Za dobre projekte, ki imajo za sabo resno ekipo, je denarja dovolj. Investitorji, denimo v primeru nastajajočega lesnopredelovalnega centra, sodelujejo z nami, ker nam zaupajo in vedo, da projekte, ki se jih lotimo, tudi do konca izpeljemo, brez fige v žepu. Vsaka kriza pa odpira nove priložnosti. Ravno zaradi same narave krize smo v občini našli priložnosti v zelenem razvojnem preboju in lokalni samooskrbi. Če stvari, ki jih lahko pridelamo sami, tudi prodajamo v lokalnem okolju, zagotovimo kroženje kapitala v mikroregiji, temu primerno postajamo samooskrbni, odpiramo nova delovna mesta in standard nam narašča. Če imamo 60-odstotno gozdnatost v mikroregiji, potem je logično, da s to naravno dobrino nekaj naredimo, material predelamo v energijo ali pa z njim gradimo, torej mu damo neko dodano vrednost. Zato smo se tudi odločili za leseni vrtec. Model regionalnega gospodarstva, ki ga v tujini označujejo za model prihodnosti, je tudi najbolj stabilen. Odvisen si od svojega znanja, svojih virov, sam ustvarjaš dobrine, ki jih potrebuješ. To je model, narejen po zdravi kmečki pameti. Ker so se občani odločili, da vidijo Šentrupert leta 2025 kot turistični kraj, ki bo temeljil na kulturni in arhitekturni dediščini, domačih obrteh, običajih, smo tudi največ denarja namenili turističnemu projektu Dežela kozolcev in z njim že pred samo otvoritvijo, ki bo junija letos, dosegli prve učinke. Do konca januarja smo imeli že 5300 obiskovalcev, kar je izjemno.
To je skoraj dvakrat toliko, kolikor je prebivalcev v občini.Da. In kako zdaj ta sistem deluje? Lokalni gostilničar je imel že nekajkrat catering v deželi kozolcev, Društvo podeželskih žena in deklet je imelo pogostitve, torej lokalno gostinstvo se krepi, lokalna društva vidijo nove potenciale in tako naprej. A ta zgodba ni samo lokalna, vidijo nas tudi na ravni države, vabijo nas na razne dogodke, dobivamo nagrade za svoje projekte, predvsem pa nam priznavajo, da bi moral naš zeleni razvojni model postati model razvoja Slovenije.
Niste član nobene politične stranke. Koliko je dejansko pomembna ta neobremenjenost s politiko?Večkrat so me že vabili v razne stranke, predvsem po prvih vidnih uspehih. Toda ocenil sem, da bi mi to bolj škodilo kot koristilo. Zame šteje res samo človek in me sploh ne zanima, kdo je v kateri stranki. V našem občinskem svetu že od samega začetka ni prisotne nobene politične stranke. Tudi ko pridem do ministrov, pa naj bo leva ali desna vlada, in ko ugotovijo, da nisem v nobeni stranki, se lažje pogovarjamo o projektih. V mojem primeru je torej ta nepolitičnost prednost.
Vsi projekti, ki se jih lotevate, gredo v korak z začrtano strategijo zelenega razvoja občine, posebej zanimiv pa se mi zdi tisti, ki ga pripravljate v zaporih na Dobu in zajema tako energijsko samooskrbo kot samooskrbo s hrano. Za kaj točno gre?Lani smo ustanovili podjetje Energetika Šentrupert, njegov prvi in največji projekt, ki je tik pred gradbenim dovoljenjem, je Dob. Prva faza je zgraditev dveh biomasnih kotlov, ki bosta naslednjo kurilno sezono prevzela ogrevanje celotnega zapora. Druga faza je zgraditev kogeneracijske naprave, ki bo proizvajala elektriko, odpadno toploto pa prodajala steklenjakom za gojenje paradižnika, ki jih bomo postavili na štirih hektarjih. Tam bo delalo 35 ljudi, med njimi tudi zaporniki iz polodprtega oddelka. Na leto bodo pridelali dva tisoč ton paradižnika za oskrbo vse države.
Kako pa kaže z vašo vizijo postati energijsko samooskrbna občina do leta 2020? Boste ta cilj dosegli?Z lahkoto, in to še veliko prej. Ko smo zastavili strategijo, tehnologije sploh še niso bile tako daleč razvite, danes pa so že. V bodočem lesnopredelovalnem centru na Puščavi predvidevamo še eno kogeneracijo za proizvodnjo električne energije in toplote. Ta energija bo za območje Puščave, Šentrupert pa dobi še svojo kotlarno na lesne sekance. Tudi tu smo za pripravo dokumentacije pridobili nepovratna sredstva. Gre za mednarodni projekt, smo edini partnerji iz Slovenije, sodelujemo pa s Črno goro, Bosno in Hercegovino, Italijo, Španijo in Francijo. Gre za razvoj novih modelov ogrevanja lokalnih središč z lesno biomaso. Sicer pa redno sodelujemo z državami nekdanje Jugoslavije, kjer smo praktično že povsod prisotni s prenosom dobrih praks.
