Toni Kočevar

Občutek življenja je ugašal in to je bil alarm, ki me je zdramil. V nekem trenutku sem ugotovil, da moram zaživeti drugače. Saj sem že večkrat poskusil prenehati z drogo, a sem zdržal le krajše obdobje, teden, dva, morda mesec dni. Ne gre brez korenite spremembe življenja, to pa težko izvedeš sam. Potrebuješ spodbudo od zunaj, lažje je, posebej v nekem organiziranem okolju, kjer se s tem ukvarjajo. Zame je bila to izbira terapevtske skupnosti, najprej sem šel v center v Sloveniji, potem v Italijo. Tri leta in pol sem bil v skupnosti, kjer sem se naučil, kako si sam, z lastnimi rokami ustvariš veselje, zadovoljstvo. In takrat je tudi potreba po umetnem užitku počasi ugašala.

Ne. Ko začutiš, da si kompetenten, da si ustvariš srečo sam, in ko to obvladaš v neki skupnosti, je naslednji izziv preizkusiti se v domačem okolju. To je bil izziv, ne strah. Najel sem si stanovanje, našel službo. Kljub temu da mi vrsta dela v tovarni za trakom ni bila blizu, sem se zmogel imeti dobro, ker sem se naučil imeti se dobro v odnosih in sem se zavedal, da je to odvisno zgolj od moje izbire. Tako sem se zmogel imeti dobro povsod, v službi, v ljubezni. Našel sem si ženo, zaživel družinsko življenje. V Novem mestu sem se takrat začel srečevati tudi s problemom odvisnosti na način, da sem ponudil svojo izkušnjo drugim.

Tako je, v skupini smo se pogovarjali o njihovih težavah in si skozi medsebojne izkušnje pomagali. Iz tega se je razvilo tudi individualno svetovanje, kajti ljudje na skupinski obravnavi dobijo nekaj, mnogo več pa v individualnem terapevtskem odnosu, kjer gredo precej globlje vase. Hkrati sem se izobraževal iz realitetne terapije in se tako tudi uradno usposobil za svetovalca za težave z zasvojenostjo nasploh, ne le z drogami. Odkril sem, da ljudi, ki imajo težave z različnimi zasvojenostmi, pesti podobna situacija, to je, da so nesrečni in se morajo spet naučiti biti srečni, s pomočjo lastnih »mišic«. Ko to odkrijejo, se rešijo katere koli oblike zasvojenosti.

Dolenjska ne štrli iz slovenskega povprečja. A to nas ne more potolažiti, kajti tudi ni bistveno bolje kot drugje. Problem različnih zasvojenosti nasploh raste, saj gre vštric z modernim načinom življenja. Mlad človek pač ne čuti, da mu je hitro, dobičkonosno pehanje pisano na kožo. Zato išče neki vzporedni svet, kjer bi se imel bolje. Z mladimi se veliko srečujem v šolah. Ko svetovalne delavke pri kom zaznajo problem, se povežejo z mano in pridem na šolo. Zanimivo je, da se mi otroci brez večjih težav odprejo. Prednost je najbrž tudi to, da nisem del šole, ki so jo morda že zasovražili. Če pride nekdo od zunaj, z neogrožujočim, nemoralizirajočim načinom, je z njim laže vzpostaviti stik. Velik del mojega dela pa je preventiva, pridem v vse oddelke zadnje triade novomeških osnovnih šol in v srednje šole, na leto imam od 80 do 100 preventivnih delavnic. Pogovarjamo se o zasvojenosti, učimo se, kako odraščati v osebno svobodo, ki ni odvisna od modernega načina življenja. Menim, da je to velika naložba, kajti odvisnik se težko spreminja, nekdo, ki še ni odvisnik, pa ima tako več možnosti, da tudi ne bo postal. Vsega tega brez podpore Mestne občine Novo mesto, ki financira Lokalno akcijsko skupino (LAS), ne bi bilo mogoče početi.

