Odgovor je odvisen od tega, o kakšne vrste avtorju se pogovarjamo. Če je to znanstvenik, akademik, je njegova osnovna ambicija, da ga bodo drugi citirali. Takšen avtor bo zelo odprt, saj želi biti znan.
Če pa nekdo piše roman, si sicer želi enako, a šele ko je bil roman že objavljen in je avtor že prejel nagrado za čas, ki ga je porabil ob pisanju. Avtorsko pravico je namreč mogoče ekonomsko definirati prav s trajanjem ustvarjanja dela. Upoštevati je treba materialne stroške in vse drugo.
Zdaj se boste seveda vprašali, zakaj ni že Shakespeare razmišljal o teh stvareh. Pisal je ne glede na to, ali je kdo upošteval njegovo avtorsko pravico, intelektualno lastnino. Ni ga gnala le želja po tem, da bi publika spoznala njegova dela. Nekateri ljudje imajo takšno notranjo potrebo po ustvarjanju tudi danes. Pravo intelektualne lastnine se torej ne ukvarja zgolj z ekonomskimi ravnotežji, ampak je zadeva mnogo bolj kompleksna.
V sistem »ovrednotenja« intelektualne lastnine so vpletene tudi založbe. V svetovnem merilu je mogoče govoriti o industriji intelektualne lastnine in v zadnjem času so vse pogostejše kritike, da gre za izkoriščanje avtorjev in manipulacijo s potrošniki v maniri najbolj krutega kapitalizma.Če vas zanimajo ta razmerja, vam zelo priporočam branje knjige korejskega profesorja Ha-joon Changa, ki uči na univerzi v Cambridgeu. Njen naslov je Triindvajset stvari, ki vam jih niso povedali o kapitalizmu (23 Things They Don't tell you About Capitalism, op.p.). Profesor analizira svobodne trge in ugotavlja, da ne glede na to, kako »svobodni« so, vedno obstajajo pravila, ki zamejujejo njihovo delovanje. Brez takšnih okvirov tržna ekonomija ne bi delovala. Debata se torej vedno vrti okoli tega, koliko naj država z zakonskimi mehanizmi posega v pravila, ne pa tega, koliko naj omejuje svobodo. Izkazalo se je namreč, da v državah, ki imajo trdne zakonske okvire, tržna ekonomija uspeva bolje kot v državah, ki takšnih okvirov nimajo. Seveda sem prebral tudi knjigo Naomi Klein No Logo. Mislim, da je pozabila na pomemben vidik: če si lastnik jasno prepoznavne blagovne znamke, lažje omogočiš potrošnikom in vsem, ki se zanimajo za tvojo intelektualno lastnino, da sledijo njenemu nastanku vse do korenin. Če pa blagovnih znamk ni...
... ne veste, od kod so izdelki prišli.Tako je. Diskusije o intelektualni lastnini so običajno precej črno-bele: zaščititi ali ne zaščititi? Mislim, da na to vprašanje ni mogoče dati enoznačnega odgovora. Odgovor se skriva v demokratičnem procesu, tehtanju prednosti in slabosti. V določenih primerih denimo potrebujete ekonomske spodbude za posameznike. Samo pomislite na Slovenijo: nekoč je bila socialistična država, njena težava pa je bila, da ljudje, posamezniki, niso imeli ekonomskega zagona. S tem seveda ne mislim, da moramo trgom pustiti, da podivjajo. Treba je najti ravnotežje.
Država z zakonodajo suvereno posega v trg materialnih dobrin, zdi pa se, da se slabše znajde na trgu intelektualne lastnine. Je z zakonodajnega stališča to področje težje obvladljivo?Vedno je težko. Celo na Finskem, ki je neodvisna država že več kot devetdeset let, se je pravo intelektualne lastnine razvilo šele v zadnjih tridesetih letih. Širša zavest pa se je oblikovala šele v devetdesetih, z razmahom interneta. Kljub temu imajo v državni administracij danes še vedno veliko težav, saj marsičesa ne razumejo.
Vsake toliko se denimo izkaže, kako globoko je utrjeno poznavanje pravic intelektualne lastnine pri »malih« uporabnikih, računalniških strokovnjakih in ljudeh iz komunikacijske industrije in kako počasi se na to odziva državna administracija. Pri sporazumu Acta se je denimo pokazalo, da je raven poznavanja problema pri politikih, ki naj bi ustvarjali zakonodajni okvir, pritlikava v primerjavi z veščinami tistih, ki so imeli bodisi osebni interes kot uporabniki interneta bodisi ekonomski interes, ker na internetu ustvarjajo velike dobičke. Ali obstaja presek med temi tremi stranmi?To je zelo pomembno vprašanje, saj črno-belo gledanje, kakršno je obveljalo tudi pri Acti, dolgoročno ne koristi nikomur. Dovolj dolgo sem delal v industriji, da sem se naučil proizvajalce intelektualne lastnine vprašati, ali morajo res prav vse zaščititi. Na drugi strani namreč raste mlada generacija uporabnikov interneta, ki v njem vidijo ogromne možnosti in jih tudi znajo izkoristiti. Njim ni ideja, da bi moral biti internet omejen, niti najmanj všeč. Seveda se obenem bojijo tudi tega, da jim med uporabo interneta nekdo gleda čez ramo in nadzoruje njihovo početje. V zadnjem času je izšla vrsta knjig o zasebnosti na internetu. Mladi se morajo naučiti, da prav vseh osebnih podatkov ne smejo izpostaviti. Na drugi strani pa se morajo internetna podjetja naučiti, katerih podatkov ne smejo uporabiti, tudi če so jim jih posamezniki prostovoljno prepustili.
