Dodatek, ki ga moški skrivajo še pred ženami

Čim naravnejši videz

Nošenje lasulje iz takšnih ali drugačnih razlogov ne prinaša nujno zasmehovanja, predvsem zato, ker je dandanes večina lasulj tako dodelanih in naravnega videza, da mnogi sploh ne bodo opazili, da lasje na glavi niso vaši. Vrh tega je iz lasulj višjega kakovostnega razreda mogoče delati frizure različnih oblik, jih barvati, čeprav tega ni priporočljivo početi redno, ter jih postriči. Podjetje Pro-Kozmo v izložbi ponuja številne lasulje s precej dolgimi lasmi, ki se jih nato postriže glede na želje stranke. Lastnica Meta Ipavec kar sama skrbi za takšno preoblikovanje, saj pojasni, da je za striženje lasulj potrebnega veliko šolanja, kajti takšni lasje stojijo precej drugače in imajo nasploh drugačne karakteristike kot v naravnem stanju. Poudarja, da si večina strank želi barvo in frizuro, kakršno so imele pred težavami z lasmi, saj se nočejo pretirano preobražati in s tem izstopati.

Še zlasti so pri tem občutljivi otroci in tudi plešasti moški, ki se jim zdi lasuljo še bolj sramotno nositi kot ženskam. »Moškim, ki počasi izgubljajo lase, skoraj vedno priporočam, da jim lasne vložke začnemo dodajati postopoma in je tako sprememba čim manj opazna,« svoj način dela razkrije Ipavčeva. Sogovornica poudarja, da vsakomur, ki premore še kaj svojih las, vselej prej svetuje lasne integracije, ki se jih pripne na še obstoječe lase, kot pa lasuljo. Ta naj bi prišla na vrsto šele v zadnji fazi, saj umetne lasulje z dolgotrajnim nošenjem povzročajo umiranje lasnih mešičkov in tako iztrebijo še tistih nekaj las – ohranitev svojih las, čeprav so ti še tako redki, pa je pomembna tudi s psihološkega vidika. Odsvetuje pa popolno izogibanje lasuljam, saj so dermatologi menda dognali, da je pri ljudeh brez las, katerih glava je torej veliko bolj izpostavljena soncu, tveganje za raka na možganih še precej večje.

Zaželene svetlolaske in rdečelaske

V podjetju Pro-Kozmo, kjer izdelke uvažajo od nemških proizvajalcev, je mogoče dobiti lasulje najrazličnejših cenovnih razredov in s tem kakovostnih rangov. Kakovostno lasuljo opredeljujejo kot tisto, ki je povsem naravnega videza in jo je mogoče namestiti tako, da je neopazna, se ne vozla, mrežica pod lasmi pa dobro diha, da ne postane preveč vroče ali lasišče ne srbi. Medtem, ko se stranke, ki jim lasje izpadejo zgolj začasno, denimo zaradi kemoterapije, odločajo za cenejše in s tem bolj umetne primerke, kupci s trajnim problemom povečini raje primaknejo več denarja, s čimer dobijo tudi bolj naravni videz.

Direktorica že večkrat omenjenega podjetja Maja Ipavec Petrović razkrije, da so najdražje lasulje, ki jih sami prodajajo, tiste, ki so nastale iz las, odstranjenih s kutikulo vred, čeprav ostaja skrivnost, na kakšen način je ta postopek izveden. »Te lase donirajo in prodajajo dekleta iz držav, kot sta Afganistan ali Rusija, in še nikoli niso bili kemično obdelani, niti s šamponom, temveč samo z naravnimi preparati. Najdražji od teh las pa so dolgi svetli ali rdečkasti lasje, saj je zanje najtežje dobiti donatorice.« Cene za takšne lasulje lahko dosežejo tudi 10.000 evrov.

Si pa seveda ne more vsakdo privoščiti takšnega cenovnega razreda. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije posameznikom, ki lase izgubljajo zaradi različnih bolezni, nameni približno 80 evrov, zaradi česar so na voljo tudi lasulje s takšno ceno, a so te precej opazne in tudi neprijetne za nošenje, saj bodejo in je pod njimi lahko zelo vroče. »Denimo v Nemčiji ženskam, obolelim za alopecijo, država nameni kar 800 evrov za nakup lasulje. Moškim sicer še vedno ničesar, ker velja prepričanje, da zanje ni sramotno biti plešast, a se v društvu Breza za pomoč bolnikom s to boleznijo vseeno bojujemo, da bi ljudje z alopecijo za nakup medicinske lasne protetike iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pri nas dobili povrnjenih nekoliko več stroškov kot le 80 evrov,« razlaga Meta Ipavec, tudi ustanoviteljica omenjenega društva.

Domača zaloga las

Mateja Mavsar Kužnik, lastnica frizerskega salona Kodrček, je z izjemo gledaliških mojstrov za videz še ena redkih pri nas, ki izdelujejo lasulje. Odkar se je tudi na tem področju množično pojavilo kitajsko blago, se poklic lasuljarja pri nas ne izplača. A tudi sama se tej obrti posveča bolj ali manj v prostem času, zaradi česar lahko za izdelavo ene lasulje porabi tudi pol leta. Njene stranke so tako predvsem tisti, ki lase izgubijo trajno.

Pri njej je mogoče naročiti, razen ko gre za potrebe gledališča, zgolj izdelke iz naravnih las, ki jih povečini dobi kar v lastnem frizerskem salonu. »Imam nekakšno domačo zalogo las, saj jih je zbirala že moja mama, prav tako frizerka. Tista dekleta in ženske, ki jim postrižem veliko dolžino las, vedno povprašam, ali si lase želijo shraniti zase ali bi mi jih morda odstopile za izdelavo lasulj. Večina nima predsodkov do takšnega doniranja,« pojasni sogovornica.

