Papež Frančišek je, kot vemo, storil dvoje. Odločno se je lotil čiščenja skorumpiranih, zlobiranih ali – ko gre za spolne zlorabe – premalo občutljivih in odločnih struktur ter obenem s svojo nehlinjeno človečnostjo pritegnil široke množice vernih in oddaljeno vernih. V izbiri patra Staneta Zoreta je videti na delu podoben premislek, Zoretove naloge so navsezadnje podobne Frančiškovim.
Na čelo največje slovenske nadškofije je Rim postavil človeka, ki prihaja iz razmeroma nevpletenih cerkvenih struktur, kar mu bo omogočilo potrebno distanco in avtoriteto pri reševanju zadev z zgodovinskim repom. Potreboval jo bo zlasti kot predsednik SŠK. Ne gre pozabiti, da sta v okoliščinah, ki uradno v javnosti niso bile nikoli do konca razjasnjene, mandat predčasno sklenila kar dva njegova predhodnika, nadškofa Uran in Stres. Kot pripadnik rodovne skupnosti z 800-letno zgodovino, ki jo označuje čut za ljudi in okolje ter zaveza skromnosti, pa je nadškof Zore potencialni glasnik duhovnosti, ki jo svet – in Slovenija v njegovem okviru – v razmerah podivjanega kapitalizma potrebuje kot puščava vodo. Kar pa ne pomeni, da ne bo znal obenem tudi dobro poskrbeti za gmotno podlago. Treba je namreč vedeti, da so frančiškani eden najbogatejših redov na svetu in da premorejo tradicijo spretnega gospodarjenja. Ni jih po naključju najti na romarsko najbolj obiskanih točkah; tudi v Sloveniji obvladujejo vse glavne božjepotne postojanke, z Brezjami na čelu. Bolj kot beseda ubožni je zato na mestu beraški red.
Spreten in spoštovan vodja
Nadškof Zore je bil tudi spreten organizator in spoštovan vodja. Dvakrat je bil samoupravno (znotraj svoje rodovne skupnosti) izbran za predstojnika. Prvič leta 1998, pri štiridesetih. Leta 2004, ko se mu je iztekel šestletni mandat, so se redovniški bratje sicer raje odločili za patra Viktorja Papeža, toda leta 2010 je bil znova prepoznan kot najboljši kandidat za predstojnika slovenskih frančiškanov. Kako se bo spoprijel s problematično dediščino svojih predhodnikov, bodo pokazale kadrovske odločitve. Zelo pomembno bo, katere svetovalce si bo izbral in koga bo postavil na mesto generalnega vikarja, kanclerja in ravnatelja gospodarske uprave. Zlasti slednjega. Sedanji ekonom Peter Zakrajšek se sicer ni ujel v zanko, ki je zadrgnila usodo mariborske nadškofije – za razliko od Krašovca je vodil konservativno gospodarsko politiko. Brez grehov pa po dostopnih podatkih ni niti on. Kot je znano, je papirnica Goričane ob sodelovanju tedanjega nadškofa Rodeta in nekaterih drugih ljudi iz nadškofije (poleg Zakrajška zlasti Janeza Celarja, direktorja gospodarske družbe Metropolitana) obnovila dvorec, v njem uredila razkošno prebivališče za kardinala, nato pa v »zahvalo« dobila tožbo od nadškofije za vrnitev domnevnega 2,5-milijonskega dolga. Ta je bila nedavno po tihem umaknjena, potem ko je lastnik papirnice Andraž Stegu sodišču predložil še drugo pogodbo z nadškofom Rodetom, iz katere naj bi bilo razvidno, da so bila domnevno dolgovana sredstva s soglasjem nadškofa porabljena za obnovo dvorca... Če bo hotel nadškof Zore slediti zgledu papeža Frančiška in razvozlati te in druge vozle finančnointeresnih povezav na nadškofiji, bo moral odločno prevetriti tako finančne tokove kot kadre. Okostnjakov v omari pa je še kar nekaj. Zamisliti se bo moral, nad očitki o homoseksualnih lobijih v Cerkvi, te je javno izrekel tudi njegov sobrat, p. Pavle Jakop. Številni krščanski intelektualci opozarjajo na nujni razmislek o uredniški politiki glasila Družina, ki s svojimi ozkimi, nedialoškimi stališči zastopa le del občestva vernikov.
Bo za prenovo dovolj osebno spreobrnjenje?
Glede na Zoretov odnos do iskanja krivcev pa je precej verjetno, da do kakšnega javnega razčiščevanja preteklih grehov tudi pod njim ne bo prišlo. V pismu, ki ga je namenil redovnikom in redovnicam ob lanskem prazniku sv. Frančiška, je namreč ostro okrcal vse tiste, ki bi radi škofe in duhovnike zaradi razmer v Cerkvi »privezali k sramotilnemu stebru«, kot se je izrazil. Pa ne zato, ker razmere v Cerkvi ne bi klicale k prenovi. Tudi v času sv. Frančiška so bili časi viharni in Cerkev potrebna prenove. A nekateri so se je lotili tako, da so »vsevprek obsojali papeža, škofe, duhovnike in sploh vse, ki so mislili ali živeli drugače, kot so si predstavljali sami«, kar po Zoretovem mnenju ni smiselno. Prenove se je treba lotiti po zgledu sv. Frančiška. »Vera, s katero je sprejemal evangelij in Cerkev, ter ljubezen, s katero je evangelij živel v Cerkvi, ga nista vodili v kritiko papeža, škofov in duhovnikov, kar je bilo v tistem času – kakor danes – nadvse priljubljeno in splošno razširjeno ravnanje. Frančišek je po navdihu spoznal, da prenove ne prinaša množica besed, kazanje s prstom in opravljanje na uličnih vogalih ali v prijateljskih družbah pretirano zarotniških somišljenikov, ki si predstavljajo, da s svojim ravnanjem spreminjajo svet na bolje. Prenovo prinaša osebno spreobrnjenje,« je zapisal. Morda gre v teh njegovih besedah iskati tudi razloge, zaradi katerih je kot predstojnik (pre)glasnega, premalo pokornega svetogorskega gvardijana p. Bogdana Knavsa prestavil v Ljubljano. V frančiškanski skupnosti je navsezadnje pokorščina, ki jo poleg čistosti in uboštva predstavljajo trije vozli na pasu, zelo pomembna vrednota. Na nadškofiji jo bo moral živeti v pravi meri, med škofijskimi duhovniki je namreč svoboda govora enako ali še bolj cenjena vrednota.
Naši sogovorniki v Cerkvi pravijo, da je pater Zore, ki se doslej ni izpostavljal, skromen, pobožen, rahlo introvertiran mož. Vozi starega pola in ni izključeno, da ga ne bomo ob jutrih srečevali na Tromostovju, kako peš hiti v novo službo. Obetajoč znak je tudi smisel za humor in zmožnost samoironije. Ko je v soboto maševal v frančiškanski cerkvi, je dejal, da so »čudna Gospodova pota« in da upa, da je »vedel, kaj dela«. Če bo novi nadškof premogel tudi nekaj smisla za politični dialog (zakon o pokopu žrtev povojnih pobojev bo eden prvih testov) in če si bo znal po zgledu obeh Frančiškov pridobiti simpatije širše javnosti, utegne slovensko Cerkev popeljati v svetlejše čase. A ko gre za slovenske (nad)škofe, mnogi mandat veliko lepše začnejo, kot končajo...