Eno takšnih podjetij je Facebook, ki ustvarja velike dobičke s pomočjo podatkov oziroma intelektualne lastnine, ki jo ustvarijo njegovi uporabniki. V resnici prevzema in »prodaja« intelektualno lastnino uporabnikov, ki se tega morda niti ne zavedajo, četudi so ob vstopu v sistem odkljukali izjavo, da se z vsem strinjajo in se vsega zavedajo.Ena prvih stvari, ki vas jih naučijo na pravni fakulteti, je, da nikoli ne podpišite ničesar, česar niste prebrali. Na žalost pa večina ljudi ni pravnikov. Poleg tega menim, da mladi ljudje danes na splošno razširjajo preveč informacij o svojem zdravstvenem stanju, preteklih zaposlitvah, osebnih zadevah. Morali bi biti previdnejši.
Kaj natančno Facebook počne ali ne počne, ne vem. Nisem ga preučeval do te mere, da bi res razumel, kaj naredijo z vsemi informacijami, ki jih zbirajo. Vem pa, da niso edini. Trgovske verige zbirajo podatke o svojih kupcih s pomočjo kartic zvestobe, da bi vedele, komu, kaj in kako se splača prodajati. Na Švedskem je že v devetdesetih potekala debata o tem, da je na podlagi podatkov o nakupovalnih navadah mogoče ustvariti nekakšno senčno sliko posameznika. Vsi vemo, da vlada oziroma državna administracija ve veliko o nas. Morda se nam ni treba sprijazniti s tem, da zdaj vse vedo o nas še podjetja. Res je, da današnja družba temelji na informacijah. Če jo hočete upravljati in nadzirati, jih potrebujete. A ravno zato je treba zelo zelo zaščititi zasebnost!
Imate s tem v mislih osebne, biografske podatke ali tudi vso ustvarjalnost, ki nastane na socialnih omrežjih? Tako kot nekdo težko (pre)živi brez davčne številke, saj jo dobi že takoj po rojstvu, je namreč vedno težje preživeti, če nisi del internetne skupnosti. Gre za vprašanje socialne izključenosti in vključenosti. Socializiranje z zapisi, komentarji, objavljanjem fotografij bo kmalu postalo neizbežno. Je treba potem zaščititi ljudi tudi pred lastno »ustvarjalnostjo« na internetnih omrežjih, ki je vse manj notranja potreba, kot je to veljalo za Shakespearja, in vse bolj družbena prisila?Vidimo lahko, kako so denimo prikrajšani že tisti, ki ne uporabljajo internetnega bančništva. Če hočejo v zvezi s svojimi financami kar koli opraviti, morajo stopiti do banke. Za tamkajšnje storitve pa morajo plačati dodaten evro. Tisti, ki ne uporabljajo tehnologije, so torej že danes diskriminirani. Družbeni prepad tako narašča.
Zakonodajalci se tega zavedajo, a večinoma nimajo interesa, da bi razvoj tehnologije omejili. Vse države govorijo o razvoju inovacij in prepričane so, da inovacije odpirajo delovna mesta.
Prav zato mora delovati sistem zaščite zasebnosti. To se še posebej nanaša na mlade, za katere je razumljivo, da se uresničujejo skozi razkrivanje informacij o sebi. Ti mladi se bodo namreč z leti spremenili. Francoski pregovor pravi, da če nisi radikalen, ko si mlad, nimaš srca. Če si radikalen, ko si star, pa nimaš pameti.
Kako vidite vlogo piratskih političnih strank v Evropi? Kot politična sila so se »pirati« pred manj kot desetimi leti oblikovali v Skandinaviji, nato pa so naglo napredovali v večini evropskih držav. Njihov program temelji na svobodi izmenjave informacij, izmenjavi znanja in odpravljanju omejevanja dostopa do intelektualne lastnine.Problem piratskih strank vidim v dveh točkah: v nekaj letih se je izkazalo, da je njihov program preozek. Osredotočajo se le na en družbeni vidik. Poleg tega pa so preveč provokativni in to povzroča negativno reakcijo.
Vprašanje pa je, ali lahko trdno zagovarjaš določeno družbeno paradigmo, v tem primeru »odprto družbo«, ne da bi to počel na političnem parketu. S tega stališča piratske stranke razumem. Njihova vloga je, da odpirajo diskusijo in opozarjajo, da hočejo lastniki intelektualne lastnine »zapreti« dostop do prav vsega. Na svetu je okoli osemindevetdeset milijonov registriranih znamk. Mislim, da se bodo tudi podjetja sama počasi zavedela, da inflacija intelektualne lastnine nima smisla.
