Samo Rugelj

To je poleg vsesplošne recesije tudi posledica tega, da so založniki čakali rezultate programskega razpisa JAK, ki so bili letos poznejši kot običajno. Zato so založniki to pomlad izdajali predvsem nesubvencionirane in bolj komercialne naslove. Sredi maja je v enem tednu izšla ena sama nova leposlovna knjiga v slovenskem jeziku, kar bi moral biti znak za alarm.

Spomladanska sezona je v obdobju od maja do julija, jesenska pa od oktobra do decembra. Tisti, ki so čakali na rezultate razpisa, so pomladansko sezono že skoraj zamudili, razen če imajo knjige v tem trenutku praktično že v skladišču ali na poti do knjigarn.

Tako individualni kupci kot knjižnice lahko v danem času kupijo samo neko določeno število knjig, kar pomeni, da bo toliko in toliko knjig ostalo brez svojih kupcev in bralcev. Naslednja leta bodo tako gotovo privedla do nekega izčiščenja na slovenskem knjižnem trgu.

Mislim, da bo v letošnjem in prihodnjem letu izšlo precej manj knjig. Slovenski knjižni trg se bo do neke mere segmentiral. Na eni strani bodo ostale založbe, ki se jim je uspelo prilagoditi na novo gospodarsko situacijo in so razvile različne načine prodaje knjig. Na drugi strani bodo ostale založbe, ki so večinoma manjšega tipa in so v večji ali manjši meri vezane na javna sredstva. Vmes pa bo ostalo relativno malo. In to je tisto, kar bomo kot bralci in kupci izgubili.

Če to reče nekdo iz založniškega posla, potem to še nekako razumem, seveda ob domnevi, da si želi, da bi jih drugi izdajali manj in da bo imel sam zato več prostora na trgu. Sicer pa se ne strinjam. Ko se število izdanih knjig iz različnih razlogov res začne zmanjševati, je to dejansko zelo težko preobrniti.

Ne zdi se mi, da je knjig preveč. Založbe se bodo izčistile. Določene bomo izgubili skupaj z njihovim programom. To ne pomeni, da bomo izgubili le slabe zadeve, lahko bomo izgubili tudi dobre. Katere knjižne segmente bomo izgubili, je težko napovedati. Recimo segment popularne znanosti in kakovostnih, hkrati pa dovolj atraktivnih neleposlovnih družbeno angažiranih knjig. Teh knjig zdaj izhaja bistveno manj kot še pred nekaj leti. Trg za te knjige je, kot kaže, premajhen. Če pa tako knjigo prijaviš na razpis JAK, komisija financiranje pogosto zavrne z obrazložitvijo, da je knjiga sicer kvalitetna, a da lahko izide v tržnih razmerah. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da to ni res.

Če sta bila JAK in njena strokovna komisija kdaj na potezi, da nekoliko znižajo kriterije, je čas zdaj. Tradicionalno so člani strokovne komisije zelo zahtevni. To me v principu ne moti, če ne pridemo do tega, da lahko dobi knjižno podporo zgolj knjiga, ki je že tako specializirana, četudi v svojem segmentu vrhunska, da praktično sploh več nima trga. Neko pametno ravnotežje je treba najti med tem, da se podprejo kvalitetne knjige, hkrati pa take, ki imajo nato neki odziv na trgu. Da se recimo lahko prodajo v vsaj 200 izvodih individualnim kupcem. Odkupa knjižnic tu ne štejem.

Komisije so od ustanovitve JAK ostale nespremenjene, saj imajo petleten mandat. Imajo stroge kriterije in s tem ni nič narobe. Verjamem, da so dobro seznanjene s kvaliteto knjig, a morale bodo še bolj natančno spremljati tudi spreminjajočo se situacijo na trgu. Ne moremo se na isti način odzivati s plasmajem javnih sredstev leta 2013, kot smo se leta 2009. Ko delajo na JAK evalvacije, se zdaj ne bi smeli toliko osredotočati samo na to, ali je založnik knjigo izdal v skladu z načrtom, pač pa nekoliko več tudi na to, ali je ta knjiga našla kupca in bralca. Običajno se z izdajo knjige vse šele začne, ne pa konča. No, počakajmo na letošnje rezultate razpisov.

