Delirij vrtečih se koleščkov

Prvi rolkarji že konec 80. let

»Nova Gorica ima staro kulturo urbanih športov. Rolerji so bili tukaj že v osemdesetih letih, v 90. letih se je začela tudi pri nas uveljavljati BMX-kultura, skejterji smo prišli na ulice konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let,« pripoveduje Miljković. Prva lesena poligona so postavili leta 1993 kar na Bevkovem trgu in pri osnovni šoli Milojke Štrukelj, do prve kovinske rampe so prišli tri leta kasneje. »Vedno smo nekaj počeli in premikali naprej, Nova Gorica je bila po zaslugi naših eventov vedno visoko med skejt mesti v Sloveniji,« obujata spomine. Leta 1998 so uredili asfaltni plato z rampami v borovem gozdičku. V duhu delovnih brigad so ga vsako leto znova obnavljali, dokler je bilo kaj obnavljati in dokler zguljene deske, štrleči žeblji ter neprimerna železna konstrukcija niso postali prenevarni. Nato je rolkarska kultura v mestu upadla.

»Dolgo smo že aktivni v tem mestu, vsaj kakšnih 25 let,« pritrdita Miljković in Lučovnik. Miljković se svojih začetkov dobro spominja. Začel je pred hotelom Sabotin. Najprej na plastični rolki, leta 1989 pa je prepričal mamo, da sta šla v staro Gorico po profesionalno rolko. »Takrat to ni bil šport, ampak moda in muzika. Več grup nas je bilo. Na Cankarjevi, na Gradnikovi...« pripoveduje. »Danes je to mainstream, takrat pa smo se mi tega lotevali, ker smo v tem videli nekaj drugačnega, odklon od povprečja. Tega ni počel nihče, težko je bilo dobiti opremo,« doda Lučovnik. Opremo, ki je bila po goriško draga kot 'eno očke ven z glave', so kupovali v sosednji stari Gorici, pri zasebnem trgovcu, ki se je poleg opreme za konjeništvo domislil novega posla in ponudil še opremo za rolkarje. Okolje jih je sprva s težavo sprejemalo; zanj so bili vandali, ki so uničevali javno dobro. Danes so v mestu sprejeti. »Raje vidim mulca, da skejta kot pa dela 'kretinate' po mestu, tipka na računalnik, v barčku pije kafe in hodi domov filozofirat. Ali pa igra poker. Zresnimo se. Smo eni redkih mladih, ki imamo voljo nekaj premakniti naprej,« dvigne Miljkovića.

»Vsi furamo, vsi uživamo«

Če je povprečen rolkar star med 8 in 18 let, v Novi Gorici statistiko obračajo na glavo. Miljković se kot novogoriška legenda rolkanja po krivinah spušča blizu štiridesetih in se poligona bolj kot zase veseli za svojega sina in nove generacije. Šestnajstletni Novogoričan Luka Jamšček se je od brata navdušil za rolerje. Je mlajša generacija, a pravi, da se med sabo ne razlikujejo bistveno. »Vsi furamo, vsi uživamo, od starejših se učimo trikov. Doslej smo hodili rolat v Ljubljano, sedaj pa se zbudiš in lahko greš furat doma. Zakon. Skate park je prinesel pozitivno energijo med mlade,« je prepričan.

Medtem se je v zraku kot za šalo z bemeiksom vrtel Jani Fučka. »Gledali smo filme, potem smo pa še sami poskušali in se začeli ubadati s tem,« pojasni začetke. Njegov bratranec je nekje našel pet gorskokolesarskih filmov. Ker jih ni imel kje pogledati, je s prijatelji prišel k njemu. Štiri ure kasneje, ko so naenkrat pogledali vseh pet delov, so se že vozili po ulici z »ne ravno« gorskimi kolesi. Po dvajsetih minutah je naredil svoj prvi bunny hop, najosnovnejši trik na kolesu. Nad rolkarskim poligonom je navdušen: »Poglejte, nič še ni bilo uradno odprto, pa nas je tukaj vsaj 40. Je prostor za druženje in prostor za trening. Sedaj bomo lahko večja konkurenca okoliškim državam, ki imajo te stvari že urejene.«

»Skejtanje kot olimpijski šport?« podražim Miljkovića in Lučovnika. »Upam, da nikoli. Sam sem bemeiksar in ko je BMX prišel na olimpijske igre, je postal katastrofa,« je hiter in odločen zadnji. Tudi Miljkoviću bi bilo ljubše, če do tega ne bi prišlo in bi svojo kulturo furali po svoje, na svojih tekmovanjih. »O tem se pogovarjamo že lepo obdobje. Ta šport se je iz subkulture razvil v profesionalen šport, industrija seveda hoče, da postane olimpijski šport, posamezniki tega nočejo. Definitivno pa bo enkrat prišlo do tega,« je realen.

To ni bila igra župana

Čez park se medtem sprehodi županov svetovalec za investicije Vladimir Peruničič. S prekrižanimi rokami na hrbtu in z v čop spetimi sivimi lasmi dan pred uradnim odprtjem deluje zadovoljen. »Njemu je treba dati dve kapi dol,« vskoči Lučovnik. »O tem poligonu smo se pogovarjali desetletje, deset let smo ponavljali eno in isto zgodbo. Ko je on prišel vanjo, se je začelo premikati naprej. Razumel je, kaj želimo povedati.« »To je lep zgled, kaj pomeni sodelovanje med občino in uporabniki,« ga dopolni Miljković, »to ni bila igra nekega oddelka na občini ali župana, to je bila naša potreba.« »Skejterska kultura je močna kultura,« meni Peruničič in pove, da so s 555.000 evri, skoraj polovico več, kot so sprva preuranjeno ocenili projekt, uredili 1000 kvadratnih metrov poligona in 2000 kvadratnih metrov okolice. Betonske elemente so ulili v Nemčiji, v park jih je umestila ekipa iz Nizozemske. Poligon bo javen, vstopnine ne bo. Mladi so na njem dobili brezžični internet in spletne kamere.

V klubu Raketa so dobili nov elan in prihodnje leto v parku obljubljajo vsaj štiri večje državne oziroma mednarodne prireditve. »V Novi Gorici bomo težko kdaj imeli evropsko prvenstvo v košarki, zagotovo pa lahko dočakamo evropsko prvenstvo v skejtanju,« napoveduje tudi župan Matej Arčon. Že na sobotnem uradnem odprtju so novogoriške rolkarje prišli pozdravit njihovi kolegi Hrvati, Italijani in Avstrijci. In obljubili, da bodo redni gostje.