Feljton
Izpovedi ekonomskega morilca (7)
Ob spretnosti gradnje tega sodobnega imperija se lahko rimske centurije, španski konkvistadorji in evropske kolonialne sile osemnajstega in devetnajstega stoletja samo skrijejo. EM-ji smo premeteni; naša učiteljica je bila zgodovina. Danes s seboj ne prenašamo mečev. Ne nosimo oklepov ali uniform, po katerih bi se ločili. V državah, kot so Ekvador, Nigerija in Indonezija, se oblačimo kot lokalni učitelji in trgovci. V Washingtonu in Parizu smo videti kot vladni birokrati in bankirji. Delujemo ponižni, običajni. Obiskujemo gradbišča in se sprehajamo po obubožanih vaseh. Deklariramo se za altruiste, za lokalne časopise govorimo o čudovitih človekoljubnih rečeh, ki jih počnemo. Konferenčne mize vladnih odborov zasipamo s preglednicami in finančnimi projekcijami in na Harvard Business School predavamo o čudežih makroekonomije. Delujemo javno, neprikrito. Tako se vsaj prikazujemo in kot take nas sprejemajo. Tako sistem deluje. Redko naredimo kaj nezakonitega, saj sistem sam temelji na zvijači in sistem je po definiciji legitimen.
Toda – in to je hudo svarilo – če nam spodleti, vskoči še usodnejša vrsta, ki ji EM-ji pravimo šakali, neposredni nosilci dediščine tistih zgodnejših imperijev. Šakali ves čas prežijo v senci. Ko se prikažejo, voditelji držav doživljajo prevrate ali umirajo v nasilnih »nesrečah«. In če šakalom slučajno spodleti, kot jim je spodletelo v Afganistanu in Iraku, na dan privrejo stari modeli. Ko šakalom spodleti, se mlade Američane pošlje ubijat in umirat.
Ko sem se peljal mimo pošasti, tega okornega orjaškega zidu sivega betona, ki se dviga iz reke, sem se dobro zavedal znoja, ki mi je prepojil obleko, in črvičenja v črevesju. Namenjen sem bil v džunglo na srečanje s staroselci, ki so trdno odločeni, da se bodo do zadnjega moža borili, da ustavijo imperij, ki sem ga pomagal ustvariti, in premagal me je občutek krivde.
Kako je prišlo do tega, sem se vprašal, da se je priden otrok iz podeželskega New Hampshira zapletel v tako umazan posel?
Komentarji
Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.