Če gledamo podatke za nazaj, v času, ko je bil največji porast v izposoji knjig, so sočasno najbolj upadale naklade posameznih knjig. Se je pa večalo število izdanih naslovov. Trenutno imamo situacijo, ko le nekaj velikih založb s svojo prodajo uspešno cilja na individualnega kupca na vseh prodajnih kanalih. Potem imamo nekaj takih, ki jim je uspelo razviti svoje sekundarne prodajne poti in lahko funkcionirajo relativno neodvisno od prodaje v knjigarnah. Zgradile so svoje baze kupcev skozi kataloško prodajo, klicne centre, neknjigarniške prodajne poti itn. Druge založbe pa so se skoncentrirale na prodajo knjižnicam in tisto malo, kar v prvih mesecih prodajo v knjigarnah. Zato tudi tako velik nemir okoli potencialne prodaje Mladinske knjige. Ta je ključna za slovensko prodajo knjig v knjigarnah.

Menim, da je čas, da se začnejo nacionalne promocijske aktivnosti, ki so financirane iz javnih sredstev in s katerimi se skuša čim več ljudi pritegniti k nakupu knjige. Slovenci slovimo kot dobri bralci, k čemur nas sili že branje podnapisov in kasneje bralne institucije, kakršna je bralna značka. Nakup knjige pa postavljamo v ozadje. Tudi pripadniki srednjega sloja s spodobnimi dohodki pred odhodom na morje razmišljajo, da si bodo knjige zastonj izposodili namesto kupili. Mentaliteta kreiranja lastne knjižnice zase in za svoje potomce se je v zadnjih 20 letih povsem izgubila. V promocijo nakupovanja knjig bi bilo po drugi strani treba potegniti tudi velike nacionalne sisteme, knjižnice in šole. Šole v socializmu so lahko imele razstavljene knjige kot v izložbenem oknu in starši so potem otrokom kupovali knjige, ko so prišli ponje v šolo. Zdaj to ni možno, ker je preveč komercialno. V socializmu ni bilo, zdaj v kapitalizmu pa je. (Smeh.)

Pred nekaj leti je bila simbolna logika nakupa knjige povezana z davčno olajšavo, in tako so knjige vsi kupovali decembra. Potem so dali splošno davčno olajšavo ne glede na to, kaj kupiš, s čimer je knjiga v davčnem smislu izgubila značaj izdelka posebnega družbenega pomena. To ni bilo nadomeščeno z nobeno alternativo, iniciativam za ničelni DDV politika ni prisluhnila. Povečanje DDV bo zdaj dodatno kontraproduktivno. Ljudje, ki imajo denar, že tako ne čakajo več na slovenski prevod. Danes zlahka kupijo tiskano knjigo ali e-knjigo v angleščini in mi smo zamudili svoj vlak. Mladi, ki zdaj zaključujejo fakultete, že zelo bazirajo na angleških knjigah.

Čarobnega recepta seveda ni. A predstavljam si eno do dve nacionalni promocijski akciji za kupovanje knjig letno. Na znižanje DDV za knjige je v teh razmerah nerealno računati in temu ukrepu se je verjetno treba odpovedati. Zakon o enotni ceni knjige bi bil lahko koristen, če ne bo imel preveč izjem in bo v skladu z vso obstoječo zakonodajo. Omejevanje takojšnje prodaje v knjižnice je lahko problematično, saj si založniki čisto v finančnem smislu težko privoščijo, da bi v knjižnice prodajali šele nekaj mesecev po izidu. To bi lahko bilo izvedljivo le prek centralne distribucije knjižnicam, a še vedno ne bi mogel knjižnici nihče preprečiti, da knjige kupi v knjigarni.

Biblos je znanilec nove založniške paradigme, zato ga budno spremljamo. Ko se bodo odpirale nove e-knjigarne in bodo imele urejeno ustrezno varovanje elektronskih formatov knjig, bomo mi tudi tam prodajali. Ne verjamemo pa, da bi lahko v naslednjih petih letih iz naslova prodaje e-knjig ustvarili take prihodke, ki bi realno vplivali na izdajanje knjig ali celo, da bi samo z elektronsko izdajo pokrili stroške nastanka e-knjige.

Brezplačna izposoja me bolj vznemirja. In njen vpliv na prodajo, tako e-knjige kot tiskane knjige. Ker pri tem ni več fizičnega obiska knjižnice, je samo še klikanje. Do povsem zastonjske izposoje knjige bo mogoče čisto legalno priti iz naslonjača in ne vem, kako bi lahko to pomagalo k boljši prodaji tiskanih knjig. Izposoje e-knjige v knjižnici bi sam vseeno nekako zaračunaval, denimo z višjo članarino itn. Tukaj bo treba ravnati previdno in preudarno.