Ne gospodu Pipanu in ne komu drugemu za prihodnost SMG ni treba skrbeti, saj je to eno izmed kreativno najbolj potentnih gledališč v Evropi in vse je pripravljeno tako, da bo tako tudi v prihodnje. Nikakor SMG ne puščam pod vodo. Zapuščam ga leto pred pretekom drugega mandata; program za leto 2015 bom v celoti zaključila, gledališče pa zapuščam v odlični poslovni in programski kondiciji. Mi v tem trenutku »jahamo« na velikem valu.
Preden sem se prijavila na razpis za CD, sem za neformalno mnenje prosila ustanovitelja, torej MOL; povedali so mi, da so zelo zadovoljni z rezultati in pričakujejo, če bom predčasno odšla, da vse uredim tako, da ti rezultati ostanejo. Prav je, da se starejši umaknemo mlajšim, kadar dobimo primerno priložnost. Postajam »težka kategorija« srednje generacije, čeprav se v srcu še vedno počutim divjo, kot ko sem še delala na Radiu Študent.
Bi pa okrog imenovanj direktorjev komentirala nekaj drugega. Na kulturnem ministrstvu zadnje čase veliko govorijo o tem, da bodo direktorovanja kulturnih ustanov omejili na dva mandata. Opozorila bi, da bo v tem primeru redko kdo tudi v resnici zaključil dva mandata, ampak si bo nove priložnosti iskal že vsaj na polovici drugega. Poleg tega bo že v začetku drugega mandata v očeh zaposlenih in okolice direktor v odhodu, kar mu bo močno okrnilo avtoriteto in ugled, ki ju že sedaj ni dosti, saj smo direktorji v javnih zavodih med peščico tistih, ki imajo pogodbe za določen čas, vodimo pa večino, ki jim pogodba za nedoločen čas obeta službo do upokojitve. Mislim, da je predolgo direktorovanje za zavod in za direktorja slabo, razen če je res izjemen, vsekakor pa omejitev mandatov ni rešitev. Rešitev je kadrovska kulturna politika, ki se odloča po navodilih stroke; kdor se je izčrpal in nalogi ni več kos, naj si najde nov izziv in pač naj ne bo ponovno imenovan.
Že kmalu po odprtju razpisa se je govorilo, da se bo minister za kulturo odločil za vas. Koliko vpliva je imela politika na vaše imenovanje?Direktorja imenuje minister, ta pa zastopa interese vlade. Vendar odločitev dr. Uroša Grilca prav gotovo ni bila njegov hipen preblisk, moje imenovanje je šlo skozi številna strokovna rešeta. Najprej je razpisna komisija, v kateri je prevladovala stroka, ocenila vizije kandidatov, nato so ocenili še razgovore – in to je bilo prvo sito. Naše prijave sta nato v roke dobila oba sveta zavoda, kjer so ravno tako strokovnjaki z različnih področij umetnosti, veliko je doktorjev znanosti, pa zaposleni v zavodu, ki ga najbolje poznajo »od znotraj«... Pri članih obeh svetov je moja vizija dobila močno zaupnico. Zadnjo besedo je imel seveda minister, vendar nimam občutka, da sem bila politično imenovana.
Ste ena pionirk kulturnega menedžmenta pri nas, vaš otrok je festival Mesto žensk. Kako vam je takrat uspelo prodreti in obstati, sploh iz finančno nestabilne nevladne sfere?Ko smo s kolegicami in kolegi leta 1994 v okviru Urada za žensko politiko začeli snovati festival, sem si ga najprej zamislila na papirju. Potem so me povabili na Poletno akademijo v Salzburg, to je bilo še pred magistrskim študijem (na Univerzi Johannesa Keplerja v Linzu – op. p.). Kandidati smo prišli s konkretnimi predlogi, mentorji iz projektnega menedžmenta pa so nam takoj povedali, kaj je v programu dobro in kaj slabo. Njihovi praktični nasveti so v mnogih rečeh popolnoma spremenili perspektivo mojega tedanjega razmišljanja in ravnanja.
Ob začetnih izdajah Mesta žensk ste poudarjali, da je ukvarjanje z ženskimi vprašanji politična odločitev.Seveda je, in to je vprašanje, ki bi ga bilo treba tudi danes močno postaviti v ospredje. Ne gre le za ženske, gre za družbo enakih možnosti. Zanimati nas mora predvsem, v kakšnem položaju so ranljive skupine, socialno ogroženi obeh spolov, pri čemer so ženske še v slabšem položaju od moških. Sicer pa naš festival nikoli ni bil »protimoški«, vedno so bili z nami tudi moški sodelavci.
