Marko Stabej

Jezikovna skupnost govorcev slovenščine ne izumira, se pa v marsičem preoblikuje. Tisti, ki jim ustreza ta žrtvena predstavitev slovenščine, počnejo to z iskrenimi strahovi, a hitro lahko odkrijemo, da gre za tiste tipične strahove, ki so, kot se reče, votli, okoli jih pa nič ni. Nekateri pa to širijo, ker jim prinaša nekaj družbenega ugleda. To je odrešeniška pozicija, ki prinaša mikrotočke pri določenem delu javnosti, kar je kdaj pomembno tudi s stališča raznih ustanov, financiranja in podobno.

Slovenska jezikovna skupnost in slovenščina se spreminjata tako, da je ta skupnost bolj heterogena, kot je bila včasih. Delež te skupnosti, ki govori slovenščino kot tuji jezik, sicer ni velik, je pa bistveno večji, kot je bil denimo pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Po drugi strani vse več govorcev slovenščine za povsem vsakdanje potrebe, zlasti med govorjenjem o stvareh, ki jih zanimajo, obvlada dovolj angleščine, da to lahko sproščeno počnejo. To je nekaj, kar je na tako množični ravni v zavesti slovenske jezikovne skupnosti novo: včasih so tuje jezike znali samo tisti, ki so bivali na mejah jezikovnih skupnosti, intelektualci pa seveda trgovci in podobni. Nihče dejansko ne ve, kam se bo s to notranjo večjezičnostjo obračala jezikovna skupnost.

Zdi se, da ja. A to ogroža le staro podobo slovenščine. Nekateri, in jaz se jim pridružujem, domnevajo, da bo v tej večjezičnosti materni jezik kot prvi jezik ostal resnično nekaj, s čimer si čustveno povezan, in to se bo slej ko prej izkazalo za povratno zanko. Če bomo vsi govorili samo angleško, nam bo, skratka, slej ko prej dolgčas.

To kaže na razliko med načelnim vrednotenjem in dejansko družbeno prisotnostjo tega problema. Unesco je mednarodni dan maternih jezikov razglasil zaradi bengalskih študentov, ki so se v Pakistanu uprli, ker niso bili upravičeni do šolanja v materinščini. Ta dan je torej namenjen tistim maternim jezikom, ki nimajo tako rekoč nobenega dostopa do vloge v šolanju, na uradih, da se torej o teh jezikih vsaj en dan govori. Slovenščina je v tem smislu varen jezik, v njem vsak dan beremo, govorimo, živimo v slovenščini na vse načine. Zato tudi ni tako zelo velike potrebe, da se moramo prav 21. februarja spomniti, da mora biti vse, kar v slovenščini počnemo, povezano z ljubeznijo in spoštovanjem.

Evropa ima celo svoj mednarodni dan jezikov, ta je 26. septembra, ki pa je denimo namenjen promociji učenja tujih jezikov. Mi smo v rahlem jezikovnem zaostanku, manjka nam skrb za celotno jezikovno politiko. Pravzaprav bi morala Slovenija ob tem dnevu vsaj občasno organizirati predvsem prireditve za materne govorce denimo priseljencev, ki živijo pri nas. Seveda je pomembna tudi slovenščina, take prireditve imamo, da se malo zazremo v zrcalo, a prav hude potrebe po poudarjanju slovenščine prav na 21. februar ni, pravzaprav je je vse manj.

To je namenoma povzročen vtis. Ko smo v drugi polovici 19. stoletja zamenjavali javno nemščino s slovenščino, so bili časopisi polni člankov o tem, koliko lažja je slovenščina od nemščine in natančnejša, pa še pravopis je lažji. Kar je res, če primerjamo slovenski način pisanja z nemškim, angleškim ali francoskim. Slovenščina se je torej najprej oglaševala kot lahek jezik, ko pa je jezik postajal vrednota, je privzel podobo svetinje, nečesa zelo težavnega; ideologija v jeziku zadeve precej zaplete.

