Časi so taki, da bi bilo nesmiselno trditi, da smo zunaj sistema, zunaj okvira. Kriza v bankah je del nas, mi smo del nje, ker pač imamo opraviti z ljudmi in denarjem. Vedno sem bil prepričan, da ne moreš biti bančnik, če nočeš ali ne znaš tvegati.
Drugi so tvegali in propadajo, vi rastete.Res v kratkem začenjamo naložbo v poslovno stavbo na Primskovem. Morda je simbolično, a kupili smo del nekdanjega Merkurja. Naložba bo vredna okoli 10 milijonov, v stavbi pa naj bi bile tudi druge dejavnosti. Ohranili bomo prvo poslovalnico v mestnem središču mesta, naša nova lokacija bo zlasti dobrodošla podjetnikom. Hranilnica Lon je vedno stavila na mala in srednja podjetja.
So tudi zato vaši zdrsi lahko le majhni?Moj osebni moto je, da moraš biti drzen in previden. V skoraj dveh desetletjih je bilo za Hranilnico Lon veliko odločitev v tem slogu. A vztrajno smo odpirali nove poslovalnice in povečevali bilančno vsoto. Danes delujemo v vseh regijah Slovenije, a v Kranju smo doma in tu ostajamo. Lani nam je uspelo pridobiti za 15 milijonov evrov novih vlog. To tudi nekaj pove.
Ste izkoristili težave, ki jih imajo večje banke?Ni tako preprosto. Res je, da smo v nasprotju z nekaterimi bankami vedno stavili na domače, slovenske varčevalce in storili vse, da bi nam ti zaupali. Izkazalo se je, da smo pri tem dosegali stalno rast. Danes je naša bilančna vsota 224 milijonov evrov, začelo pa se je praktično iz enega evra. Donos na kapital je 12,25-odstoten, kar v bančnem svetu veliko pove, ker je spodnja meja 8 odstotkov.
Ste na domače varčevalce stavili tudi takrat, ko so vsi ponujali denar na pladnju, ko je v Slovenijo prihajalo na milijarde evrov?Nismo spreminjali osnovne filozofije in poslovnega pristopa. Res je bila lani prelomnica, streznitev za vse bančništvo in državo. A mislim, da smo se iz tega vsi česa naučili, ključno pa je bilo, da je Sloveniji uspelo preprečiti paniko. Delamo v regulirani dejavnosti, tega ne gre pozabiti. Res pa je, da nismo padli v pasti privatizacij podjetij, borznih poskokov, gradbene ekspanzije. Obnašali smo se z neko distanco do vsega, premislekom.
Kakšna je vaša osnovna filozofija?Lastni viri, slovenski varčevalec, mala in srednja podjetja – če naštevam. Drugače pa ni skrivnosti, niti čudežev. Tudi nam včasih ni bilo lahko, a naj povem, da med varčevalci in našimi uslužbenci nikoli ni bilo stekel. Osebni odnos je bil za nas vedno ključen, ker je naš varčevalec konservativen. Da, tudi nas so radi v času cvetenja bančnega sektorja spraševali po višjih obrestih, ki so jih ponujale nekatere banke.
In kaj ste jim odgovorili?Za posameznika je pomembno, kdaj in zakaj bo potreboval denar. Vedno smo zagovarjali tudi razpršenost varčevanja, kar zmanjša tveganje. Ljudje so prišli, prinesli denar, dobili svoj rezultat. Investicijsko bančništvo je tudi drugod v zatonu, pomemben je varčevalec, ne le »produkt« kot prej. Morda smo temu res pravočasno znali prisluhniti.
Vaši lastniki niso želeli večinskih deležev?Sam sem solastnik, delničarjev je skoraj 400, nihče nima več kot deset odstotkov lastništva hranilnice. Pravilo je jasno: polovico dobička gre v kapital, vedno. Z dobičkom smo poslovali leta 2012, nekaj ga bo tudi iz lanskega leta, nedvomno. Na vsaki dve leti smo odprli poslovalnico, danes nas poznajo v Ljubljani in po Sloveniji.
Kako ste se znašli med (že nekdanjimi) velikani v bančništvu?Treba je vedeti, da hranilnica posluje povsem enako kot banke, po istih predpisih. Le manj denarja je treba za ustanovitev in ne moremo prodajati pokojninskih zavarovanj. Mi smo nišna hranilnica. Naj ponazorim s primerom: ko v neki drugi regiji vstopamo v posel z nekim vinarjem, mi ni težko sesti v avto in se odpeljati pogledat vinograd in klet. Da vidim, s kom imamo opraviti, kdo je naš partner. Tak odnos prinaša mnoge prednosti.
