Saj veste, kako pravijo: »Če petelin prekmalu zapoje, ga je treba odstraniti.« Morda je razlog v tem, da v tedanji Jugoslaviji časi še niso bili dovolj zreli za tovrstne instrumente in računalnike. Prisegali so izključno na igranje v živo, vse drugo jim je bilo tuje. Napredek je šel zelo počasi, in ko so me končno ujeli, sem bil jaz znova korak naprej. Kakor koli se je obrnilo, vedno sem bil prekmalu. Tako so se obnašali tudi mediji in (glasbeni) uredniki, ki so me znali izkoristiti – za skromno plačilo ali še to ne – ko so potrebovali kakšne moje skladateljske usluge. Prepuščen sem bil samemu sebi, a sem bil dovolj uporen.
Ali ste na kakšen način dajali občutek nedostopnosti?Ne, nikdar. Vedno sem bil dostopen, a – zlasti za tiste čase – posebnež! To je bilo tisto, kar se je obrnilo proti meni. Ljudje se bojijo novosti in drugačnosti, ker pomenijo izlet v neznano. Tega jih je strah, meni pa je prav to predstavljalo izziv.
Ali nam potem zaupate, kaj ste počeli v zadnjem času, ko o vas ni bilo ne duha ne sluha.Vse, kar sem počel in počnem še danes, je povezano med seboj – moj razvoj kot osebe in glasbenika, ki se je kalil v komercialnih ansamblih Dekameroni in Prah, da bi v začetku osemdesetih, sprva v Emonski kleti, nadaljeval po samostojni poti, kot one-man-band. Prav slednje je zahtevalo nabavo kompleksnega in obsežnega instrumentarija. Tu so me našli tudi ljudje z RTV, kjer sem zložil nekaj špic in spoznal režiserja Matjaža Žbontarja, s katerim sva začela sodelovati na več ravneh. Sestavil sem mu nekaj partitur za filme, Matjaž pa je mene seznanil s funkcionalnostjo videa, kar mi danes pride zelo prav. Takrat sem tudi spoznal, kje so moje meje. Do tega trenutka sem bil namreč nedefiniran, sedaj vem, kje in kaj lahko in česa ne morem. Še vedno igram tudi komercialno glasbo, ki me tudi plemeniti in izobražuje, četudi se najde veliko takšnih, ki bi trdili nasprotno. Na Bledu igram že petintrideset let – te plese sem začinil tudi z videi blejskih in slovenskih posebnosti, ki jih gostje lahko spremljajo na platnu za menoj, medtem ko igram. Minili so časi, ko sem prodal veliko plošč, avtorske pravice pa ne prinesejo dovolj. Treba je preživeti in počnem to, kar najbolje znam.
Redko kdaj slišim glasbenika odkrito priznati, da se zaveda svojih meja. Vsi hočejo čez, več. Redkim to kasneje tudi uspe.Vedeti je treba, da na silo ne moreš narediti nič. Tisto, kar moraš znati uporabiti, je občutek, da zadovoljiš sebe in tiste, ki jim glasbo namenjaš. Če igraš zgolj zase, lahko počneš kar koli in eksperimentiraš do onemoglosti, če igraš za druge ljudi, jih moraš zadovoljiti, ne moriti ali preizkušati njihovega potrpljenja. Seveda lahko malce odstopaš, a glavno je, da znaš oceniti, v katerih okvirih se lahko giblješ. Večkrat, ko igram nove skladbe, opazujem ljudi, kako jih sprejemajo. To je informacija, na podlagi katere potem skladbo razvijam.
Kjer koli se danes pojavi vaše ime, je zraven pripeto veliko presežnikov. Kako jih dojemate?Če sem malce zloben, bi dejal, da iščejo načine, da bi me umirili, da ne bi motil scene, kot sem jo nekoč.