Z našim najvidnejšim jezikoslovcem Toporišičem smo dobili Slovenci težko lekcijo. Kar jezikoslovje o slovenščini znanstvenega ugotovi, se morajo učiti učenci od 1. razreda osnovne do 4. letnika srednje šole, morda le malenkostno prilagojeno. Tukaj je nastal problem – ne da je jezik težek, ampak je težko priti do razumljivih podatkov, kakšna je jezikovna norma. Preberite pravopisna pravila o vejici. Če ne poznate celega sistema terminov, da bi približno lahko zaslutili, kaj je prav, nimate možnosti za uspeh. Potem imamo tu še precej vplivne nepoklicne jezikovne ljubitelje, ki razglašajo svoj prav in narobe v jeziku brez kakih veljavnih argumentov.

Celo avtorji nekdanjega prvega SSKJ, torej ljudje, ki delujejo znotraj iste inštitucije, so vmes napisali ostro kritiko nove izdaje. Jaz sem bil kritičen že zato, ker so prodajali kot mačka v žaklju nekaj, za kar nihče ni vedel, kaj je dodano, kaj spremenjeno in po katerih merilih, kaj torej sploh vsebuje. Natančnejše analize zdaj ugotavljajo, da je novi SSKJ res čudna tvorba. Želi predvsem ustvarjati vtis, da so pripravili neko temeljno delo, ki nam bo pomagalo, dokler ne bo naslednjega. A je v jezikovni skupnosti ustvaril predvsem veliko zmede. Ni niti prosto dostopen, temveč je plačljiv. Kupujejo ga le tisti, ki bi ga po slovenski tradiciji radi komu podarili, češ da ga bo ta drugi uporabljal, a ga seveda ne bo. Tudi reklamna akcija je bila nekaj ponižujočega, namerna manipulacija. Tisti kviz, ki smo ga vsi reševali, je bil sicer dobra motivacija, a odgovorov na več kot polovico tistih vprašanj v SSKJ sploh ni mogoče najti, kvečjemu jih lahko najdemo v pravopisu ali kje drugje. Izdelek je tudi z leksikografskega stališča skrajno neprofesionalen.

Lahko so oboje, a so, kot ste to rekli vi, ne jaz, v vsakem primeru še vedno bergla. Mislim, da je vedno dobro, da ima besedilo, ki je namenjeno širši publiki, še enega bralca poleg avtorja in urednika. A to mora biti bralec, ki je predvsem v službi avtorjevega namena in bralčevega razumevanja, skratka v službi teksta, ne pa v službi militantnega branjenja čiste slovenščine. Lektorstvo tako žal prepogosto poglablja težave, namesto da bi jih reševalo.

Izkazalo se je, da posamezni državni jeziki članic imajo svojo vlogo, ki je seveda neprimerljiva z denimo angleščino, je pa jezikovna situacija v institucijah EU stabilna in večina udeležencev je z njo zadovoljna. Poslanci se sčasoma naučijo krmariti med tem, v katerih situacijah uporabiti svoj jezik, si zagotoviti tolmačenje in kupiti čas, in v katerih uporabiti na primer francoščino. Da pa bi bili vsi ti jeziki kdaj popolnoma enakopravni, ni zares možno. Vsaj v uradnih stališčih tudi nismo zaznali prizadevanja, da bi bila prisotna denimo samo angleščina, vsi drugi jeziki pa bi se odpovedali svoji vlogi. V tem smislu je raziskava potrdila hipotezo, da večjezičnost v EU ni ovira.

Za zdaj se nam tega še ni treba bati. Precejšen dosežek bo že, če bomo lahko narekovali v slovenščini. Pri določenih stvareh smo dosegli osnovno stopnjo opremljenosti, marsikje pa nam to še manjka. Paradoksalno Evropa zdaj tega ne financira več, ker je bil za to čas v prejšnjem desetletju, nacionalnega denarja pa ni, ker so konservativnejše predstave o tem, kaj je dobro financirati, precej močno na delu. Zaskrbljen sem za nadaljnjo priključitev slovenščine tehnološko razvitim jezikom, brez digitalne podprtosti slovenščina dolgoročno nima kaj dosti početi oziroma bo vse bolj etnografski jezik.