Na Otoku je nič manj kot pet milijonov menedžerjev. Na različnih ravneh. Od tistih na vrhu pa navzdol. Vsepovsod je veliko ravni menedžmenta oziroma upravljanja. V podjetjih, ki nekaj proizvajajo in prodajajo, pa tudi v državni upravi, ki ničesar ne proizvaja, »prodaja« pa marsikaj. To pomeni, da menedžerji tvorijo dvanajstino otoškega prebivalstva. Pred samo sto leti jih je bilo desetkrat manj. V Sloveniji bi jih moralo biti približno 166.666, da bi bila enako poplavljena z upravljalci, kot je to Velika Britanija.
Zgodovina pisarniškega življenja
Upravljalci? Veliko menedžerjev ne upravlja nikogar, ampak ima samo naziv menedžerja. Sprevodniki, ki se na Otoku sprehajajo po vlakih, da bi preverili, ali imajo potniki vozovnice, in jih oglobili, če jih nimajo, se imenujejo menedžerji vlaka. Administratorji v pisarnah so pisarniški menedžerji. In tako naprej. Nekoč so bili v tovarnah samo delavci in lastniki, potem pa je nastopila doba menedžerjev, je napisala avtorica presenetljive knjižne uspešnice Zgodovina pisarniškega življenjaLucy Kellaway, pisateljica in kolumnistka uglednega Financial Timesa.
Na noben del zgodovine pisarniškega življenja ni pozabila. Obstaja na primer zelo logična povezava med zgodovino pisarniškega življenja in seksom. Ne gre za vodič o posebnih ljubezenskih položajih, primernih za pisarne, ampak nizanje primerov znanih parov, katerih ljubezni ali ljubezenske afere so se začele v pisarni. Celo predsednik ZDA Barack Obama je prvo damo Michelle spoznal v pisarni. On je bil pripravnik v advokatski pisarni, ona je bila njegova mentorica. To je bilo leta 1989. Tri leta kasneje sta bila mož in žena. In ker smo ravno pri ameriških predsednikih – Monica Lewinsky je bila leta 1998 pripravnica v Beli hiši, tedanji predsednik Bill Clinton pa njen neke vrste mentor za določeno priljubljeno spolno aktivnost, ki je Clinton ni imel za spolno razmerje oziroma odnos. Kljub škandalu je ostal predsednik in mož Hillary Clinton.
Posebno poglavje govori, kako zelo je pisarniško življenje spremenil prihod žensk v pisarne v začetku dvajsetega stoletja. Ljubezensko-seksualne afere so bile samo ena izmed njih. Na začetku so bile pisarniške zvezde tajnice. Kot objekti poželenja. Kot zapeljivke svojih šefov so bile na slabem glasu pri ljubosumnih ženah. Veliko let kasneje, na začetku devetdesetih let, so pisarniškemu življenju dale pečat obtožbe in tožbe o spolnem nadlegovanju, ki ni bilo nič novega. Novo je bilo to, da se je o tem začelo resno govoriti in da so začeli ukrepati proti nadlegovanju, za katerega so bili menedžerji posebej dovzetni, saj je bilo zanje dolgo samoumevno. Privilegij položaja.
Prvi menedžerji so bili goljufi
Kellawayeva piše, da je sodobna družba obsedena z menedžmentom. Upravljanjem ljudi. Vsak menedžer s samospoštovanjem poudarja, da ima MBA (podiplomski naziv »master of business administration« oziroma magisterij poslovnega upravljanja), polno polico knjig o menedžmentu in besednjak, ki je nerazumljiv veliki večini ljudi. Kritiki že dolgo ugotavljajo, da je MBA-jevcev, ki so tudi v Sloveniji odigrali posebno vlogo, vsepovsod veliko preveč in ta naziv postaja brez prave teže, zagovorniki pa trdijo, da po tem naslovu radi udrihajo ciniki in zavistneži. Lucy Kellaway poudarja, da je Britanija, v kateri danes mrgoli MBA-jevcev, prestala industrijsko revolucijo brez enega samega magistra poslovnega upravljanja. Nihče ni niti razmišljal o potrebnosti menedžerjev in njihovega upravljanja – vse do dvajsetega stoletja, ko se je izraz uveljavil v poslovnem svetu. Menedžerji naj bi v svoji prvotni vlogi skrbeli za učinkovitost.
Prej so besedo menedžment oziroma upravljanje, ki se je rodila iz francoskega glagola »menager«, uporabljali za opis upravljanja gospodinjstev. Z drugimi besedami: menedžerke so bile gospodinje. In to zelo dobre. Poznavalci pravijo tudi, da je bila beseda menedžerstvo na začetku 19. stoletja povezana z nepoštenostjo. Menedžerji so bili ljudje, ki so bili na slabem glasu, ker so slabo opravili svoje delo in pobegnili s tvojim denarjem. Zveni znano? Nekateri jih primerjajo z današnjimi prevarantskimi obrtniki, ki slabo opravijo dogovorjeno delo, ali ga ne dokončajo, te oskubijo in izginejo. Drugi jih primerjajo z direktorji podjetij, ki upravljajo s tujim denarjem, a nikoli tako razumno, kot bi s svojim.
Najboljši (ali najslabši) britanski zgled za to je nekdanji direktor RBS Fred Goodwin, ki je »upravljal« to britansko banko tako porazno, da je pridelala največjo korporacijsko izgubo v otoški zgodovini, dobrih 24 milijard funtov. Goodwin je samo en primer(ek) poraznega upravljanja v britanskih bankah in podjetjih, zaradi katerih so Otočani že pet let v godlji in zaradi katerih ne zaupajo menedžerjem. Kellaway pravi, da so Otočani sumničavi do menedžerjev ne samo zato, ker ne vedo, kaj delajo, ampak tudi zato, ker se bojijo, da tega ne vedo niti sami menedžerji.
