Mag. Alenka Krapež

To sta le dva projekta, ki sta medijsko odmevna in pri katerih so se morali dijaki potruditi tudi za publiciteto. Podobno delajo tudi za koncert Vičstok. Tako lažje pridobijo sponzorje, saj šola tako obsežnih projektov ne more financirati sama. Kdor nas bo želel pobliže spoznati, bo videl, da razvijamo vsa področja, spodbujamo vse vrste talentov. Če sami ne zmoremo česa podpreti, poiščemo pomoč zunaj. Najpogosteje nam pomagajo starši, ko začutijo našo zagato, nas usmerijo k pravim ljudem.

Presežke prijav imamo že precej več kot desetletje. Da bi ugodili čim več učencem, smo vsakič zaprosili ministrstvo za soglasje, da smemo vpisati na oddelek dva dijaka več, kot določa normativ. Pred leti smo dvakrat na pobudo ministrstva odprli celo dodaten oddelek.

K temu po mojem mnenju največ pripomore zavedanje o tem, kaj se na naši šoli dogaja in kaj vse je še mogoče. Vse ideje dijakov poskušamo podpreti. Pouk pa je vendarle najpomembnejši in pri nas je izjemno pester, saj ga obogatimo s številnimi medpredmetnimi povezavami, projektnim delom, s poukom zunaj učilnic: spoznavnimi, delovno-raziskovalnimi tabori, zelo dejavnimi ekskurzijami, terenskim delom. Znanje predmetov, ki ga dijaki pridobijo v razredu, se tako povezuje in osmišlja.

Kriza je zagotovo vplivala na naše delovanje. Že pred kakimi sedmimi leti smo začeli razmišljati, da med nadstandardnimi dejavnostmi ponujamo takšne, ki si jih lahko privošči le peščica. To se nam je zdelo neokusno, zato smo postavili mejo, koliko sme ekskurzija iz nadstandardnega programa stati.

Največ 600 evrov. Vendar so tudi dijaki začeli razmišljati drugače. Želje po ekskurzijah na Kubo, v Združene države Amerike in druge oddaljene kraje so zamenjali za destinacije, ki so bližje in cenejše, pa vendarle zelo zanimive, na primer Češka, Slovaška, republike nekdanje Jugoslavije. Ker se teh ekskurzij ne udeležujejo vsi dijaki, potekajo izključno v času, ko ni pouka.

Za nekatere dejavnosti pa menimo, da jih morajo biti deležni vsi dijaki. Njihovega načrtovanja se lotimo izjemno skrbno. Vsako leto ugotavljamo, kateri del pouka bi lahko bolje izpeljali zunaj učilnice in ko ga izpeljemo, vedno tudi ocenimo, kaj je bilo dobro in kaj bi bilo lahko bolje. Ugotovili smo na primer, da le raziskovalno delo na taborih današnjim dijakom ne pomeni več tistega, kar je pred leti. Danes potrebujejo dijaki nekaj drugega. Zato imamo sedaj delovno-raziskovalne tabore. Na terenu se povežemo z lokalnim okoljem, v katerem dijaki pomagajo v domu za starejše, se igrajo z otroki v vrtcu, pobirajo jabolka v sadovnjaku, izvedejo čistilno akcijo, izkusijo dediščino svojih prednikov in naredijo nekaj koristnega za okolje, v katerem bivajo. Današnji dijaki so tudi precejšnji individualisti, zato jih poskušamo povezati med seboj in jim pomagati do spoznanja, da so kot ekipa močnejši. Tako delujemo tudi učitelji. Skupaj načrtujemo, prilagajamo program in preverjamo, kaj smo z narejenim dosegli. Pri vsem tem pa upoštevamo mnenja dijakov in tudi staršev.

Zaradi krize je pomemben tudi finančni vidik načrtovanja. Tako smo na primer spoznavne tabore skrajšali s petih dni na tri, saj lahko načrtovanje in vrednotenje opravimo v šoli. Preučili smo tudi lokacije, zdaj izbiramo takšne, ki potrebujejo manj dodatnih prevozov in podobnega, kar bi lahko tabore dražilo. Kakovost vendarle ni odvisna samo od cene. Najpomembnejši je program, ki ga pripravijo in izpeljejo naši učitelji.

Socialno ozadje družin naših dijakov je zelo raznoliko. Veliko pove podatek, da ima več kot 100 dijakov subvencijo za malico. Na drugi strani pa imamo dobro delujoč šolski sklad. Starši, ki zmorejo več, vanj tudi več prispevajo. Vsem dijakom so tako omogočene dejavnosti, ki so del pouka. Ne morem pa reči, da dijaki socialno-ekonomske krize ne občutijo.

