Navodila je Nacionalni inštitut za javno zdravje dal vsem zdravnikom v Sloveniji, bolnišnicam, ambulantam in zasebnikom. Navajajo, da so pogoji za sum na okužbo z virusom ebola visoka temperatura bolnika in eden od ključnih znakov: hud glavobol, bolečina v mišicah, bruhanje, driska. In priti bi moral z območij zahodne Afrike, kjer trenutno poteka epidemija, ali biti v stiku z osebo, ki je zbolela. Takšen sum je treba takoj sporočiti dežurnemu zdravniku na infekcijsko kliniko in obvestiti dežurnega epidemiologa. Po dogovoru se osebo potem prepelje na infekcijsko kliniko, kjer se obravnava naprej. Osebo bi takoj tudi testirali za prisotnost virusa ebole. To bi opravili v našem laboratoriju.
Koliko časa traja, da potrdite ali zavrnete okužbo?Lahko jo potrdimo v roku treh ur. Hitrost in sama možnost diagnostike sta ključna za omejitev in onemogočanje širjenja okužbe naprej. Razlike med prizadetimi državami na zahodu Afrike, kjer je zdravstveni sistem v bistvu razpadel, in zahodnim svetom so tu kot dan in noč.
Če bi se okužena oseba pojavila v Sloveniji, kaj bi se zgodilo z vsemi tistimi, ki so bili z njo v stiku?Treba jih je spremljati še tri tedne, kolikor je najdaljša inkubacijska doba pri eboli. Ali bi bila zanje priporočljiva izolacija ali ne, pa ne vem. Verjetno da.
So ti postopki pripravljenosti, ki jih uvaja Slovenija, posledica tega, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) označila izbruh ebole za izredni dogodek?To je posledica natančno tega. Svetovna zdravstvena organizacija je razglasila izredne razmere globalnega obsega. S tem je vse članice pozvala, naj se pripravijo v skladu z vsemi navodili in pravili. Slovenija tem priporočilom popolnoma sledi. Nimamo pa seveda vsi enakih možnosti.
Smo kdaj v preteklosti v Sloveniji izvajali takšne ukrepe? Jih je mogoče primerjati s tistimi v primeru SARS?Je. Takrat, pred desetimi leti, je bila podobna stopnja ukrepov, pripravljenost države je vključevala vse službe, klinike, medicinsko osebje in laboratorije. Pri čemer je šlo pri SARS že za pandemijo, torej so bili bolniki razseljeni že po vseh celinah in jih je bilo tudi več. In SARS se je tedaj pojavil na novo. Nič nismo vedeli o njem, bilo je dosti bolj hudo. Na srečo nam ga je uspelo hitro osamiti in identificirati ter ugotoviti, kako se prenaša, kar je najpomembnejše. Pri eboli vse to že vemo in torej tudi vemo, s kakšnimi ukrepi lahko pristopimo, zamejimo širjenje okužbe in izbruh.
Žrtev ebole je bilo doslej v vseh izbruhih relativno malo. Zakaj ima tak strašljiv sloves?Ker ima največji odstotek smrtnosti. Kar nekaj je še nevarnih virusov hemoragične mrzlice s petdesetodstotno smrtnostjo. A pri eboli smo bili tudi že na devetdesetih odstotkih. To je zelo zastrašujoče.
Umrljivost je zdaj 55-odstotna. Zakaj nekdo umre za ebolo, nekdo pa ne?Tako je pri vseh nalezljivih boleznih. Nekdo se sreča z virusom gripe in bo hudo zbolel, nekdo drug se bo samo slabo počutil. Veliko je odvisno od lastnega imunskega sistema, pri eboli še bolj, ker virus primarno okuži celice imunskega sistema.
S katerim virusom se da ebolo primerjati po nevarnosti?Z virusom rumene mrzlice, ki je prav tako razširjen v Afriki in Južni Ameriki, a obstaja cepivo. Potem z mrzlico lassa, ki je ravno tako prisotna v državah, kjer je zdaj epidemija ebole. Tretja pa je zelo blizu nas – krimsko-kongoška hemoragična mrzlica, kjer virusnega povzročitelja prenašajo klopi. Smrtnost je med 5 in 30 odstotki. Najbližje endemsko območje je Kosovo. S Kosovim zelo veliko sodelujemo in preko WHO jim pomagamo pri diagnostiki te nevarne bolezni.
