Karierni centri so namenjeni študentom vseh letnikov, vseh stopenj in vseh smeri. Študentom zato, ker jih želimo ozaveščati o pomenu pravočasnega načrtovanja karierne poti in jim ponuditi ustrezno podporo pri sprejemanju odločitev o nadaljnji poklicni poti in prehodu v zaposlitev.
Kariera je včasih nosila negativen prizvok, karierista smo povezovali z »grebatorjem«, nekom, ki je bil v imenu svojega uspeha pripravljen iti čez trupla. Ampak to se, v duhu časa, počasi spreminja.
Kdaj je dobro začeti razmišljati o poklicni poti?Kmalu, čim prej. Menim, da bi morali k usmerjenemu razmisleku o karieri spodbujati že otroke v osnovni in srednji šoli skladno z njihovimi zanimanji.
Resnejše načrtovanje in usmerjeno delovanje pa se začne na fakulteti. Ker je prehod s srednje šole na fakulteto za marsikoga težek, je sprva najpomembnejše, da se študenti osredotočijo na študij in spoznajo okolje. Ko se na to navadijo, pa je že dobro, da začnejo počasi razmišljati o tem, kako bi se vključili v obštudijske dejavnosti in projekte ter kako bi pridobili praktična znanja in izkušnje.
Vključevanje v različne aktivnosti in mreže posamezniku omogoča, da lažje spoznava svoje interese, vidi, v čem je dober in katere veščine mora še usvojiti. S tem pa si tudi gradi poznanstva, ki mu lahko v prihodnosti pridejo zelo prav.
Kaj je glavni cilj kariernih centrov?Predvsem ta, da študente spodbudimo k aktivnemu načrtovanju karierne poti že v času študija in jim zagotovimo ustrezne kakovostne programe in storitve, prek katerih lahko povečujejo svojo zaposljivost. Izvajamo različne oblike individualnih svetovanj in delavnic ter organiziramo srečanja s potencialnimi delodajalci. Olajšati jim želimo prehod v zaposlitev in jim dati napotke, kako uspešno krmariti na trgu dela ob negotovih gospodarskih razmerah.
Misel, da bi lahko ostal v prvi službi vse do upokojitve, je že skoraj utopična...Res je, občutek varnosti, ki je bil včasih tesno povezan z redno zaposlitvijo, je zbledel. Žal je vse več prekernih oblik dela, prav zato pa je pomembno, da so študenti čim bolje informirani in dejavni na čim več področjih.
Torej vsaka (dodatna) točka v življenjepisu po vašem mnenju lahko pride prav.Tako je. Pomembno je, da si študentje sproti beležijo vse svoje aktivnosti in pridobljene kompetence. Zelo hitro lahko pozabijo, da so bili v kakšni poletni šoli ali pa da so pomagali organizirati kakšen dogodek. Pozabijo tudi navesti, da so se v mladosti ukvarjali s kakšnim športom, ali pa se jim zdi to celo nepomembno. Za marsikaterega delodajalca je to lahko namreč zelo pozitivna informacija.
Veliko iskalcev zaposlitve naslovi na dvesto različnih delodajalcev enako prošnjo. Je to pravilen pristop?Absolutno ne. Prav zato je treba vsako ponudbo ustrezno prilagoditi delodajalcu. V osebni predstavitvi delodajalcu je dobro, da se navežemo in osredotočimo na tiste naše izkušnje in znanje, ki so za določenega delodajalca relevantni. V vsakem primeru pa je dobro nakazati, da ste oziroma da ste bili proaktivni. Zanimivo je, da veliko fantov ne omenja, da so bili gasilci, veliko deklet pozabi omeniti, da so bile prostovoljke pri kakšni organizaciji... To je lahko zelo pozitivno sporočilo o kandidatu, saj delodajalcu sporoča o njegovi naravnanosti k družbeni koristi.
Katere lastnosti po vaših izkušnjah delodajalci največkrat pogrešajo pri mladih kandidatih?Delodajalci večinoma ocenjujejo, da imajo naši študentje dobro strokovno znanje, pogrešajo pa nekoliko več praktičnega znanja. Izpostavijo predvsem lastnosti, ki se včasih bolj navezujejo na posameznikovo osebnost. Povedo, da kandidatom največkrat manjkajo samoiniciativnost, prilagodljivost, želja po učenju in novih izzivih ter sposobnost timskega dela.