Ko vas je v CD povabil Rotovnik, mu je bil menda všeč ravno ta vaš, če smem poudariti – ženski temperament. Ste potem odšli zaradi njega, ki je tudi temperamenten?Nisem odšla zaradi njega, dejansko sem šla v SMG po nove izzive in po samostojnost. Rotovnik me je leta 1996, ko je dal odpoved gledališki vodja Boris Pintar, prosil, naj pridem v CD, prav nič se nisem vsiljevala. Dobro me je poznal, saj smo z Mestom žensk v CD gostovali že leto prej, leta 1993 pa smo tam ustvarjali tudi s Koreodramo, s pozneje na Borštnikovem srečanju nagrajenimi Strniševimi Žabami. To je bil tudi hec: dobili smo dvorano Duše Počkaj, zaradi neizkušenosti pa nismo postavili premakljive scene; iz opek smo sezidali pravi hlev in navozili več kamionov rdeče primorske zemlje, s katero je bil potem umazan ves CD. In potem smo bili kar eno leto v dvorani, saj se ni dalo ničesar premakniti. Drugače pa so me že kot dijakinjo Poljanske gimnazije v CD poslali na prakso, kjer so mi v vložišču zaupali lepljenje znamk.
Pred vašo izvolitvijo Rotovnik ni bil navdušen nad vami, po vašem imenovanju pa je mnenje v javnosti na hitro spremenil. Kaj menite o tem?Direktor Rotovnik mi je pred mesecem pisal, da je glede kandidatov nevtralen. Res pa je, da je ves čas krožilo veliko govoric, da mi je ekstremno nenaklonjen. Če so te govorice resnične, sem po človeški plati prizadeta, saj sva skupaj delala dobro in doživela tudi marsikaj lepega, zato priznam, da odklonilno držo težko razumem. Po profesionalni plati in po nekem globljem razmisleku pa se mi zdi to celo zelo dobro, saj mi moja samostojnost omogoča tudi večjo svobodo.
V CD se vrača »urbanost«, obljubljate. Kako radikalno nameravate pretresti ta etablirani hram? Morda v duhu razstav Stereotip ali Lepota ekstrema?Ravno sva se pogovarjala z Iztokom Kovačem, ki vodi CK Španske borce, da imamo pri nas veliko primernih manjših dvoran in festivalov, kjer se odvija sodobni ples, poleg Španskih borcev tudi CUK Kino Šiška, Staro elektrarno in Mlade leve, Ex-Ponto, Exodos, PTL ... Vendar vsi ti neodvisni producenti in festivali zelo težko sami producirajo predstave večjega formata. Nujno je, da se sodobni ples znajde tudi pod žarometi tako etablirane mednarodne ustanove, kot je CD, saj ga s tem legitimiramo in postavimo v mednaroden kontekst.
Ko omenjate Lepoto ekstrema, ta »body-art« festival smo v CD organizirali dvakrat, leta 1997 in 1999, bili smo tudi del Evropskega meseca kulture v Ljubljani, šele tri leta po tem pa je »body-art« v gledališču postal aktualen trend. Njegove izrazne principe so začeli uporabljati mnogi uveljavljeni umetniki, Jan Fabre, pa Sasha Waltz, ki je s predstavo Telesa celo gostovala v CD. Ne bom pozabila tistega velikega plakata nad CD, kjer je pisalo Luciano Pavarotti in Ron Athey – eden zvezda svetovne opere, drugi res radikalen »body-artist«. Ravno to se mi zdi privlačno in pomembno, da umetniške zvrsti, ki so marginalizirane, postaviš v etabliran kontekst, s čimer širiš tudi meje uveljavljene umetnosti.
Kako boste skrbeli za edukacijo obiskovalcev CD?Sodobno umetnost 21. stoletja, predvsem konceptualno, pri kateri je v prednosti ideja in ne artefakt, lahko v polnosti doživiš le, če si o njej dobro informiran. Zato bo edukacija obiskovalcev vseh starosti pomemben programski segment.
V Gallusovi dvorani CD redno gostujeta Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija. Ker jim upada število abonentov, to najeda tudi poslovanje CD. Kako namerava CD odslej posegati v programsko politiko drugih ustanov?CD bo spoštoval avtonomijo programskih partnerjev, bo pa iskal tesnejše možnosti programskega povezovanja, kadar bo to tudi v interesu vodstev partnerskih hiš. Ker je usoda CD in njegovih partnerjev tesno povezana, denimo pri koncertih, ki jih omenjate, bo treba skupaj razmisliti tudi o možnostih skupnih atraktivnih marketinških strategij.
