Pobudo za ta izid je dal Zdravko Duša, urednik Cankarjeve založbe, Tina pa je z veliko tenkočutnostjo opravila izjemno obsežno delo, ki ga sam ne bi zmogel. Nimam osebnega arhiva in več kot pol stoletja trajajoče zgodbe brez urednice ne bi mogel sestaviti. Tisto, kar od običajnih tovrstnih izdaj odstopa, pa je dejstvo, da je v zbrane poezije vključena tudi moja zadnja, še neobjavljena pesniška zbirka Kraljestvo znakov in skoraj za sto strani pesmi, pisanih za gledališče, film, televizijo, radio, glasbene izvedbe, razstave…
Kako se stare pesmi razumejo z novejšimi in čisto novimi, tako ujete v skupnih platnicah?Težko ti rečem…
Nisi nič govoril z njimi?(Smeh.) Sem, ja, po ostrem ukazu urednice, ampak sem bil ob branju precej zbegan. Ne vem, kako se gledajo stare in nove pesmice. Nekatere stare pesmi, na katere sem že povsem pozabil, so se mi zdele ob prebiranju dobre, druge pa malo manj, a Tina me je vzpodbujala z mislijo, da sem najpomembnejša poetična izhodišča izoblikoval že na začetku pisanja. Naša percepcija vsega, celo lastnega dela, se ves čas spreminja, ker človek ni narejen iz enega kosa, ni monolit, ampak je pahljača oseb. Človekova identiteta ni kot nebrušen diamant, ampak spominja na vitraž, na kalejdoskop, v katerem so posamezni drobci stekla dogodki, ki ga oblikujejo, in ljudje, ki ga obkrožajo. Identiteta ni nič, kar bi zraslo v posameznikovi notranjosti. Vse, kar smo, so nam podarili drugi, gradijo nas dejanja, ki smo si jih izmenjali s svetom. Ob izdaji mojih zbranih pesmi se je zgodilo tisto, česar me je bilo po tihem strah: postalo mi je jasno, da je življenje nedoumljiv blodnjak. Pesmi so njegovo zrcalo. Moj prvi občutek je bil absurden: je res moja naloga, da se cela desetletja tako resno ukvarjam s pesnjenjem, da svoje delo pravzaprav precenjujem? Znova se je potrdila veljavnost čudne razdvojenosti, ki ji pravim paradoksalna narava našega bivanja.
Kaj sledi antologiji, je to nova točka nič, od koder se vse začne znova, kot čista nedolžnost?Lahko ti priznam, da se nekaj spet začenja, da že slišim neznane besede, ki se vežejo v verze… Do neke mere je poezija res stvar navdiha, ker je pesem konfrontacija intimnega trenutka s celoto sveta. Čisto vsaka pesem skuša v človeku zaceliti rano razcepljenosti, ki je nastala, ko se je iztrgal iz celote sveta. A pesem je le kratkotrajen poskus, zato pišemo znova in znova. V pesmi skušamo, kljub občutku majhnosti in izgubljenosti v velikem svetu, poiskati način, da bi zanihali z vsem, kar je, in izginili v polnosti sveta. In to izginotje je, verjetno, sestop v globino molka. Morda smo pesniki v resnici uglaševalci molka.
Bralci poezije smo redke ptice. Pišeš za redke ptice?Družbeno gledano ima poezija na prvi pogled povsem obrobno vlogo. Če pa se ozremo na vračajoče se premene zgodovine, se pokaže, da dobi poezija nenavadno moč v vseh kriznih trenutkih, takrat, ko se človeku zamajejo temelji eksistence in obvisi v praznini. Nenadoma začnejo ljudje prebirati verze. Tako je bilo v časih stare Perzije, Grčije ali Španije, ob nastopu provansalskih trubadurjev… vse do danes. Ob tektonskih družbenih, miselnih in duhovnih premikih začne poezija opravljati zdravilno vlogo. Postane lek za dušo. Najbrž se tudi ti ob branju pesmi umiriš in se zato počutiš bolje, vsaj za nekaj časa.
Drži, name deluje kot homeopatija. Gaston Bachelard jo je bral vsako jutro na tešče, preden ga je umazal vsakdanjik.Homeopatija, točno, in jutro, ko se te še ne dotakne utrujajoča vsakdanjost, ko še ne stopiš čez prag pragmatičnega sveta. Pesniki so bili vedno bratje šamanov. Poezija niza uroke, povezane z ekstatičnostjo, ponavlja obrede, s katerimi naj bi se človek očistil in spojil z bogom ali substanco narave, kar ima za njegovo bivanje neprecenljivo vrednost. Najbrž je tako tudi danes, v blodnem času, ko razpada človekov lastni algoritem: poezijo še vedno použivamo kot zdravilo. Najbrž bo podobno tudi v bodoče, dokler bo človek (ne glede na moč spoznavanja in utopijo o osebni superiornosti) zelo krhko in nebogljeno bitje. Razumevanje življenja je urjenje občutka o lastni zamejenosti.
