Tanja Arh: Poskusov promocije znanosti je bilo v zadnjem času res veliko, a vedno je šlo za samostojne akcije posameznih institucij, prave iniciative, da bi stopili skupaj in presegli te delitve, pa ni bilo.
Matic Pipan: Noč raziskovalcev je korak v to smer, saj smo pritegnili tudi institucije, ki niso tako znane, med njimi recimo zanimiva zagonska podjetja. Mladim želimo pokazati, da znanost ni samo laboratorij, ampak se da iz nje narediti posel in tudi kaj zaslužiti.
Prav, otroci torej pridejo in se navdušijo, gredo mogoče na še kakšen podoben dogodek, kaj pa potem? V ponedeljek bodo šli spet v šolo, kjer jim bo šla matematika na živce.Matic Pipan: V šolah je vse zelo odvisno od učitelja. Ta lahko organizira pouk in dodatne vsebine na številne inovativne načine, a je vprašanje, koliko je motiviran za to.
Tanja Arh: Gotovo je treba narediti premik v glavah učiteljev. Ministrstvo je zadnjih deset let stremelo k spodbujanju nekih novih didaktičnih načinov izobraževanja, raziskovalnega dela z demonstracijskimi eksperimenti, kratkimi interaktivnimi predavanji s področja naravoslovnih ved in podobno. Bili so poskusi, a vse je odvisno od okolja, v katerem so otroci vse od vrtca naprej, pa tudi od staršev. Ko otroci pridejo po šoli denimo na košarko, je eno od pogostejših vprašanj, ki jih sliši trener: »Koliko pa ti zaslužiš?« V takšni družbi živimo. A dejstvo je, da je neki uspešen nogometaš v tujini plačan toliko kot celotna slovenska znanost skupaj. Zato morajo v tem delu najti neki drug primaren motiv, ne denarja.
Tanja, kot predavateljica in svetovalka ste sodelovali tudi pri projektu eŠolstvo, pri katerem je šlo ravno za razvijanje nekih novih veščin učiteljev. So naši učitelji dovolj kompetentni in zagnani – in željni novih veščin?Tanja Arh: V projektu računalniškega opismenjevanja kmalu po osamosvojitvi so se slovenske šole tehnološko vrhunsko opremile, po teh kazalnikih smo v samem evropskem vrhu. A vprašljiva je funkcionalna uporabnost vsega tega – torej znanje o uporabi določenih tehnoloških orodij, ki sama po sebi ne izboljšajo nič.
Možnosti pri usposabljanju na področju informacijske tehnologije, pripravi elektronskih gradiv in drugih je veliko. A učitelj bi se moral dodatno izobraževati, ne da bi bil za to kakor koli dodatno nagrajen. Način spodbujanja v našem šolskem sistemu nikoli ni bil dodelan, tisti, ki so vse popoldneve presedeli in se učili, so bili na istem kot tisti, ki so delali po liniji najmanjšega odpora. Vse dokler se učitelji in raziskovalci primerjamo z vojaki in policisti, dokler napredujemo po plačnih razredih, ne glede na to, kaj počnemo, koliko projektov izpeljemo, koliko denarja prinesemo, tudi ne more biti drugače.
Kljub temu možnosti so in tisti učitelji, ki so si to želeli, so naredili korak naprej. Danes pouk ni več tak, kot je bil pred petnajstimi leti. Res pa je, da je povsem drugačen tudi nivo zahtevanega znanja. Na žalost.
Kako drugačen?Tanja Arh: Bistveno nižji. Problem je nastal, ker so bile šole financirane glede na »glavarino«. Pritiski, da bi vsi izdelali, so bili zato veliki. Nato so se vsi ti dijaki vpisali na gimnazije, ne glede na to, ali so imeli odličen ali povprečen uspeh, poklicno izobraževanje pa se je povsem razvrednotilo.
Lani sem predavala magistrskim študentom razrednega pouka in lahko rečem, da sem bila zgrožena. Delali so po liniji najmanjšega odpora, nenaklonjeni so bili kakršnim koli novostim, nesposobni kritičnega razmišljanja. Resno bi me skrbelo, če bi takšen učitelj učil mojega otroka. Kriv je sistem, ki vse to dopušča, ki ne selekcionira. To, da imamo več kot 90-odstotni uspeh na maturi, je vendar absurdno!
Ali lahko nekdo, ki je v osnovni šoli povprečen, postane dober znanstvenik?Matic Pipan: Seveda. Tudi Einstein je bil v srednji šoli menda povprečen.
