»Počutim se dobro,« je po doskoku na francoski njivi povedal zbranim novinarjem. »Bilo je čudovito, naravnost čudovito,« je bil navdušen. Martin je bil del ameriške enote, ki je pred 70. leti prispela na francosko obalo da državo, kakor tudi ostali del Evrope, reši pred nacisti.
»Današnji skok se ne more primerjati s tistim, saj danes ni name nihče streljal,« se je veteran malce pošalil. Priznal je, da je motivacija tudi njegov ego: »Star sem 93 in še vedno lahko delam takšne stvari.« S skokom pa je svoji generaciji, kakor tudi mlajšim, pokazal, da ni nujno samo sedeti in čakati na smrt.
Martin je bil leta 1944 s 23 leti takrat eden najstarejših v svoji enoti, danes pa je tako tudi eden najstarejših še živečih veteranov druge svetovne vojne. »Vsi smo bili neprestano na smrt prestrašeni,« se spominja. »Če kdorkoli reče karkoli drugega, laže. A narediš, kar pač moraš. Strahu navkljub,« pravi. 43 dni se je boril najprej v Franciji, nato pa se je z enoto prebil do Nizozemske. »Nimam prebliskov iz preteklosti. Nikoli me ni nič od tega motilo,« se spominja.
Po vseh teh letih je Martin postal znana osebnost – tako doma kot sedaj v Normandiji, saj ga skorajda na vsakem koraku obkrožajo številni novinarji. »Na nek način sem zaradi tega skromnejši, po drugi strani pa me je malce sram ob vsem tem občudovanju, saj nismo storili nič takšnega, česar nismo morali. Naredili smo to, za kar so nas usposabljali,« je zaključil.