Bi, a na drugačen način. Našim dijakom se svetijo oči, ko gredo na primer na trgatev, kar pa za dijake iz tistega okolja ni nič posebnega. Potrebujejo nekaj drugega. Mi imamo na dosegu roke inštitute in fakultete in njihovo bližino s pridom izkoriščamo za sodelovanje. Drugje pa imajo kaj drugega. Bistvo je, da v teh mladih vidimo, da so dobri, da so obetajoči. Da jim odpiramo nove perspektive.

Včasih so imeli učenci, ko so prišli k nam, več deklarativnih znanj, več so prebrali, več napisali, imeli so več rutine, kar jim je koristilo denimo pri naravoslovju pa tudi drugje. Niso pa znali nastopati, se predstaviti, kar današnji učenci obvladajo. Obvladajo seveda še kaj drugega. Imajo drugačna znanja, razlikujejo se, niso boljši ali slabši. Naša naloga je, da te razlike opazimo in da delujemo skladno s tem. Le tako bodo postali takšni, kot si želimo.

Odrasli, odgovorni do sebe in do drugih, sposobni živeti v tem svetu. In da nikoli ne bi pozabili na optimizem in veselje.

Cilj gimnazijskega programa ni samo opravljena matura, ampak da otrok dozori v človeka. Maturo je seveda treba opraviti, in to dobro. Naši dijaki so pri tem celo zelo uspešni, z vsemi dejavnostmi samo še utrjujejo in osmišljajo v učilnicah pridobljeno znanje.

To poskušamo uravnotežiti. Zelo žalostno bi bilo, da bi bili naši dijaki izjemni samo pri drugih dosežkih, na primer raziskovalnih nalogah in pri raznih projektih, mature pa ne bi dobro opravili. Maturitetni rezultati, tekmovanja in drugi dosežki kažejo, da delamo dobro. Snov je pač snov. Zelo pa je pomembno, kako učitelj izpelje učni proces.

Ne. Matura pomeni standardizacijo in zagotavlja določen nivo gimnazijskega znanja. Dijaki morajo prikazati celostno znanje nekega predmetnega področja. Prav je, da se matura razvija. Ne potrebuje velikih reform. Podobno velja tudi za večino učnih načrtov. Pomembno je, da učitelj kakovostno izpelje pouk. Zato smo učitelji tudi tako zelo pomembni. Včasih pa vendarle pogrešamo več priznanja javnosti za naš poklic. Mi smo namreč tisti, ki lahko z dobrim delom dijakom poženemo več vetra v njihova jadra, z neustreznimi pristopi pa jih lahko pustimo jadrati v brezvetrju.

Na vpis v srednjo šolo vpliva marsikaj, ne le uspeh šole na maturi. Predvsem je pomembno, kaj o bodoči šoli menijo učenčevi prijatelji. Prepričana sem tudi, da starši vedo, kaj vse je v ozadju izjemno dobrih maturitetnih rezultatov. Med našimi maturanti je bilo lani 24 zlatih maturantov, trije so imeli vse točke, kar so izjemni rezultati. A smo tudi vpisali skoraj same osnovnošolske odličnjake. Res pa je, da šola ni edina, ki v štirih letih vpliva na uspeh dijaka na maturi, pomembni so tudi zunanji dejavniki, na primer zdravje, razmere v družini...

Spomnim se obiska nekdanje dijakinje, ki je postala arhitektka. Povedala je, da ni bila nikoli zaposlena v kakem podjetju. Sama si išče delo, projekte in je pri tem uspešna. Takrat sem se zamislila, da to verjetno čaka tudi veliko naših sedanjih dijakov. Tako smo v šolo vpeljali podjetniški krožek, kjer si dijaki že zgodaj pridobivajo podjetniško znanje. Tudi ko starši predstavljajo poklice, jih prosimo, da to naredijo čim bolj realno.

Dijakov ne zapiramo pred zunanjim okoljem. Nasprotno, spodbujamo jih, da skozi realizacijo svojih projektov pa tudi pri rednem pouku razvijajo vse tiste veščine in znanja, ki so pomembni za preživetje v današnjem svetu: timsko delo, razvijanje in predstavitev idej, vztrajnost, načrtovanje, iskanje virov, pogajanja, odgovornost, samozavest in spopadanje z neuspehi.