Darinka Letnar, vodja frizerjev – lasuljarjev v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer lasulje izdelujejo sami, če jim le čas to dopušča (za izdelavo ene lasulje potrebujejo približno en teden), razkrije, da so pred leti posebno ženske k njim pogosto nosile lase v odprodajo, a se v zadnjem času to precej redko dogaja, ker so se vmešali razni uradni postopki, pa tudi naravnim lasem je močno zrasla cena. »Danes povečini nabavljamo materiale, ki so pač cenovno najbolj ugodni, podariti svojih las pa ne želi nihče.«

Medtem ko v Operi ne izdelujejo lasulj po meri, saj jih v različnih predstavah nosi več glav, Mavsar-Kužnikova ponuja povsem unikatne izdelke, odmerjene za vsakega kupca posebej, zato se izdelava začne z merjenjem naročnikove glave. Sledi oblikovanje monture, se pravi traku, ki se ga fiksira na glavo, na tega pa se nato prišije mrežico in tako se oblikuje nekakšna kapa, na katero se potem s posebno kvačko vpletajo lasje. Kar vsakega lasu pa ni mogoče uporabiti, temveč mora biti ta v prvi vrsti kakovosten pa tudi dolg vsaj 15 centimetrov.

Brez močnega drgnjenja

Nemogoče je reči, katere vrste lasje so najprimernejši za izdelavo lasulj, saj ima vsak od materialov prednosti in slabosti. Tako denimo tudi naravni lasje, čeprav so doslej veljali za najbolj hvaležne, pogosto izpadajo, njihova nega pa je izjemno zahtevna. Na trg počasi prodira nova vrsta umetnih las, tako imenovani cyberhair, izdelani iz poliamidnih vlaken. Ti med umetnimi lasmi najbolj spominjajo na naravne, a so obenem manj podvrženi izpadanju, se ne razbarvajo in terjajo manj nege, le frizure ni mogoče spreminjati v tolikšni meri. »Glede na stil življenja in finančno stanje stranke po temeljitem pogovoru svetujemo, kateri material ji najbolj ustreza,« pojasni Maja Ipavec Petrović.

Vsaka vrsta lasulje terja drugačno nego, ki običajno zahteva več dela kot lastni lasje. Že tehnike umivanja so precej drugačne, predvsem se odsvetuje premočno drgnjenje in uporabo preparatov s preveč alkohola. »Stranke, ki jim izdelam lasuljo, jo povečini prinašajo prat kar k meni v salon, saj se sicer lahko kaj hitro uniči,« o stalni praksi pove Mateja Mavsar Kužnik. Bolj kot je skrbna nega, daljšo življenjsko dobo ima lasulja. V Pro-Kozmu pravijo, da njihove stranke lasulje iz naravnih las v povprečju nosijo kakšno leto, sintetične pa približno pol leta, čeprav se ob upoštevanju čisto vseh navodil za nego ter v primeru, da se lasulji odpovejo med spanjem, ta doba lahko precej podaljša. Lastnica frizerskega salona Kodrček, ki se ji dozdeva, da so moški pogosto še skrbnejši lastniki, pa zagotavlja, da njene ročno izdelane lasulje preživijo tudi od šest do deset let.

Premalo cenjena umetnost

V fondu SNG Opera in balet Ljubljana, v katerem je shranjenih kar okrog 600 raznobarvnih lasulj, se nekatere, predvsem tiste iz naravnih las in domače izdelave, ponašajo tudi z zavidljivo starostjo, saj so med njimi celo takšne, ki so za seboj pustile že abrahama. Kar nekaj jih je že tako dotrajanih, da niso več v uporabi, saj je v zaodrju veliko izdelovanja kodrov, nanašanja laka in drugih preparatov ter raznih stilskih predelav, razen na poceni sintetičnih laseh, ki jih je po besedah Letnarjeve nemogoče kakor koli preoblikovati.

Tako Darinka Letnar kot njeni dve pomočnici so po poklicu frizerke, a menijo, da je lasulje veliko zahtevnejše oblikovati kot naravne lase. »To je neke vrste umetnost, ki pa je po našem mnenju še vedno premalo cenjena, tako v gledališču kot sicer. To delo je zahtevnejše kot v običajnem frizerskem salonu, saj je treba uporabiti veliko kreativnosti in domišljije, povrh pa še ustvarjati frizure, ki so bile značilne tudi za pretekla obdobja, kot sta denimo barok ali rokoko.«

Zadnjo besedo, tudi ko gre za lasne okraske, imajo režiserji in kostumografi. Slednji so tisti, ki skicirajo prvotno zamisel. Običaj pa je, da so lasulje precej večkrat primaknjene k ženskim kostumom, še posebno v opernih predstavah. Ob baletnih uprizoritvah je že zaradi samega, običajno elegantnejšega kostumografskega stila nastopajočim manjkrat poveznjena lasulja na glavo, seveda pa zaradi številnih poskokov in premetov obstaja tudi večja nevarnost, da bi se lasni dodatki tu izmuznili s svojega mesta. »V približno tridesetih letih, kolikor že delam v tem poklicu, se nikoli ni pripetilo, da bi komu na odru padla lasulja z glave, a se je med predstavo Carmen zgodilo, da so se fantje preveč vživeli v vlogo in punce tresli za lase, zaradi česar so se lasulje povsem razmajale. Sama sem v zaodrju, kjer je tudi med predstavo potrebno marsikaj popravljati, seveda trepetala,« z enim od pripetljajev postreže Darinka Letnar.