Izdelovalci nakita: Ni mogoče predvideti, kateri dan bo dober

Ročna izdelava vse bolj cenjena

Zdaj je oblikovanje in prodaja nakita njeno življenje. V poletnih mesecih s stojnico ob Ljubljanici vztraja od enajste ure dopoldne do poznega večera, ko dnevne turiste iz tujine zamenjajo domačini na večernem sprehodu. Svoje izdelke prodaja tudi v galerijah v Postojni in na Hrvaškem, vsako zimo, ko postane na ulicah Ljubljane preveč pusto, pa svojo stojnico preseli na znameniti dunajski božični sejem. »Nekoč sem vsako leto nakit ponujala tudi na božično-novoletnem sejmu v Ljubljani, vendar je obisk slabši, odkar so ga s Prešernovega trga premestili na Breg, saj je preveč oddaljen od osrednjega dogajanja,« pravi.

Pred dobrim desetletjem je bilo pri nas ročno izdelanega nakita manj, prodajalci na ljubljanskih stojnicah so večino izdelkov uvažali iz Turčije. Zadnja leta pa je trend ročno izdelanega nakita v porastu in zavedanje o vrednosti unikatnih izdelkov se razvija. V Ljubljani so kot gobe po dežju zrasli umetniški sejmi, od Artisha in ArtMarketa do sejma v parku Tabor, stalnih prodajalcev nakita na ulici pa je danes manj kot nekoč, pravi Nadaždinova. Nekateri so odprli svoje galerije in se umaknili. Tudi kupcev je na ulici zadnja leta manj kot nekoč, pravi.

»Ljudje poskušajo barantati,« prizna Nadaždinova, ko jo prav med najinim pogovorom mimoidoča vpraša, ali lahko zapestnico s cvetlicami v barvi medenine dobi s popustom, vendar ji ustvarjalka pojasni, da tega ne more storiti. »Razumem, da poskusijo zbiti ceno, ampak kako naj reagiram, ko mi nekdo reče, da je za zapestnico, katere izdelava stane deset evrov, pripravljen plačati samo tri? V vsak kos nakita vložim veliko časa in že osnovna cena je karseda nizka.« Ob nakupu večjih količin pa je popust povsem sprejemljiv in del dobrega odnosa s stranko, še pojasnjuje Nataša Nadaždin in pravi, da je dela kljub krizi dovolj. »Z ustvarjanjem še lahko preživim in to mi povsem zadostuje. Ne želim si večjega podjetja.«

Ko veter odpihne nakit v reko

Tudi Irena Nose nakit iz žice z vlivanjem plastike oblikuje že skoraj deset let. Prodaja ga na stojnici pod Plečnikovimi arkadami pri Tromostovju in medtem ko se v poletnih mesecih tam tre obiskovalcev in ima komaj kaj časa zadihati, pridejo za tem novembrski dnevi, ko kdaj ne proda niti enega kosa. »Tudi na to sem se morala navaditi. Moje delo je pač sezonsko in za preživetje je ključna organizacija. V petih mesecih moram zaslužiti dovolj denarja za celo leto.« Pozimi se zapre v svojo delavnico in ustvarja za novo poletno sezono, že nekaj mesecev pa ureja tudi svojo spletno stran, ki bo zaživela septembra, tam pa jo bodo lahko našle tudi stranke iz tujine, s katerimi zdaj komunicira samo po elektronski pošti.

Njena pot do oblikovalke nakita je bila klasična: sprva je bil to samo hobi dekleta, ki je rado nizalo perlice in oblikovalo iz fimo mase ob študiju sociologije in službi v oglaševanju. »Prišlo je do trenutka, ki je bil hkrati dober in slab: v službi nisem dobila plače in ker sem vmes že razvijala svoj nakit, sem ga začela tudi prodajati na stojnicah in umetniških tržnicah. Pa sem ugotovila, da tudi s tem lahko nekako pridem skozi mesec. Odprtje lastnega podjetja je bil logičen naslednji korak in od tedaj se nisem ozrla nazaj.« Ob prodajanju na stojnici svoj nakit prodaja tudi v raznih trgovinah in obiskuje sejme v tujini: septembra bo teden dni razstavljala v nemškem Aachnu. Na stojnici prodaja kar sama, saj obožuje stik z ljudmi in dinamiko ulice. »Prodaja na ulici gotovo ni za vsakogar. Veliko moraš govoriti in biti odprt za vse, obenem pa se prilagajati vremenu in vedeti, da ti lahko popoldanska nevihta delo enega meseca v sekundi odpihne v reko. To moraš preprosto imeti rad in mene je to zasvojilo. Na neki način živim na ulici.«