Ali je to razlog, da ste album Andromeda – za katerega mirno lahko rečemo, da je postal označevalec časa in prostora – izdali v Beogradu ne Ljubljani?Na turneji po Nemčiji, ko smo s skupino Prah igrali za naše izseljence, me je urednica Naše žene vprašala, ali poznam Jeana Michela Jarra. Takrat sem v shrambi že imel nekaj tega instrumentarija (monofonski sintesajzer), prav tako sem nekaj podobnega elektronski glasbi tudi že skladal. Četudi je imel Jean veliko hujšo tehniko in aparature, sem spoznal, da gre pri obeh za podoben »štos« in da bi s tovrstno glasbo lahko našel svoj prostor pod jugoslovanskim soncem. Ko sem zamisli odnesel na RTV, so me zavrnili, češ, da jih ne zanima religijska glasba. Vilko Avsenik mi je dejal, naj se pozanimam pri RTB-jevcu Borisu Kovačiču, ki je po tistem, ko je slišal poskusne posnetke, dobesedno pokal od navdušenja. Takoj mi je uredil naročilnico za ves teden, da sem se z Mirom Bevcem dobesedno za teden dni zaklenil v studio Akademik in posnel Andromedo. Nikogar razen Deča Žgura kot recenzentskega tretjega ušesa nisva spustila noter.
Ali je bilo potem odgovornim na ZKP kaj žal?Niso dajali nobenih izjav. Bil sem drugačen, oni pa so očitno iskali glasbenike, s katerimi bi več zaslužili.
Andromeda je hitro postala velik (prodajni) hit v Sovjetski zvezi!Res je, prav neverjetno. Finančno od tega sicer nisem imel nič, ker je šlo za pogodbo med beograjsko in rusko založbo, je bil pa fin občutek. V tem trenutku so moji albumi na e-Bayu ocenjeni od 150 evrov naprej. Prodajajo jih zlasti vzhodnjaki. Pred kratkim sem v Mariboru spoznal človeka, ki je kupil tri primerke po ceni 150 evrov za komad. Prav zato razmišljam, da bi vinilko ponovno izdal in jo poslal na trg po pošteni ceni med 15 in 20 evri, saj album sodi na police ljubiteljev, ne preprodajalcev.
Da bi Andromedo kdaj potem odigrali v živo, tega podatka nisem zasledil.Sem, samo enkrat, a je bil koncert čista polomija. Po tistem sem si rekel – ne! Moral bi sicer imeti tudi predstavitev na Trgu revolucije pred skupščino, a so pred mano nastopili Martin Krpan, ki so nekaj udrihali čez politiko, prišli so miličniki in… konec. Znorel sem. Na trg sem znosil vso mašinerijo, celo ognjemet je bil pripravljen, potem pa…
Kako ste se konec sedemdesetih sploh seznanili in spoznavali z novimi tehnikami in tehnologijami?Pogled sem imel vedno uprt naprej. Nikjer, v nobenem času nisem hotel zaspati. Nisem bil ne vem, kakšen instrumentalist, sem pa vedno delal in gradil na zvoku. To, kar danes dobiš skozi midi, sem jaz kombiniral na analogen način. S tem sem odpiral pot, da sem lahko začel razmišljati samostojno – še zlasti ker ljudje okoli mene niso hoteli investirati v nove instrumente. Kupoval sem jih v Nemčiji. Velika zahvala gre Miru Strgelcu, ki mi je veliko svetoval pri nakupih. Kasneje mi je tudi pošiljal novitete, tako da sem bil vedno na tekočem. Stvari sem hitro tudi prodal naprej, kar mi je danes žal.
Stvari, kupljene v Nemčiji, je bilo treba pripeljati tudi sem.Carinske pustolovščine so poglavje zase. Česa vsega nismo počeli ali kaj vse se nam je zgodilo, od klasičnega »švercanja« do zamenjevanja faktur. Tudi cariniki so včasih pogledali proč. Nekoč sem za njih igral na zabavi z instrumenti, ki sem jih pred tem pretihotapil mimo njih. So mi pa tudi zaplenili stvari. Leslia, brez katerega so orgle hammond B3 praktično neuporabne, so mi vzeli na meji; še več, plačal sem kazen v višini 500.000 takratnih dinarjev, kar je bilo noro veliko denarja.
Ali raziskujete z novimi instrumenti in mediji ali ste zavezani izključno tehnologiji, ki ste jo osvojili že nekoč?Doma imam zelo veliko novih aparatur, a hkrati premalo časa. Pred dobrim letom sem kupil novega akaia, a sem ga aktiviral šele pred kratkim, saj mi pred tem enostavno ni uspelo. Sledim času, ne pustim mu, da bi me povozil. Nimam namena ostati v kameni dobi monofonij in prastarih programov. Res pa je, da je danes v tehnologiji prisotno preveč »komotizma« in premalo človeka. Duše in srca ne more nadomestiti prav nobena tehnologija.
