Neja Mravlja

Klekljati je začela še pred vstopom v osnovno šolo. Opazovala je babico, kako vztrajno premetava klekeljne. Poskušala je tudi sama, jih vse skupaj zamežljala, zato je zelo hitro dobila tudi svojo bulo – predvsem zato, da ne bi babici uničila vseh izdelkov. Na oddelek Čipkarske šole Idrija v Črnem Vrhu pa so jo straši vpisali, da bi razgibavala prste in zato znala lepše pisati. Pisavo ima danes res lepo, ob tem pa je bil kmalu opažen tudi njen talent. Nagrade in priznanja z državnih, šolskih in drugih tekmovanj ne gredo več v eno mapo. A kot pravi, tekmovanja niso njen osrednji cilj klekljanja; so tako za zraven, za popestritev. »Če se učiš klekljanja zaradi tekmovalnosti, ne prideš daleč,« odkima dijakinja drugega letnika Škofijske gimnazije Vipava, kjer njeno klekljarsko udejstvovanje rade volje podpirajo. Poleg tega je še pesnica, riše in igra kitaro. Te dni ima na buli precej zahteven cvetlični vzorec. S počitnicami se namreč začenja njeno ustvarjalno obdobje.

Z dokaj dobrim.

Ne, sezona za klekljanje se bo šele začela. Zdaj, med počitnicami bom imela za to več časa, kot ga imam med šolskim letom. Pri starejših klekljaricah je zima osrednja sezona za klekljanje, sama pa se tedaj bolj posvečam šoli in klekljanje pride na vrsto največkrat le med počitnicami in ob koncih tedna. Sicer pa bula in klekeljni pri meni nikoli ne gredo na počitnice. Spremljajo me vse leto.

Ta ljubezen izvira iz družine. Najprej me je s tem seznanila stara mama, nato mama, kasneje učiteljica v črnovrški osnovni šoli. No, pa tudi družba in prijateljice. Za naše kraje namreč velja, da se zelo veliko mladih uči klekljanja. Počasi pa me je pritegnila tudi sama čipka in postala del mene, del mojega življenja. Vsak petek, ko se vrnem iz šole v Vipavi, grem še v čipkarsko šolo, konec tedna pa sama klekljam.

Na Črnovrškem imamo oddelek Čipkarske šole Idrija, obiskuje ga res veliko učencev, skorajda vsak drugi otrok. H klekljanju ne hodijo samo punce, ampak tudi fantje. Prepričana sem, da je takšno zanimanje za klekljanje v teh krajih povezano tudi z izjemno učiteljico klekljanja Anko Jamšek. Ona je veliko pripomogla k temu, da je klekljanje tukaj tako široko sprejeto in vpis v čipkarsko šolo tako velik.

So. Res so pridni.

Zagotovo. Tudi sama še veliko stvari ne znam, tega se učiš vse življenje in bržkone še vedno ne boš znal vsega. Samo za osnovno izobrazbo klekljanja so na voljo trije obsežni priročniki z osnovnimi elementi. Potem jih je še nešteto drugih. Klekljanje namreč ni samo ponavljanje starih tehnik, z vsako novo čipko poskušam nadgraditi svoje znanje in ji dodati še neosvojeno tehniko. Poleg tega prihajajo nove tehnike, pri izpeljavah in povezavah med posameznimi tehnikami pa uporabiš svoje znanje. Včasih moraš znati že kar malo čarati.

Ko osvojiš ribico, si po navadi resnično zadovoljen sam s sabo. Redki pravzaprav pridejo do tega. Meni uspeva. Ni pa mi uspelo prvič, ne drugič, tudi ne petič. Mogoče v desetem poskusu. Potem je bilo potrebno veliko vaje, da mi danes res nastane lepa ribica. Učiteljica nas je k učenju ribice spodbujala tako, da smo imeli na šoli vedno na voljo eno bulo, in ko smo čakali na uro, smo lahko na njej vadili ribico.