Zanimivo se ji zdi tudi, kako različni so kupci, ko poskušajo barantati: »Obstajajo trije tipi barantačev: eni to počnejo zato, ker so na tržnici in to počnejo vedno. Drugi zato, ker zares nimajo denarja in jim je nekaj všeč, zato pač poskusijo znižati ceno. Tretji pa so tisti, ki jim je zelo neprijetno barantati, ampak so slišali, da se to počne, in menijo, da morajo tudi oni. No, slednji nikoli ne dobijo popusta, ker se takoj, ko rečem ne, umaknejo.« Velika razlika med slovenskimi kupci in tujci pa je v načinu, kako želijo biti postreženi, pravi Nosetova. »Slovenske stranke si želijo miru. Ko jih pozdravim, je najbolje, da se umaknem in jih pustim, da si ogledujejo, dokler me same ne nagovorijo. Tujci pa zelo cenijo pozornost in asistenco. Dovolijo, da jim svetujem, in zanima jih vse v povezavi z izdelkom. Sploh pri Američanih se včasih počutim kot turistična vodnica, ker me povprašajo še po dobri hrani ali kulturnih znamenitostih.«

Najboljši občutek na svetu pa je, ko na mimoidočih vidim, da nosijo moje kreacije, doda Irena Nose. »Ko grem kdaj zvečer na koncert, kakšno damo prav nalašč pohvalim: 'Oh, kako lepe uhane imate!' Običajno odvrne, da jih je dobila v dar in da so delo slovenske oblikovalke. 'Vem, vem,' odgovorim, 'ker sem jih jaz naredila.'«

Američani cenijo unikatna dela

Vitraži in pisane barve pa odlikujejo stekleni nakit Saše Zadravec, ki ima stojnico prav tako pod Plečnikovimi arkadami v Ljubljani, v Grosuplju pa še majhno trgovinico Kristana, kjer ob steklenih modnih dodatkih ponuja še unikatna oblačila, posodo in spominke. Pri ustvarjanju in prodaji na ljubljanskih ulicah ji pomagata sodelavca Simon in Melita, ki kar ob stojnici tudi popravljata ali prilagodita izdelke. Čeprav je letošnje poletje precej deževno, dež ni nujno najslabši za prodajo, menita. »Včasih v najhujši vročini ne gre skoraj nihče mimo po ulici, medtem ko se v dežju, kakršen je bil letos večkrat, turisti namesto na grad ali v park zatečejo v center in dan izkoristijo za nakupovanje spominkov in daril. Neka Američanka je pred dnevi kupila ogrlico za božično darilo, ker ji je bila tako zelo všeč.«

Dražje kose ljudje kupujejo veliko bolj premišljeno in ob posebnih priložnostih, še pravita. Ročno izdelan stekleni nakit iz Slovenije je lep turistični spominek, ki k stojnici privabi več tujcev kot Slovencev. »Američani so še posebej navdušeni nad ročnimi deli, veliko pri nas kupujejo tudi Skandinavci, Španci in Azijci.« Nikoli ni dolgčas in vsak dan je povsem nova zgodba. »Tudi po desetih letih ni mogoče predvideti, kateri dan v tednu bo najboljši za prodajo in kaj bo vplivalo na to.« Kdaj pa kdaj se zgodi, da ves dan ne spregovorita niti besede v slovenščini in da se zmotita, ko poskušata predvidevati, kakšne narodnosti je stranka pred njima. »Čeprav se zgodi po pomoti, so Slovenci užaljeni, ko jih slučajno nagovoriva v angleškem jeziku. 'Recite dober dan, saj smo v Sloveniji,' naju hitro okarajo.«