Znano je, da je politično kariero začel pred drugo svetovno vojno na skrajni desnici in bil po tistem, ko mu je konec leta 1941 uspelo zbežati iz nemškega ujetništva, leta 1942 na področju propagande sodelavec vichyjskega režima (1940-1944), torej kolaborant.

Aprila 1942 je sicer počasi začel sodelovati z odporniškim gibanjem, dejansko pa je dolgo časa sedel na dveh stolih, tako je še spomladi 1943 dobil visoko odlikovanje vichyjskega režima.

Zgodovinar Benjamin Stora zdaj v svoji knjigi razkriva tudi neslavno vlogo, ki jo je imel socialistični minister Mitterand v času alžirske vojne. Čeprav je znan po tem, da je leta 1981 kot predsednik države odpravil smrtno kazen, je leta 1956 kot minister za pravosodje poskrbel za usmrtitev več kot deset alžirskih upornikov.

Stora, ki je univerzitetni profesor zgodovine v Parizu, trdi, da se je prav Mitterand v času alžirske vojne najbolj zavzemal za kaznovanje alžirskih borcev za svobodo in samostojnost. Meni, da sta ga pri tem gnali osebna ambicija in želja, da bi se uveljavil.

Že pred letom 1956 je bil kot notranji minister seznanjen z metodami mučenja upornikov, s katerimi so 20 let pozneje francoski oficirji in tajni agentje seznanili latinskoameriške diktatorje, med njimi tudi čilske in argentinske. Vendar je Mitterand glede te temne plati alžirske vojne menil, da jo je treba dopustiti.

Njegov projekt je bil, da se z vsemi možnimi sredstvi vzpostavita red in mir, potem pa se začnejo pogajanja z alžirskimi nacionalisti. Mitterand je v skladu s to strategijo tudi zavračal pomilostitev na smrt obsojenih. V času, ko je bil minister za pravosodje, so Francozi giljotinirali 45 alžirskih upornikov.

Omenimo, da je alžirska drama dosegla enega vrhuncev spomladi 1958, ko so generali iz Alžirije in pieds noirs, to je tamkajšnje francosko prebivalstvo, z uporom pripeljali v Franciji na oblast Charlesa de Gaulla, v katerem so videli rešitelja.

Toda de Gaulle, ki bi bil v ponedeljek star 120 let, je že od vsega začetka vedel, da se Francija mora umakniti iz Alžirije. To je dolgo prikrival in šele septembra 1959 je začel voditi politiko umika iz Alžirije, zaradi česar je leta 1960 prišlo do novih vstaj pieds noirs in oficirjev v Alžiriji proti francoski vladi.

Leta 1962 je Alžirija postala samostojna in milijon pieds noirs se je moralo preseliti na drugo stran Sredozemlja.