Pri risanju vzorcev je naprej treba vedeti, kako se sploh kleklja in katere tehnike lahko uporabiš. Upoštevati moraš, s čim boš klekljal, da čipka ne bo zategnjena. Z risanjem vzorcev sem se prvič srečala v čipkarski šoli pri predmetu Risanje vzorcev v 5. in 6. letniku. Ko sem risala svoje prve, niso bili ravno najboljši, potem pa počasi ugotoviš, kako moraš izpeljati niti. Če rišeš zase, je enostavneje, saj lahko potem med nastajanjem čipke prilagajaš vzorec in detajle na njem, če pa rišeš za druge, se mora vse ujemati, saj ne bodo prilagajali vzorca. Niti ga ne smejo, saj je avtorsko zaščiten. Priznam, da sama nisem najbolj navdušena nad risanjem vzorcev za druge, saj to zahteva veliko natančnosti in predznanja, rada pa jih rišem zase. Posebej tedaj, ko ne najdem pravih vzorcev za svoje ideje.

Po hišah se ne zbiramo več. Se pa poleti doma s sestro, mamo in staro mamo pred hišo usedemo skupaj za mizo in to je druženje. Vedno je družben dogodek, ko gremo klekljat na čipkarsko šolo v Črni Vrh. Največji družabni dogodek pa je seveda čipkarski festival.

Dvomim, da bi bila idrijska čipka danes tako prepoznavna po vsem svetu, če ne bi bilo tega festivala. Poleg tega je promocija v turistične namene, promocija za trgovce s čipkami.

Vztrajnost, potrpežljivost, natančnost.

Število klekeljnov ni merilo za težavnost čipke. Merilo so zahtevnost vzorca in tehnike, ki so v vzorec vključene. Temu pa se prilagodi debelina sukanca in število parov. Veliko pozornosti je potrebne, da se ti kaj ne zmežlja, strga, uniči, saj je s tem pokvarjen celoten izdelek.

To je predvsem velika finančna spodbuda, da bom lahko kupila materiale, bulo in klekeljne. Odločila sem se izdelati kolekcijo torbic in etuijev za mobilne telefone, prenosne in tablične računalnike, ovitek za rokovnik in denarnico. Vse bo temeljilo na naravnih materialih, saj imamo umetnih mas že vse preveč okrog sebe. Dopolnjevala pa jih bo idrijska čipka. Upam, da se mi bo s to kolekcijo uspelo uvrstiti na svetovni čipkarski kongres, ki bo leta 2016 v Ljubljani. Ali pa s kakšno drugo kolekcijo. Če ne, pa tudi ne bo hudega, bom pa kje drugje.

Čipko je mogoče vključiti prav povsod. Odvisno je samo od avtorja oziroma klekljarice, kam in kako jo je sposobna umestiti. Danes je čipka tudi dejansko vključena že prav povsod in bi morala dobro razmisliti, kje bi še lahko bila novost.

Z roko v roki. Če ne bi bilo inovativnosti, bi čipka postala dolgočasna in bi tudi tradicija propadla. Brez tradicije pa tako ali tako ni nič, je osnova, na kateri lahko gradimo tudi inovativnost.

Ne upam si napovedovati svoje življenjske poti, upam pa, da bo čipka ostala del nje. Če bo mogoče, bi rada svoje znanje prenašala na mlajše.

Čipka ne more biti vir preživetja, če se ukvarjaš zgolj z njo, klekljaš doma in jo prodajaš prek posrednikov. Že ti ti bodo odškrtnili del zaslužka, cena, ki jo dobi klekljarica na koncu, je veliko nižja od dejanske prodajne cene na trgu. Ko jo doma narediš in sešteješ vse vložene ure, zagotovo ima veliko vrednost, a jo moraš znati tudi prodati.

Vsaka čipka je nekaj posebnega, saj je vanjo vloženega veliko truda, sklekljana mora biti natančno in po pravilih. Poleg tega tudi nobena ni povsem enaka drugi. Da bi bila pa idrijska bolj pomembna kot denimo žirovska, pa ne vem. Jaz med čipkami ne delam razlike. Res pa je, da je idrijska čipka, za katero morajo imeti klekljarice tudi certifikat, če jo želijo prodajati pod tem imenom, velikokrat bolj kvalitetna od drugih.

Ne! (Smeh.) Včasih se je učiteljica jezila name, da sem divja glede barv. Pa se je ona prej naveličala sitnariti, kot bi se jaz naveličala barv. Tipična idrijska čipka naj bi bila res bela, a sama nisem več samo pri tipičnih idrijskih čipkah in barve morajo biti. Rada jih imam.