Talebzadeh je discipliniran režimski režiser, vendar mu ne manjka poguma. Med bosansko vojno je posnel dokumentarec v obleganem Goraždu, osem let je s kamero preživel na iraško-iranski fronti, ta teden pa je odšel v Damask, kjer snema dokumentarec o učinkih vojne na sirska mesta. V njegovem svetu so sirski vojaki sile dobrega, uporniki pa takfiriji, verski blazneži, ki v nasilju ne poznajo meje. Talebzadeh ima zelo specifičen smisel za humor. Ko je Ben Affleck posnel film Argo o pobegu šestih ameriških diplomatov med revolucijo leta 1979, ga je tožil, ker filmska zgodba ne ustreza resničnim dogodkom. Kot iranskega režiserja dokumentarnih filmov ga je to prizadelo.

Zakaj tožite režiserja filma Argo?

Argo je zgolj pretveza, povod. V zadnjih desetih letih so v Hollywoodu posneli vrsto filmov, ki so bili skrajno iranofobični.

To je zelo milo rečeno.

Da, to je rečeno zelo vljudno. Ste videli film Nezamisljivo s Samuelom Jacksonom? Ste videli Odštevanje v Jeruzalemu? Zdelo se nam je, da bi bilo dobro na sodišču povedati iransko plat dogodkov, ki jih opisujejo. Argo je nekaj posebnega. Bil je velika uspešnica, na prvih straneh vseh časopisov in dobil je oskarja. Vsaj štirideset odstotkov filma pa je manipulacija z informacijami. Ben Affleck je sam priznal, da si je marsikaj izmislil. Na primer pobeg na koncu in še marsikateri drug prizor. Niso zbežali. Odšli so skozi zadnja vrata ameriškega veleposlaništva; lahko bi bili šli na zunanje ministrstvo. Dali bi jih v hotel in poslali domov. Zunanje ministrstvo je namreč naslednjih šest mesecev poskušalo talce dobiti z veleposlaništva. Ko so študenti zajeli talce na ameriški ambasadi, je bilo drugače. To se je preprosto zgodilo. Nekaj dni za tem je dejanje podprla iranska vlada, ker so tam res vohunili. To pa je druga zgodba.

Je pravilen vtis, da zdaj med Ameriko, Iranom in Sirijo sledimo podobnemu scenariju kot leta 2003 med pripravami na vojno z Irakom. Kako to berete kot filmski režiser?

Kot remake istega scenarija. Tako se zdi tudi Američanom. Kongres napada ne bo potrdil. Kljub temu da so množični mediji masakrirali javno mnenje tako, da Iran prikazujejo kot sovražnika, Savdsko Arabijo pa kot prijatelja. Zelo so selektivni. Pred dvema dnevoma so v Siriji takfiriji napadli krščansko vas, pa novice ni bilo nikjer v ameriških medijih. Kje so kristjani? Kje so vsi ti dobri kristjani? Vas so napadli pripadniki Al Nusre, sirska vojska pa jo je ponovno zavzela šele po nekaj dnevih. Kot Iranec se sprašujem, zakaj CNN ne govori o tej krščanski vasi, kjer je eden najstarejših samostanov na svetu. Tam govorijo Jezusov jezik, aramejščino, ki ste jo lahko slišali v Kristusovem pasijonu Mela Gibsona. Naselje je zavzela Al Kaida, ameriški mediji pa o tem molčijo. Morate biti norec, če hočete sprejeti ameriško zgodbo. Počakajmo, kaj bodo rekli Združeni narodi o bojnih strupih. Do takrat se strinjam s Putinom, kako zelo je nelogično, da bi Al Asad napadel s kemičnim orožjem prav v trenutku, ko noče razjeziti Zahoda.

Je položaj podoben položaju v Libanonu v osemdesetih letih, ko se je v vojno vpletlo veliko zunanjih sil?

Ne. Sirska vlada je naredila veliko napak. To ni demokratična država. Zdaj pa se sooča z ameriškimi, francoskimi, čečenskimi in takfirijskimi silami z vseh strani. Med njimi so najbolj hudobni ljudje, kar si jih lahko zamislite. Pošasti. Mislim, da prihaja v Siriji do končnega obračuna. Zdi se mi, da je to zadnja vojna. Ne govorim o sodnemu dnevu, govorim v resni geopolitični govorici. Položaj je zelo vnetljiv, streljajo pa v velik sod smodnika. Ko se odprejo vrata pekla, se lahko marsikaj zgodi. Če se vplete Iran, bo zaprl ožino Šat el Arab. Pol svetovne nafte gre tam skozi. Ko bodo Američani šli na bencinsko črpalko in videli, da bencin stane dvakrat več kot prej, se bo nekaj moralo zgoditi.

Kako razumete razvoj arabske pomladi v sirskem kontekstu? Vsaka naslednja faza je manj razumljiva od prejšnje. V Siriji zdaj govorijo o verski vojni. Kako spopad vidite vi?

