Nič novega – vsaj ne za tiste, ki so »Davitelje« kdaj videli na odru – ne bom zapisal, če rečem, da so The Stranglers čudni tiči. Nikoli niso sodili nikamor, zato so bili trn v peti večini pisunskih predalčkarjev, a so hkrati pridobivali tam, kjer je najpomembneje: pri publiki. Pa četudi so se z njo včasih znali celo stepsti ali brez tehtnih razlogov prekiniti koncert in odkorakati z odra. Notorični provokatorji? Trmasti branilci svojih stališč? Vse to bi se lahko spraševali z varne distance, če fantov nikdar ne bi videli v akciji. Teh priložnosti je bilo veliko, saj so bili v obdobju punkovske eksplozije (1977–1979) dokaj redni gostje jugoslovanskih odrov, pozneje pa smo jih pogosto srečevali v naši bližnji okolici.
Ta pogostnost se je povečala zlasti v zadnjih letih, saj fantje ne studijsko ne koncertno ne mirujejo, čeprav so pred dobrimi petimi leti napovedali polovično upokojitev – toda tik pred tem presenetili z izštekanim medklicem TheMenInBlackInBrugge, organizirali konvencijo za fane, oddelali nekaj preglednih ali na albumu (Rattus Norvegicus) slonečih turnej, izdali nov material Giants ter zabeležili njegov odmev na odru (Feel It Live!). Nobenih popuščanj niso poznali, kar je iz formacije zaradi zdravstvenih razlogov oddaljilo bobnarja Jeta Blacka in na njegovo mesto posedlo Jetovega protežiranca Jima MacAulaya. V sebi so namreč že dolgo pripravljali rubinasto turnejo, ki bi obeležila štiri desetletja davljenja, kar je po svoje kot nekakšna vaja najavljala že večplastna zvočna skulptura njihovega zadnjega albuma. Za nekatere morda celo pretirana neenotnost ali stilska razpršenost komadov, za druge pa mini enciklopedija o tem, kako je neki pubrockovski bend mimo vseh pravil vplival na zvočno podobo zadnjih štiridesetih let.
Cinizem, ki pa ni parodija
Zato niti ne preseneča, da na jubilejni turneji – po klasičnem valčku Waltzinblack iz zvočnikov – špil odprejo s skladbo Toiler On the Sea s tretjega albuma Black and White, ki povzema vse pretekle in prihodnje rešitve, s katerimi so The Stranglers postavili most med arhitekturami (stili) in časom. Morda sprva tvegana poteza je kmalu postala njihova največja prednost, ki jih je postavila pred izzive obetavne raznolikosti in sugestivnih (post)modernih pejsažev. Med Peaches, Golden Brown in Always the Sun, kakor so jih po vrstnem redu izvedli na nedavnem nastopu v italijanskem mestecu Roncade, še tako nepozorno uho zasliši številne razlike, ki jih pravzaprav ni – vse skladbe namreč na določeni subtilnosti obdobja svojega nastanka vsebujejo elemente ostrine in cinizma, ki nikdar ne zapade v parodijo.
The Stranglers so bili vedno dober indikator časa, ki so se zelo redko spraševali (Was it You?) ali stvari puščali nedorečene. Že zelo zgodaj (No More Heroes) so dosegli raven, na kateri so spontano funkcionirali navznoter ali provocirali navzven – ta oblika se je na zunaj manifestirala v nekaterih punkovskih brzicah, ki so bile tokrat nesporni vrhunci večera (Duchees, 5 Minutes, Hanging Around), v nasprotni smeri pa v nekaterih izkušnjah (Skin Deep, Never to Look Back), ki so jih v nekoliko bolj občutljivih tonih izživeli na lastni koži. Vendar v nobenem primeru niso odstopili od razbrazdanega zvena basa in prefinjenih ali rafalnih bobnarskih vložkov, ki sta nastavljala koordinate za sprva gostejše in pozneje občasno bolj zasanjane klaviaturistične intervencije ter trde kitarske akorde, ki nikdar niso zapadli v burleskno grandioznost ali brezbrižno udobje.
Prijetno (in) nespodobno
Stranglersi namreč nikoli niso kontrolirali moči svoje glasbe, oni so v njej preprosto uživali – in to še vedno (in vidno) počno. Predvsem je to opazno v zadnjem času, ko se medsebojno provocirajo in izmenjujejo vokale. Poleg Baza Warna, na katerega odpade večji del, je bilo lepo znova slišati Dava Greenfielda (Peasant in the Big Shitty) in Jean-Jacquesa Burnela (Threatened, Thrown Away). Kot se za jubilejni koncert spodobi, so programsko težišče enakovredno razpršili na vsa obdobja, vendar niso nespretno izbrali zgolj najbolj znanih označevalcev (Nice 'N' Sleazy), temveč tudi skladbe, za katere sami najbolje vedo, zakaj sodijo v ta izbor (Norfolk Coast). Manjkali nista niti »obvezni« priredbi All Day and All of the Night (The Kinks) in Walk on By (Dionne Warwick) in vrhunec v finalu s punkoidno Tank.
Kaj poreči za konec? Štirideset let in sedemnajst studijskih albumov pozneje Stranglerse še vedno odlikujeta besedilna neposrednost ter kompleksnost glasbenih idej, ki na odru ne izgubita svoje nekdanje privlačnosti. Sprva sem mislil, da bi bila ta še večja, če bi bili deležni velike odrske produkcije, kot na primer na nekaj britanskih koncertih ali v pariški dvorani L'Olympia (v celoti preverljivo na spletu), vendar so Davitelji vselej bolj spadali v srednje ali manjše klube, kjer njihova izvajalska agresivnost in posledična sproščenost prideta do manj kontroliranega izraza – kar so sami že konec sedemdesetih let spretno poimenovali z besedno zvezo »prijetno in nespodobno«.