Diplomanti oziroma študentje katerih študijskih smeri imajo pri iskanju zaposlitve največ težav?Nerada izpostavljam konkretne študijske programe, ker se mi zdi, da s tem še dodatno ustvarjamo stereotipe o določenih poklicih in njihovi težki zaposljivosti. Študentje potem to miselnost posvojijo in rečejo »itak ni služb«, še preden se sploh aktivno lotijo iskanja zaposlitve.
Celotna situacija na trgu dela trenutno ni lahka. Ne samo za mlade diplomante, temveč za vse. Problematična se mi zdi tudi populacija tridesetletnikov, na katere se pozablja v ukrepih aktivne politike zaposlovanja. Kljub temu pa se ne smemo prepustiti vsesplošnemu malodušju, da ni priložnosti, saj si jih veliko lahko ustvarimo sami. Več se moramo pogovarjati in deliti zgodbe o uspehu.
V zadnjem času se zelo promovira študij naravoslovja in tehničnih ved. Je dobro, da si mladi izbirajo svojo poklicno pot na podlagi razpoložljivosti delovnih mest?Dobro je, da se predstavlja te študijske smeri, vendar moramo biti pri tem zelo previdni. Mladi ne smejo sprejemati odločitev na podlagi razpoložljivosti delovnih mest v določeni panogi, temveč naj jih pri odločitvah vodijo njihove želje. Velikokrat se zgodi, da se vpišejo na fakulteto zaradi prej omenjenega razloga, vendar kmalu spoznajo, da to ni tisto, česar si želijo. Rezultat tega je lahko, da študija ne končajo, zaradi ponavljanj izgubijo pravico do rednega, izrednega študija si pa ne morejo privoščiti. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoje odločitve, ne pa slediti željam in pričakovanjem drugih.
Po izobrazbi ste sociologinja. Kako vidite težko pot zaposlovanja mladih, kakšne posledice bo pustila na generaciji?Te generacije se težje osamosvojijo, če nimajo urejenih rednih virov prihodkov, kar pa je tesno povezano z zaposlitvijo. Posledično se lahko mladi pozneje odločajo za partnerstvo ali starševstvo. To ni neka modna muha ali egoizem mladih, ki jim ga večkrat pripisujemo, ampak logična posledica aktualnih gospodarskih razmer in napovedi zaposlovanja.
Kako pa zavrnitve na razgovorih vplivajo na iskalce dela?Brezposelnost, predvsem dolgotrajna, lahko zelo vpliva na posameznikovo samopodobo. Še posebno, če se redno srečuje z zavrnitvami na razgovorih. Menim, da je skrajni čas, da se jim več podpore nameni tudi na tem področju. Iskalci podpore ne potrebujejo samo delavnic in nasvetov na temo iskanja zaposlitve, potrebujejo tudi sogovornika, s katerim se bodo lahko pogovorili o stiski ter konstruktivno analizirali razloge za neuspeh na razgovorih.
Koliko študentom ste že pomagali na poti do uspeha?V lanskem študijskem letu je bilo v naše aktivnosti vključenih več kot pet tisoč udeležencev na različnih dogodkih, svetovanjih in delavnicah, po elektronski pošti pa informacije o kariernih priložnostih prejema več kot dvajset tisoč študentov. Podpiramo sodelovanja, ki študentom omogočijo prakso, delodajalcem pa spoznavanje potencialnih novih kadrov. Ne podpiramo pa tega, da nekdo študentsko delo izkorišča tako, da namesto diplomanta zaposli študenta. Študentova primarna naloga je, da študira, diplomanti pa naj dobijo priložnost za redno zaposlitev.
Prek študentske napotnice študenti opravljajo dela, ki bi jih sicer moral opravljati (redno) zaposleni. Kaj lahko storimo, da bomo to v prihodnje preprečili?Res je, znašli smo se v začaranem krogu, pa vendar odgovornost za nastali položaj nosijo vsi akterji. Država je v zadnjih letih izvedla nekaj ukrepov aktivne politike zaposlovanja, ki zagotavljajo subvencije in mehanizme finančne podpore podjetjem za zaposlovanje mladih. To je lahko eden od ukrepov, ki spodbudijo delodajalca, da namesto študenta zaposli diplomanta. Razlog je bil prav ta, da je študentsko delo v primerjavi z redno zaposlitvijo za delodajalca neprimerljivo cenejše. Pred kratkim narejene analize pa so pokazale, da naj bi bili ukrepi uspešni. Moramo počakati, da vidimo, kaj bodo ti ukrepi spremenili v daljšem časovnem obdobju.