Bojišče je v resnici Iran. Velika bitka je med Iranom in njegovimi nasprotniki. Orožje, ki ga dobiva Hezbolah iz Irana, gre prek Sirije. Iran je zaveznik Sirije zato, ker Sirija ni stopila na stran Iraka v osemletni vojni tako kot vse druge arabske države. V Iranu za Sirijo pravimo, da je del odpora, tako kot je Hezbolah del odpora. Iran je odpor. Neokonservativci v Ameriki direktno govorijo, da je pravi sovražnik Iran. Če hočejo do Irana, pa morajo najprej dobiti Sirijo. Če lahko dobijo Sirijo, lahko dobijo tudi Iran. Če ne morejo dobiti Sirije, ne morejo dobiti Irana.

To zveni zares nevarno.

Res je nevarno. Američani kockajo. Ameriškega duha ni več. To je zdaj neokonservativni duh, duh izraelskega lobija. Dolgo časa so se šli propagando v medijih, zdaj pa ni več čas za šale. Ameriška vojska je utrujena. To ni vojska izpred štirih let. To je vojska nezaposlenih in migrantov. Služijo za preživetje, ne za medaljo za hrabrost. Obrambni minister Chuck Hagel in poveljnik oboroženih sil general Martin Dempsey vzbujata vtis dveh poraženih starih ljudi. V Siriji pa bo prišlo do končne bitke.

Torej mislite, da bo res prišlo do vojne?

Razpravljajo o omejenem posegu, ker se bojijo prave vojne z vojaki na tleh. Ne eno ne drugo ne bi delovalo. Če so dovolj neumni, bodo napadli in zgodilo se bo vse mogoče.

Iransko politično govorico je težko razumeti. Vse je treba dvakrat prevesti. Najprej iz iranščne v slovenščino, potem pa je treba posebej prevesti še politično govorico. Kaj vas, v razumljivem jeziku, skrbi?

Iranci so zelo nesrečni zaradi sankcij. So zagrenjeni in nič ne morejo. Sprejeli so dejstvo, da bo Amerika vztrajala v vsakem primeru. Ko je bil izvoljen novi predsednik Hasan Rohani, so sankcije še poostrili. Zato Iranci že instinktivno ne zaupamo Ameriki. Tudi tisti Iranci, ki sicer nasprotujejo islamski republiki. Dejanja imperialističnih sil so nas naredila bolj potrpežljive do dejanj lastne vlade. Mi nismo naredili atomske bombe, a smo kaznovani. Tistim, ki so v naši regiji naredili jedrske bombe, pa ne rečejo nič. Cene so se potrojile. Vse, kar kupite, je dvakrat dražje samo zaradi sankcij. Kje drugje bi že prišlo do revolucije. Tukaj ne. Ljudje vedo, da spodaj tli. Zato so ulice mirne. Proti vsem pričakovanjem je na predsedniških volitvah zmagal Rohani. Pa so zadovoljni tudi tisti, ki so bili proti njemu. Vsak zase se pripravlja na dan, ko se bo treba braniti. Sam pa mislim, da Irana ne bodo napadli. Vsaj ne zdaj.

Zakaj v tej zgodbi ni nikjer Evropske unije?

Zato ker so se pravila igre spremenila. To ni več Sirija, ki je bila francoska kolonija. Po islamski revoluciji leta 1979 se je vse spremenilo. Al Kaida je v vstaji proti Sovjetski zvezi kopirala imama Homeinija. Iran je bil inspiracija tudi za mnoge druge. Na površje pa je pripeljalo staro nasprotje med muslimani. Ne govorim o sunitih in šiitih. V večini okoliščin živijo v sožitju. Govorim o novem razvoju, za katerim so Savdska Arabija, Katar, Kuvajt. Zahodni krščanski fundamentalisti in izraelski cionisti so njihovi zavezniki. To je drugačen konflikt. Sirija se bojuje za obstoj. Suniti so v Siriji ogroženi, a ne zaradi šiitov. Takfiriji imajo zelo čudne šeriatske zakone. Večina prebivalstva je z Al Asadom. Zato je Evropska unija odsotna. To ni njena igra.

So razmerja moči različna?

Položaj držav se spreminja. Azerbajdžan je šiitska država in zaveznik Izraela. Vrti se v zraku. Nikjer jih ni. Tudi Tadžikistan, ki govori naš jezik, je v zraku. Nekega dne bodo vse te države padle na tla in se združile. Zdaj je bojišče Sirija. Zgodovinsko je to zelo nenavadno bojišče. V Siriji so najstarejši kristjani. Sveti Pavel, ki je bil sovražnik Kristusa in je postal njegov svetnik, je iz Damaska. Tam so suniti in alaviti. Iz niča pa se je pojavila vojska takfirijev. Edina obramba kristjanov pred njimi bodo šiiti. Igra se je spremenila, Evropejci pa tega ne razumejo.