Predvsem naj ne reagirajo kot preganjalci, napadalci, rešitelji. Pristopiti morajo kot prijatelji, zavezniki, kot dober sodelavec, ki ti ne teži s tem, kaj je narobe, ampak gre s tabo in te posluša. Je pa res, da ko starši doma zaznajo prisotnost droge, jih zgrabi panika, padejo v nekakšen krč, ki tudi ohromi njihovo vedenje. In v tisti nemoči in paniki nehote postanejo policisti. S povečanjem kontrole pa pri mladostniku sprožijo kvečjemu nasprotni učinek in želja po njegovem pobegu v vzporedno realnost se še poveča. Zato vabimo starše, naj pridejo na pogovor, če imajo doma mladostnika, s katerim se ne znajdejo več, tudi vzgojno, ne le zaradi zasvojenosti.

LAS je posvetovalno telo župana. Gre za skupino strokovnjakov z različnih področij – šolstva, zdravstva, sociale itd. Skupaj debatiramo o tem, kako se lotiti določenega problema na področju šolstva kot preventive, na področju sociale, kjer so denimo socialni problemi povzročeni zaradi zasvojenosti, pa na področju zdravstva. Osnovni koncept zdravstva je, da se zasvojenosti loteva kot bolezni, ki jo lahko zdraviš z zdravili. Toda droge ne moreš zdraviti z »drogo«. Lahko verjamem, da imajo ta zdravila neki podporni učinek, ne morejo pa biti glavno zdravilo. Sicer pa je moje delo precej razvejano. Poleg dela v svetovalni pisarni LAS in na individualnih srečanjih delam tudi v slovenskih zaporih, tam se srečujem z zaprtimi odvisniki, ki se potem vračajo v staro okolje. Skušam apelirati nanje, naj spremenijo način življenja in poskrbijo za svoje potrebe na drugačen način, da ne bi več preprodajali, uničevali sebe in posredno tudi okolice.

Učinki so precej zanimivi. Minister za pravosodje Senko Pličanič mi je pred kratkim dal priznanje kot zunanjemu sodelavcu zavoda za prestajanje kazni, kar pomeni, da tudi oni slutijo, da je to nekaj pozitivnega. Z zaporniki se znam odlično povezati, pri tem mi je morda v pomoč moja zgodba preživetja odvisnosti. Pomembno je, da imajo, ko pridejo ven, še vedno nekoga, s katerim se lahko pogovorijo tudi neformalno. Tako jim stojim ob strani in marsikdo res spremeni način življenja. Vsi ne, kakšnih 50 odstotkov pa.

Klin odvisnosti lahko izbiješ zgolj s klinom dobrih odnosov. Dobri odnosi pa so del sreče, ki je še vedno zastonj. Samo narediti si jo moraš, res pa te veščine izumirajo. Postali smo razvajenčki, ki na hitro vzamemo neki gotovi produkt, da nas vsaj malo zadovolji. A verjamem v ozaveščanje posameznika, da se lahko ne glede na okoliščine odloči tudi drugače. Sicer pa je uradno klasificiranih čez 50 različnih vrst zasvojenosti. Sam se največ srečujem z zasvojenostmi s prepovedanimi drogami in alkoholom pa tudi z igrami na srečo, motnjami hranjenja – anoreksijo, bulimijo, prenajedanjem pri odraslih, k meni hodijo tudi ženske, ki so zasvojene z nakupovanjem, denimo.

Priti k svetovalcu na pogovor je v Novem mestu še velikanski tabu. Kajti to pomeni, da je s tabo nekaj narobe, da svojega življenja ne obvladaš, s tem torej tvegaš javno podobo, češ da imaš vse pod kontrolo. Ko izgubljaš kontrolo, nočeš tega pokazati navzven, ker izpade, da si človeški. Pa si. Ranljiv si, majhen. In s tem ni nič narobe. Prava moč je ozaveščanje lastne šibkosti, ne pa skrivanje in kazanje neke zunanje moči, ki se razblini ob prvih resničnih problemih. Fasade počijo, ker so šibke. Tisti, ki pridejo in ugotovijo, da je tako spoznanje čisto v redu in sami pri sebi razbijejo ta tabu, so zame srečni ljudje.