Uživate ob dejstvu, da vaš Lon ni »za božji lon«, banke pa umirajo?Sploh ne. Z vsemi smo delali poslovno, dobro. Res bi bilo nespametno komu privoščiti slabo. Res pa je, da smo imeli prednost pred bankami, ki so že v likvidaciji – nismo imeli enega strateškega lastnika, katerega ravnanje lahko zamaje tudi banko, kot se je zgodilo v primeru Probanke in Factor banke. Tudi tu sta prišla do izraza naše razpršeno lastništvo in neodvisnost od enega lastnika, tako da so se razpršila tudi tveganja.
Ste zet Slavka Erzarja, ki je nekoč odšel iz velike Gorenjske banke in ustanovil hranilnico.Plačan sem po rezultatih. Ne enoletnih. Ne morem enkrat doseči dobrega izida in pobrati denarja. Moji rezultati se merijo na več let in potem mi pripada tisto, čemur rečemo stimulacija. Vsekakor pa je organska rast Lona zasluga vseh, ki k temu prispevamo. Od uslužbencev, ki vsi prodajajo naše storitve, do vodilnih ljudi in lastnikov. Rezultati so znani, javni, nič se ne da skriti.
Niste podlegli vabljivim obetom prestolnice. Sedež ostaja v Kranju?Že zdavnaj smo slovenska hranilnica in zato delujemo tudi v Ljubljani. A smo ostali in ostajamo zvesti temu okolju. Vsa ta leta delovanja smo še kako spoznali in sprejeli slovenske značilnosti. Nekaj želijo prislovično varčni Gorenjci, spet drugače je treba delati na Štajerskem. Tudi v teh spoznanjih je malo recepta za rast, ki je bila za nas vedno enakomerna.
Mala in srednja podjetja v mnogih bankah niso naletela ravno na prave spodbude. Kako vi ocenjujete sodelovanje bank pri reševanju podjetij?Nam zaupa 1500 podjetij po vsej Sloveniji in med njimi so tudi neuspešna, to je pač poslovni svet. Mislim, da pri nas ostajamo ujetniki miselnosti, ki jemlje nekaj najbolj dragocenega: čas. Neskončno usklajevanje med tistimi, ki se dejansko silno težko ali sploh ne morejo uskladiti, podjetjem samo škodi. Če bi znali ravnati vsi – država, banke, poslovneži, delavci – bolj hitro in racionalno, bi ohranili mnoge zdrave dele podjetij, ljudje bi še imeli kruh. Neprestano govorimo o prestrukturiranju, to traja mesece in mesece, podjetja pa iz tega začaranega kroga ne morejo.
Mislite, da smo na gospodarskem področju že dosegli dno?Vsekakor smo se streznili. Vsi. Posamezniki in družba, država in banke in druge ustanove. Ne bo več, kot je bilo. Dobro je, da smo ohranili naše bistvo, da ni nastala histerija, ki bi odnesla vse kar smo do zdaj delali. Tudi mi smo morali izvesti slabitve, nismo povsem zunaj tega. To se je manj poznalo, ker prej nismo bilo tako vpeti v druga, splošno znana in v mnogo čem objektivno pogojena dogajanja. Pa saj je šlo za v veliki meri legalne procese, za splošno sprejeto ravnanje. Zdaj se mnogi temu čudijo, ker se časa ne da zavrteti nazaj. Sploh pa pri denarju ne.
Zaznavate okolje okoli vas. Nedvomno je Kranj v primerjavi z drugimi okoliškimi občinami v zadnjih letih nazadoval. Vas mika, da bi se politično angažirali?Ogromno potujem po Sloveniji in vidim razlike. Ne rečem, da ne bi želel biti del sprememb, da ne bi želel vplivati na bolje. A to so pač občutki, ker želim svojemu okolju napredek. Realnost odnosov v družbi pri nas pa mnoge hitro odvrne, da bi se podali v vse to. Zadovoljen sem kot bankir.
Ste kot bankir tudi odgovorni do okolja?Po svojih močeh. Vsekakor smo veseli, da ves čas podpiramo gimnazijski koncert. Kranjska gimnazija se je z njim uveljavila, zdaj gostujejo v Cankarjevem domu, koncert je pravi dogodek. Lepo je biti zraven, dobiti iz okolja dobre povratne informacije, da pomagaš dobrim stvarem.
Bankirje enačimo z materialnim. Kakšne so vaše prioritete v življenju?Družina mi veliko pomeni, v njej najdem energijo. Resnično pa bi se težko ocenil za nekoga, ki hlasta samo za materialnimi dobrinami, ki mu nikoli ni dovolj. Če si sposoben imeti mero v življenju, si že zelo bogat.