Zlatko Zajc

Če bi ga poznal, bi ga patentiral. Ko pišeš, zapadeš v posebno stanje, ki so mu včasih rekli milost. Če nisi v stanju milosti in če si hkrati pošten do samega sebe, enostavno ne pišeš. Za koncentracijo pa bi si pripravil čaj iz dobre misli oziroma modno rečeno origana, saj širi žile, zaradi česar so ga nekoč dajali piti otrokom, ki so se slabo učili. Zraven bi dodal še meliso, meto in – jasno – koprivo. Njo dodam vedno in povsod.

Ne, čeprav zaradi priimka v šali rad rečem, da nomen est omen (vse je v imenu, op. p.). V ranem otroštvu, ki sem ga preživel v Slovenskih goricah, sem vsaj na videz vse rastline poznal – tako kot vsak, ki živi z naravo. Kasneje mi je prišla v roke neka knjiga in začel sem nabirati zelišča izključno za družinsko uporabo. Ko sem začenjal, pred več kot 30 leti, nisem pil čajev zaradi zdravilnosti, temveč zato, da bi pil čaj, v katerega verjamem. Ob branju literature sem namreč ugotovil, da se zdravilne snovi v rastlinah ohranijo približno eno leto, potem pa izginjajo. Ker pri nas ni bilo tradicije, da bi velike firme za proizvodnjo čajev odkupovale suha zelišča od domačih ljudi – ta tradicija je po drugi svetovni vojni izumrla –, so surovine uvažali iz Albanije, Bolgarije in Romunije. Preden je prišel čaj v trgovine, je bil star že več kot leto dni, torej v njem ni bilo več ničesar.

Plevel imenujemo vse rastline, ki jih je preveč. Tudi nekatere pri nas dragocene lončnice na drugem koncu sveta smatrajo za plevel. Večina rastlin v naravi je užitnih. Gre le za okus in hranljivost. Prepričan sem, da bi se dalo preživeti samo z nabiranjem divjih rastlin – če bi to seveda počel vsak dan ter jih konzerviral in shranjeval. V naravi je, na primer, vse polno divjega korenja, iz katerega je bil s selekcijo vzgojen domači korenček. Odličen je kot začimba za v juho, v poznem poletju ima bele cvetove in raste na vsakem travniku. Tudi regratova korenina, ki je pri nas skoraj nihče ne uživa, je izredno hranljiva. Pri regratu je bilo sprva največ zdravilnih učinkovin v korenini, potem v listih, zdaj pa v cvetovih, iz katerih lahko pripravimo odličen čaj za želodec. Podoben proces velja za vse rastline. Snovi namreč krožijo iz korenine v steblo, kasneje v cvet in se spet vrnejo v korenino. Zato se vse korenine kopljejo, preden rastline odženejo, ali pa, ko nehajo rasti. Pil sem tudi regratovo vino, ki ima vse lastnosti pravega vina, lahko se ga stara, celo pijan si. Regratove popke pa vselej jem v solati. Nemci jih vlagajo v sol ali kis in jih ponudijo kot dodatek jedem – kot kisle kumare. Tudi čemaž gre lepo v kozarec, vključno s cvetovi. Zalije se ga z oljčnim oljem, doda lešnike, orehe. Tako ga konzerviraš. Zamrzovanje se pri njem namreč ne obnese.

Seveda, tudi marjetice. V zeleno solato dodamo cvetove. Preden cvetijo, pa so zelo okusni tudi njeni listki. Enako je s trobenticami, katerih cvetove lahko zobamo kar med sprehodom po trati, uporabni so tudi lističi in korenine. Podobno je z vijolicami.

Ko me sprašujejo, katera rastlina je najboljša in najbolj zdravilna, vselej rečem, da je to kopriva. Tako je uporabna, da jo lahko ješ od zajtrka do večerje – v kremnih juhah, z drobtinami, s kisom, oljem, kot prilogo. Tudi palačinke sem pripravljal otrokom. Njihova stebla imajo tako močna vlakna, da so jih v času 1. svetovne vojne celo odkupovali, ker so iz njih delali obveze. Podobno kot iz lana ali konoplje lahko iz kopriv narediš obleko. To, da peče, je njena obramba – v nasprotnem primeru bi jo verjetno živali iztrebile. Kopriva je dobra tudi za rast las.