Za analizo takšnega razumevanja pa skočiš v roman? Novega nam obetaš že jeseni.Res je, naslov naj bi bil Benetke, zadnjič. Dogaja se v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V romanu skušam najti genezo ideologije, ki se razraste v posamezniku, mu uide izpod nadzora in dobi rušilno moč. Zanima me, kako se iz osebne nemoči v človeku oblikuje notranji fanatizem, ki preraste v osebno in potem družbeno diktaturo. Kako se človek, ki je soočen le s ponižanji in degradacijami, spremeni, in se, namesto da bi se zavzel za dobro, pridruži neki rušilni ideji.
So ljudje res vedno slabši ali pa imamo o preteklosti tudi nostalgične predstave o zlatih časih humanističnih in znanstvenih dosežkov?O tem, kaj se je zgodilo v preteklosti, vemo zelo malo. Ko tavamo skozi goščavo nasilja, le redko naletimo na oaze svetlobe. Mogoče je usoda sleherne generacije, da se ima za poslednjo, ki brani najpomembnejše človeške vrednote, in je prepričana, da slabše ne more biti. V tem občutku se verjetno skriva samoohranitveni nagon. V resnici bo v prihodnje, dokler ne doživimo radikalne krize, še slabše, tukaj se ne morem izogniti cioranovskemu pesimizmu. Res pa je, da stisko in tesnobo sedanjosti čutimo intenzivneje zaradi informacijske globalizacije.
Ker vemo za vse gorje po vsem svetu?Točno tako, za vse izvemo takoj, ko se zgodi. V preteklosti so ljudje za spremembe izvedeli z zamikom. Dogodke je presejalo sito časa, zato se niso počutili neposredno ogroženi. Danes je strah toliko večji, ker se zavedamo tudi možnosti zlorab znanstvenih odkritij. Igranje z atomi ali z genskim inženiringom ima, če uide nadzoru, lahko katastrofalne posledice. Ali pa snovanje umetne inteligence: na kako ozki brvi stojimo, nas je opozoril že računalnik, ki je z lahkoto opravil z najboljšimi šahisti na svetu, pa še ni bil programiran za dopolnjevanje svojih sposobnosti na podlagi izkušenj. Ker vemo, da skušajo ideologi znanosti prodati prav vse, pa naj človeštvu koristi ali škoduje, je naš strah upravičen. Kapital je namreč nečloveški in ga s človeško logiko ne moremo nadzorovati. S humanističnimi vrednotami se mu ne moremo približati. Nečloveškosti kapitala ne razumemo, zato nas obvladujejo in z nami manipulirajo pohlepneži. Ti, zasvojeni z bogatenjem, namreč niso več ljudje. Nekaj drugega so, zato jih včasih označujemo kot psihopate, drugič kot zverine.
Kaj storiti?Revolucije so vedno požrle svoje otroke in v družbenih prevratih je nasilje s sveta izbrisalo sočutje in nežnost. Edino možnost upora vidim v osebnem angažmaju. V takšnem odnosu do sveta, ki je podoben danes pozabljenemu gandijevskem načelu ahimse, nenasilja. Gandhi je ahimso razumel v izvornem budističnem smislu, nenasilje ni pasivnost, ampak razvijanje pozitivnega odnosa do slehernega bitja. Treba je dopustiti, da vsako bitje razvije možnost samouresničitve. Ali, kot bi rekel Dušan Pirjevec: pustiti biti. Vse globinske, pozitivne duhovno zgodovinske spremembe so sledile takšnemu principu, omenimo le Thoreauja, Tolstoja, Ericha Fromma, Luthra Kinga… Odmev sega do idej feminizma – to, kar so naredile ženske v enem stoletju, je pravljična zgodba. Osvobajanje ženske je prava zgodba o uspehu, ne pa način, kako smo v tridesetih letih zavozili prihodnost naše ljubke državice! (smeh) In principu ahimse sledi tudi poezija s svojo homeopatsko močjo.
Gre torej za tisto etično držo, ki jo je Ingeborg Bachmann nepozabno izrazila z besedami: Koga bo skrbelo, če ne mene?Res je. V sodobnem literarnem svetu je osupljivo, da so estetske in etične vrednote v svojih briljantnih delih spojile prav ženske avtorice. Končno so dobile veljavo! Še tako zlonamerni bralci ne morejo prezreti, kako briljantno pišejo Ingeborg Bachmann, Herta Müller, Alice Munro, Margaret Atwood, Agota Kristof, Doris Lessing, Suzana Tratnik, Barbara Simoniti, Gabriela Babnik, Maruša Krese, Barbara Korun, Erika Vovk, Brina Svit, Maja Haderlap… Po mojem mnenju je to zelo pomembno: strpnejši svet lahko oblikujemo le s pomočjo žensk, ki vedo, kaj pomeni roditi, prinesti na svet novo življenje in zanj skrbeti. Ženska odgovornost za »svetost življenja«, kot bi rekel Tine Hribar, je nepogrešljiva, dotika se bistva človekove svobode. Prezir do te odgovornosti, ki mu lahko rečemo moški napuh, je brezpredmeten. Le Lessingova lahko napiše o ženski nekaj tako lepega in pretresljivega: »Zajokala je, kot joka zemlja.«
