zato se je nemara res vredno zazreti v preteklost ter poskusiti uvideti našo digitalno zmoto - spomnimo se Jevgenija Onjegina , kjer sta se Lenski in on kot veleprijatelja v ŽIVO sprla in posledično pristala na dvoboj, čeprav si tega nihče od njiju ni zares želel. Vendar sta držala obljubo in se spopadla – sicer je sporočilo tega dela, da so častni dvoboji sila neumni, kajti Lenski je povsem nesmiselno ubit, Jevgenij pa blazno zatravmiran. Vendar lahko tu razberemo še en fenomen, ki ga v današnjem IT svetu ni več – držanje obljub. V starih časih so si segli v roko ter tako dodali čustva, kaj čustva, moralno zavezo tej obljubi, kar pa sploh ni veljalo le v primeru častnih spopadov ter porok; tudi pri poslovanju si si segel v roko, se pogledal v oči in posledično povsem psihološko zadevo poosebil; če se boš ti izneveril poslovnemu partnerju in ga ogoljufal, si grozna oseba. To te bo preganjalo v spanju. Seveda, en argument za ta fenomen je preklerikalna družba starih časov, kjer te Bog kaznuje za tovrstne grehe. Vendar Jevgenij ni bil veren – obljuba je pač nekaj veljala. Dandanes imamo pogodbe, ki so le list papirja, odtujen človeku in njegovemu ravnanju. Nihilizem je torej povsem direktna posledica birokratizacije – ta problem je seveda nastal že daleč pred časom naše slavne generacije y, vendar le pri poslovnih rečeh, zato je bilo malo manj očitno. Tolažili so se, da je narava kapitalizma pač kruta, zato moraš biti v poslovnih odnosih krut tudi ti. V resnici pa smo mi še toliko bolj zavoženi ter mevžasti, ker tudi medčloveške odnose rešujemo preko posrednika – preko pisane besede (pa naj še toliko ljudi govori, da je mrtva). Blokirane številke, samodestruktivni mejl naslovi in enigmatična uporabniška imena na youtubu omogočajo le vladnim agencijam, da res poznajo našo identiteto, kar je pravo nasprotje interakcije v preteklosti, kjer so te najbolje poznali tisti, ki so ti bili najbliže; puščamo se namreč preko smsov, kregamo se preko fejsbuka, hvalimo se preko glasujzame.si. Gledano iz te perspektive imata torej oba prej omenjena goveja komada povsem prav – res smo grozni in digitalni. Vendar oba prideta le do zaključka, da je IT družba slaba, ker ni tradicionalna – ne, ker bi z njeno pomočjo ljudem odtujili odgovornost in jo fantomizirali, tako kot je to prizadelo praktično celotno populacijo v surogatih, kjer lahko gledamo propad povsem ljubečih zakonov le zaradi nezmožnosti razbranja čustev z obraza, napačnih interpretacij in konec koncev tudi zaradi »razodgovorjenja«. Karkoli naredite vi, je v bistvu naredil vaš robot, torej sploh niste krivi vi; konec koncev se zato model iz Enole Gaya ni nikoli zares počutil krivega za zakrivljenje 200.000 rakov šcitnice ter še več smrti. Pač kliknil je na gumb, linearnih posledic tega povsem preprostega dejanja pa ni nikoli videl.
Generacija y naj bi bila poleg vseh naših že poprej naštetih slabih lastnostih znana tudi po tem, da je zadnja v vrsti, ki ni od malih nog odraščala z mobiteli in računalniki, tako da ne skrbite preveč - rojeni po letu 2000 bodo napram nam najbrž povsem nesocializirani in še bolj sebični, kajti v povprečju bodo preživeli veliko časa med igranjem Angry Birdsov, ker bodo starši zaradi napornih služb napornega kapitalizma preutrujeni za analogno interakcijo. Poleg tega družba vedno napreduje oz se radikalno spremeni šele v času največje krize; v filmu surogati se svet premakne in človeštvo oživi, se poveže, postane solidarno in se predvsem znebi teh groznih nadomestkov (!) šele ob neposredni nevarnosti; ko zlobnež ustvari virus, ki preko nadomestka ubije uporabnika. In ja, upravljalci surogatov kljub varirani starosti predstavljajo prav tisto družbo, kakršno bi ob staranju (s svojim naborom digitalnih vrednot) znala ustvariti naša generacija, generacija y – najbrž ni naključje, da se film dogaja v letu 2054, ko bo naša generacija »glavna na sceni« ter bodo vsi omembe vredni izumi, smernice, vrednote ter dosežki družbe njeni. In kot že rečeno, samo nekaj apokaliptičnega nas mora dregniti, pa bomo prav čudoviti (tudi sicer menim, da smo kar v redu) in predvsem – dedigitalizirani; glede na število tako finančnih kot ekoloških kriz pa to sploh ne bi smelo biti problem.