Če te peče, nadeneš rokavice. Za uživanje se trga zgornji del mladega stebla, vključno z lističi. Korenine pa nabiramo, preden požene rastlina. Če je mehko, se uporabi tudi steblo. Kopriva je na voljo celo leto in povsod. In ker ima rada dušik v zemlji, je v bližini človekovih bivališč. S koprivo si lahko že v nekaj dneh zelo popraviš krvno sliko. Uporabna je tudi za čaje in hladne napitke. Menda je tudi afrodiziak.

So zelo dobri za ledvica, odvajajo odvečno vodo in posledično dražijo sečne kanale. Tudi zelena močno deluje na sečne poti, pa peteršilj. Po tej logiki funkcionirajo afrodiziaki.

To ni vraža, to je res. Zato jih sam nabiram z golimi rokami. Če sem v kratkih hlačah, se jim pustim opeči. Ne bom rekel, da si potem bolj odporen na revmo, ampak določeno reakcijo v telesu zagotovo sproži. To vem iz lastnih izkušenj, kajti če se pustim čez leto koprivam fino ožgati, potem nimam bolečin v ramenih.

… da ima peteršilj 20-krat več C-vitamina kot limona. Tudi paprika ga ima ogromno, pa česen, čebula. Nesporen kralj C-vitamina pa je šipek. Tudi veliko divjih rastlin vsebuje C-vitamin, a ga pogosto uničimo s kuhanjem. Veliko ga je v regratu, ki je priporočljiv za sladkorne bolnike in revmatike; tudi v zajčji deteljici in čemažu.

Ljudem manjka potrpežljivosti. Treba je vedeti, da gre pri rastlinskih napitkih za res majhne količine antibiotikov, zato jih je treba uživati na dolgi rok. Po treh čajih zagotovo nihče ne bo občutil olajšanja. Čeprav so tudi taki primeri, denimo s tavžentrožo. Če te boli želodec, spiješ skodelo čaja in ti odleže. Velika večina zdravil je narejena po formulah, ki so jih pobrali iz narave, in jih zdaj izdelujejo v laboratorijih z umetnimi elementi. Vse vrbe, na primer, imajo acetil-salicilno kislino, in ko so to pogruntali, so naredili aspirin. A vse te učinkovine so v vrbovem lubju. Pri nas vsaka družina za osnovne analgetike porabi od 50 do 100 evrov na leto, namesto da bi spomladi nalupili vrbovega lubja, ga nastrigli, posušili in ga pili.

Nekaterih čajev ne smeš piti v nedogled. Žajbelj ali lipo piješ tri tedne, narediš pavzo in spet od začetka. Nekatera zelišča se namaka v hladno vodo; z rastlinami iz družine slezov to počnemo, da se znebimo motečega sluza. A tudi večino drugih rastlin lahko zvečer namočimo v hladno vodo in počakamo do jutra. Učinek bo enak. Priprava vročega čaja pravzaprav samo pospeši izločanje učinkovin iz rastline in nam prihrani čas. Če posplošim: plodovi, lubja in korenine morajo vreti nekaj minut – šipek in glog z vretjem celo pridobita –, medtem ko liste in cvetove le poparimo.

Osnoven napotek je, da nabiraš le tisto, kar stoodstotno poznaš. Kot pri gobah. Pri rastlinah je še to, da jih lahko zmanemo, s čimer hitreje izločajo olja, in jih povonjamo. Strupene rastline na to svojo lastnost opozarjajo tako z vonjem kot okusom, zato mi ni jasno, kako lahko nekdo zamenja čemaž in podlesek, saj – četudi si slep – pri čemažu ne moreš zgrešiti vonja po česnu.