Koliko denarja bo s samooskrbo ostalo v regiji?Kombinacija lesnopredelovalnega centra in projekta na Dobu, vključno z rastlinjaki, v lokalno okolje vrača okoli milijon evrov na leto, zdaj pa ta milijon odhaja drugam. Zapori na Dobu plačujejo na leto za toplotno energijo okoli 900.000 evrov, mi pa jim bomo s prodajo naše energije omogočili vsaj 200.000 evrov prihranka na leto. Za denar, ki ga bomo dobili prek Energetike Šentrupert, bomo kupili sekance in te bo prodal naš kmet. Tako bo denar krožil v lokalnem okolju.
Vsi ti vaši projekti bi najbrž uspeli tudi v večji občini?Seveda bi. Tudi v večji občini ali na ministrstvu bi razmišljal popolnoma enako, kajti takšna vizija je edina logična in res zelo preprosta. Slovenija je država, ki ima 72 drevesnih vrst. Toliko različnih vrst nima nobena država v Evropi. Potencial imamo, a je neizkoriščen. Trenutno vodim serijo predavanj za občane in širšo regijo na temo lesa. Na zadnjem predavanju sem jim pokazal opero v Versaillesu, ki je popolnoma lesena, narejena v 18. stoletju in ji še danes nič ne manjka. Les je trajen in najstarejši material, ki ga je človek kdaj uporabljal. V obdobju po drugi svetovni vojni pa smo nanj popolnoma pozabili, pomembna sta bila le beton in železo. Ko se je les spet začel vračati, smo že izgubili znanje tesarskih in lesarskih veščin. In to znanje, odnos do lesa, želimo obuditi skozi Deželo kozolcev. Načrtujemo izobraževanje za šole, celodnevne delavnice na temo tesarskih znanj, mladim bi predstavili vrste lesa, kako se obdelujejo. Sodelujemo tudi z ljubljansko visoko šolo za dizajn, kjer so študentje razvijali opremo iz lesa za različne dogodke v Deželi kozolcev. Nekateri njihovi produkti so res fantastični. Letos želimo tudi pripraviti delavnice za Zbornico za arhitekturo in prostor v projektu Arhitektura in otroci.
Nam lahko izdate, o kakšnih novih projektih v občini še razmišljate?Pripravljamo projekt čiščenja odpadnih voda za celo občino, in to tako, da bi bili vsi kanalizacijski vodi brezenergijski, gravitacijski. Tudi vse čistilne naprave bi bile brezenergijske, če pa bi že potrebovale energijo, bi jo pridobili iz energije sonca. Lotevamo se tudi evropskega projekta čiščenja odpadnih voda s tako imenovano nanoremediacijo. Trenutno pač vsa znanost prehaja v nanosvet. Največji trenutni projekt občine je že omenjeni lesnopredelovalni center, kjer so investitorji sicer zasebniki, kot občina pa smo bili uspešni pri pridobitvi zemljišča od ministrstva za obrambo, kar je za tako majhno občino izjemno velik kapital. To zemljo bi lahko tudi prodali in denar porabili denimo za krpanje cest. Vendar to ni moj namen. Moj namen je lesu povečevati dodano vrednost. V lesnopredelovalnem centru želimo naslednje korake delati v smeri raziskovalnih vsebin, pridobiti izobražene mlade ljudi. S tem se bo tudi socialna slika v občini izboljševala. In se že zdaj izboljšuje, veliko mladih se vrača. Pripravljamo se tudi za prijavo v naslednjo finančno perspektivo 2014–2020. Ko se ta začne, bomo imeli projekte že pripravljene. Po moji oceni mora Šentrupert nujno izpeljati samo še eno veliko investicijo, to je ureditev vaškega trga, projekt je vreden nekaj milijonov evrov. Do konca aprila bomo pripravili vizualizacije prenove trga po fazah in zadevo predstavili občanom, nato pa pripravili projektno dokumentacijo.
Vse te projekte delate z ekipo zgolj devetih zaposlenih na občini?Da, to je to. Na razpisih za nepovratna sredstva smo res kar uspešni. Ko bo začel prihajati še »dodatek« iz javnega podjetja Energetika Šentrupert, bomo najbrž še malo bolj pogumni. Projekti, ki jih delamo prek Energetike, nam bodo omogočili dolgoročne izvirne prilive v občinski proračun. Del denarja bomo preusmerili v nove projekte, prvenstveno pa bo denar namenjen lastnemu deležu pri evropskih projektih.