Tanja Arh: Večji problem se mi zdi to, da tistega nadpovprečnega ne znamo prav spodbuditi. Njegovo genialnost mogoče vidi učiteljica, neka ocenjevalna komisija, če gre za šolsko tekmovanje, pri tem pa se tudi zaključi. Namesto da bi ga pripeljali k ministru, sekretarju, k nekomu, ki bi mu lahko omogočil nadaljnje razvijanje njegovih potencialov.
Bi bilo treba povezati šole z raziskovalnimi institucijami, kot je tudi IJS, da bi takšni otroci lahko našli kompetentne mentorje?Matic Pipan: Seveda, a vse se ustavi pri financiranju. Težko je pri nadrejenem upravičiti delo, za katerega nisi plačan.
Kako je splet pripomogel k popularizaciji znanosti? Ga znamo izkoristiti?Tanja Arh: Splet ponuja veliko prosto dostopnih učnih gradiv in tečajev, ki so popolnoma brezplačni. Gre za tako imenovane prosto dostopne tečaje za vse oziroma MOOCs (Massive Open Online Courses). To so možnosti, ki se jih ne izobraževalne institucije ne podjetja sploh ne zavedajo.
Matic Pipan: Pred časom smo izpeljali odličen evropski projekt Selpraf, katerega namen je bil spodbuditi samozaposlitev med brezposelnimi skozi e-izobraževanje. Prvi del je obsegal učenje od doma, v drugem pa so brezposelni ustanovili učna podjetja, kjer so prevzemali vloge direktorjev in poslovno sodelovali med seboj. Projekt, ki se je izvajal še na Hrvaškem in v Veliki Britaniji, pri nas pa je potekal prek zavoda za zaposlovanje, je požel ogromno navdušenja, kar nekaj sodelujočih je nato res odprlo podjetje. A zaradi šibke promocije in pomanjkanja sredstev po koncu projekta marsikatera tovrstna priložnost spolzi mimo neopazno.
Tanja Arh: So pa po drugi strani tudi pasti. Danes je napisati diplomsko nalogo zelo enostavno, pač skopiraš in prilepiš. Navajanje virov je postalo problem, kar ne nazadnje vidimo pri naših najvišjih političnih predstavnikih. Včasih si v knjižnicah nabral 20 knjig, zdaj vzameš en stavek tu, drugi tam in »zlepiš« skupaj diplomsko nalogo.
Letošnja osrednja tema Noči raziskovalcev je Raziskovalec in znanstvenik v vsakdanjem življenju. Vsakdanje življenje raziskovalca in znanstvenika, predvsem mladega, je medtem vse prej kot bleščeče. Zaposlitev v javnih institucijah ni, gospodarstvo se jih otepa, ker da ni denarja za plače, primerne njihovemu znanju. Čemu torej spodbujati interes, če se prihodnost znanosti trenutno zdi tako klavrna?Matic Pipan: Prihodnost po mojem mnenju ni tako črna, kot se trenutno zdi. Mislim, da so podjetja že ugotovila, da lahko preživijo samo z visokotehnološkimi proizvodi z visoko dodano vrednostjo in da z Indijci in Kitajci v manufakturi ne morejo tekmovati. Po drugi strani mladi vidijo, da z vrhunskim znanjem lahko uspejo tudi zunaj Slovenije.
Tanja Arh: Znanje mora postati vrednota, ki nekaj šteje. Noben trgovski center ne bo doprinesel toliko, kot bi to uspelo inkubatorju, kjer bi dvesto perspektivnih mladih znanstvenikov zagotovo že v nekaj mesecih pokazalo rezultate. Slovenija se mora zavedati, da brez znanja in intelektualnega kadra ne more biti konkurenčna. A država je udarila ravno tam, kjer ne bi smela – po javnem sektorju, po učiteljih, vzgojiteljih, mladih raziskovalcih, tam, kjer se znanje začne. Vse to kaže na odnos države, zaradi katerega kljub entuziazmu marsikdo odide, tudi s tega inštituta.
Matic Pipan: IJS se financira v večji meri iz projektov in ne iz proračuna, a smo hkrati umeščeni v plačne razrede, enako kot vsi preostali javni uslužbenci. Če uspešno kandidiram za neki projekt in na institut pripeljem milijon evrov, se moja plača ne bo spremenila niti za evro. Evropske projekte je zelo težko dobiti, konkurenca je izjemna, imeti moraš dobro idejo in tudi nekaj sreče. Potem pa, ironično, nekaj denarja ostane, ker ga ne moreš porabiti – in ga moraš vrniti. V baltskih državah so se recimo izpogajali, da imajo vsaj v času dela na evropskem projektu višjo plačo, pač v okvirih, ki jih dopušča njegov proračun. Zakaj si ne bi izplačal dvesto evrov več ali zaposlil še nekoga, ampak moraš namesto tega težko prigaran denar vrniti, da se potem prekanalizira drugemu partnerju v projektu?