Tokrat se je ebola pojavila v zahodni Afriki, kjer je prej nikoli niso zaznali. Kako je to mogoče?Tudi znanstveniki se sprašujemo o tem. Moderne metode molekularne genetike kažejo, da je je virus v zahodni Afriki zelo podoben prvobitnemu virusu iz leta 1976 v Zairu. Kaže tudi, da je virus v zahodni Afriki prisoten že dlje časa. Skoraj neverjetno je, da bi ga prinesla okužena oseba. Zato se je to verjetno zgodilo že pred časom s samimi gostitelji virusa, velikimi netopirji, ki se prehranjujejo s sadjem in ki preletijo dolge razdalje.
Eden od razlogov za razsežnost tokratne epidemije, ki je vzela že več kot tisoč življenj, naj bi bilo prav nepoznavanje virusa v tem delu Afrike.Ebola je bila štirideset let omejena na štiri države v osrednji Afriki. Prebivalci so se navadili, da ob izbruhu pridejo zdravniki, tudi tuji, in pomagajo. Zato so z njimi sodelovali. Zdaj se je izbruh pojavil drugje. Žarišče v vasici Gueckedou je na tromeji Gvineje, Liberije in Sierre Leone. Kot če bi se izbruh pojavil v Kranjski Gori. Lažje se širi v druge države. Poleg tega se je zgodil v državah, ki se še niso izkopale iz državljanskih vojn. Zaupanje prebivalstva v vlade in sisteme je zelo šibko. Prebivalstvo ne ve, komu naj verjame. Imajo stoletja trajajoče rituale, kako se posloviti od umrlega. Nočejo, da svojce peljejo v bolnišnice: tam vam tudi umrejo, pravijo. Šlo je tako daleč, da so jih ponoči ugrabljali iz bolnišnic in izkopavali mrtve. Ko so videli trupla, ki jih je razdejal virus, so začele krožiti zgodbe, da jim jemljejo organe za preprodajo.
New England Journal of Medicine je objavil raziskavo o tem, da je bil prvi okuženi z ebolo v tej epidemiji dveletni deček, ki je umrl že 6. decembra lani v vasi Gueckedou v Gvineji. Kako zanesljivo je to sledenje nazaj in zakaj je treba najti »bolnika nič«?Da bi se ugotovilo, koliko časa je preteklo od izbruha, in da bi ugotovili, kdaj, kje in kako se je bolnik nič okužil. Težko je reči, kako zanesljivo je, da je bil to res ta dveletni deček. Vendar je ta znanstvena objava izšla 17. aprila. In do tistega datuma je bilo malo primerov ebole. Najverjetneje so bolnika nič iskali skupaj z Zdravniki brez meja, ki so prvi opozorili na izbruh virusa ebole. V Gueckedouju so bili namreč zaradi nekih drugih raziskav. Ko se je lokalna bolnišnica začela polniti, pa so postali pozorni. Vzorce so poslali na inštitut Pasteuer in v Hamburg. Čim je bil sum ebole potrjen, je bila obveščena WHO.
WHO se je zdaj strinjala z uporabo poskusnih, nepreverjenih zdravil v Liberiji. Kakšno je vaše stališče do njihove uporabe?Gre za velike etične pomisleke. WHO se je zavarovala z izrazom, da se morajo zavedati »moralne odgovornosti«, če bodo uporabili zdravila. Osebno menim, da naj se jih vsekakor uporabi, če le bodo okuženi ali zboleli ljudje v to privolili prostovoljno.
Ni bil eden od pomislekov, da je treba takšen preizkus peljati sistematično?Vsekakor, in to je v času tako obsežne epidemije in pod takšnimi pogoji verjetno zelo težko, skorajda nemogoče.
Je imelo kakšen smisel, da so Američani iz Afrike v Atlanto pripeljali dva obolela ameriška misijonarja?Z vsemi posnetki njunega prevoza so mediji naredili nepotrebno paniko, a tudi vzbudili pomisleke, zakaj sta zdaj ta dva ameriška državljana vredna več kot tisoči okuženi v Afriki. A zgodovinsko gledano je to večni problem nerazvitih in razvitih. Je tudi problem, zakaj še nimamo na tržišču ne cepiva ne zdravila. Bolezen je bila doslej problem centralne Afrike, zunaj tega ni bilo ogroženih, in to za razviti svet ni komercialno zanimivo. Žal. A so raziskovalci kljub pomanjkanju financ izdelali vsaj eno, če ne dve obetavni cepivi ter nekaj protivirusnih učinkovin, ki upam in želim bodo pomagali vsem okuženim ali zbolelim v bodočih izbruhih virusa ebole.
