Nisem govorila v zvočnih izrezkih. Nisem uporabljala sloganov. Ljudem sem preprosto pripovedovala zgodbe o tem, kaj počnem, odkrita sem bila glede tega, kdo sem. Veliko ljudi me je že vprašalo, kako mi je uspelo. Menim, da zato, ker sem tako drugačna in ker sem imela neobičajno kampanjo. Zelo sem bila naivna. In verjetno mi je služila prav ta naivnost. Ljudje so pripravljeni na nove glasove, na drugačne ljudi, ki bi jih predstavljali. Svojo kampanjo sem zgradila na poslanstvu ponovnega definiranja javne službe. Želela sem spomniti ljudi, da naj bi politiki služili njim.
V evropskem parlamentu ste članica leve stranke socialistov in demokratov S & D, ki ima 191 predstavnikov in je druga največja v parlamentu. Kakšni so vaši prvi vtisi o instituciji?Naši skupini se pridružujejo zelo zanimivi ljudje, denimo švedska feministka, izvoljena za poslanko. S & D je edina stranka v parlamentu, ki ima predstavnike iz vseh 28 držav, zaradi česar smo precej bolj legitimni kot na primer stranka Nigela Faragea, ki ima predstavnike le iz sedmih držav. Veliko časa je potreboval, da je zbral okoli sebe ljudi, in nekateri so zelo nepredvidljivi. S stranko pride za Faragea tudi denar. In škoda je, da se denar porablja za pogon strank, ki so v svojem bistvu antipolitične.
Ima sploh kakšno politiko poleg tega, da si prizadeva za izstop iz EU?Ne. Bizarno je, kako občasno vendarle pridejo na plano s političnimi cilji, kot je recimo zahteva po ponovnem dovoljenju kajenja na javnih krajih. Tudi če je kdo kadilec, verjetno razume, da to ni tako pomembno kot prizadevanje, da bi vsi imeli spodobno zdravstveno varstvo in dostopna stanovanja.
Zmaga UKIP (Farageeva stranka) je kar nekoliko zasenčila laburiste, a se niste slabo odrezali.Od 73 britanskih poslanskih mest smo jih laburisti dobili 20, kar pomeni, da imamo sedem novih. Tega ne boste izvedeli, če boste brali britanske medije, ker so ti pisali le o zmagi UKIP. A na severozahodu smo skoraj podvojili število glasov, v Londonu smo jih dobili kar pol. Mi smo edina stranka, ki ima več ženskih kot moških predstavnikov, v svojih vrstah pa imamo tudi muslimana.
Ste brez politične zgodovine. Zakaj ste se odločili, da kandidirate na evropskih volitvah?Vse življenje sem preživela kot kulturna aktivistka, gledališka delavka in pesnica. Delala sem po vsej Evropi na partnerskih projektih, večinoma z mladimi. Medtem je doma v Britaniji naraščajoč evroskepticizem imel vse manj zveze s tem, kako Evropo izkušam sama. Želela sem si torej spregovoriti resnico o njej. Vse bolj stresno sem doživljala tudi varčevalne ukrepe vladajoče konservativne stranke, ki je najbolj kaznovala revne, ki niso povzročili problema. Obdavčili so denimo socialne najemnike, če imajo odvečno sobo. Mnogi jo imajo. Ljudem pač odrastejo otroci, ki se bodo morda nekoč vrnili.
Zakaj ste se odločili prav za evropski parlament? Večina Evropejcev dvomi, da je to prava institucija za doseganje sprememb.Verjamem, da je Evropa mirovni projekt. In da, morala sem se mnogo naučiti o trgovanju, različnih politikah, zakonih in predpisih. Ugotavljam, da so vsi ti zakoni tam zato, da bi zaščitili ljudi. Delovna zakonodaja na primer. Delavske pravice imamo predvsem kot člani EU in ne zaradi tega, kar počnejo naše vlade. Britanska skuša te pravice kar naprej porezati. In to ni edino dobro, kar nam je dala Evropa. Pomembno je, da smo drug z drugim v isti sobi in se pogovarjamo, namesto prepiramo. Moja politika v tem smislu je preprosta. Menim, da so globalni izzivi preveliki za posamezne države, posebno okoljevarstveni. Podnebne spremembe ne spoštujejo meja. Skupaj moramo delati pri tem.
Je torej tudi britanski evroskepticizem neupravičen?Smo otok z otoško miselnostjo. Imamo medije v lasti globalnih korporacij, ki so prenehali biti uravnoteženi, ampak odkrito propagirajo.
Mediji vodijo kampanjo proti EU?Ko je življenje težko, ljudje naravno skušajo najti krivca, namesto da bi se soočili, da so njihovi problemi, ki izvirajo iz ekonomske krize, globalni in še malo ne unikatni. Vse več imamo ljudi, ki izkušajo tako imenovano revščino ob delu. In logično je, da bodo delovni ljudje, ki ne morejo plačati računov, sčasoma verjeli, kar jim pravijo mediji: da je kriva institucija, nekje drugje pa uspešni Nemci in priseljeni Romuni, ki da so prišli po naše službe.
Katere so najbolj pozitivne posledice britanskega članstva v EU?Ena je čezmejno povezovanje pri varnostnih vprašanjih. Mineva devet let od terorističnih napadov v Londonu. Eden od napadalcev je bil v nekaj dneh odkrit v Italiji in pripeljan na sojenje. Če ne bi bili v EU, bi ga verjetno še vedno iskali. Druga stvar pa so po moje različni programi za aktivacijo mladih. Erasmus je najbolj znan primer. Oditi mlad na izmenjavo v tujino ni le stvar učenja drugje in učenja skupaj z drugimi. Je stvar spoznanja, da je oseba, ki ne govori tvojega jezika, je druge barve kože, druge religije in drugih navad, v resnici človeško bitje. Mladi, ki lahko to spoznajo na lastni koži, imajo od tega izjemno korist. Da jim samozavest in jih obrne navzven. To so tisti mladi, ki na koncu dobijo službe, torej ima spodbujanje mobilnosti mladih tudi praktičen ekonomski učinek.
Je to tisto, kar počne vaš teater, ki sodeluje s partnerji po vsej Evropi?Tako je. Prihajamo iz ruralne skupnosti z močno belo monokulturo. Naša organizacija mlade iz tega okolja odpelje na projekt na drug konec Evrope. Gledališče, film in glasbo uporabljamo kot orodja za raziskovanje evropskih vrednot. Vse naše udeležence taka izkušnja transformira. Njihov pogled na svet se razširi, motivacija za učenje naraste, njihove aspiracije se povečajo. Ena od udeleženk danes študira na Japonskem, nekateri končujejo podiplomske študije. Govorim o mladih, ki pred tem niso imeli aspiracij in so prišli iz delavskih, denimo rudarskih družin.
Varčevanje je močno oklestilo tudi programe britanskih kulturnih ustanov. Podobno slovenske, ki pa, predvsem nevladne, slovijo po svoji uspešnosti na evropskih razpisih. Kako gre britanskim?Britanske umetnostne organizacije so zamujale v prepoznanju priložnosti evropskih skladov, kar je prav tako posledica naše zaprte miselnosti. Pogosto sem se znašla kot edina Britanka v kakšnem evropskem projektu. Kar je nenavadno, saj imamo prednost, ker so delovni jezik in prijavni obrazci v našem maternem jeziku. Končno so rezi v zadnjih dveh letih tudi naše organizacije prisilili v oziranje na tuje in mislim, da je tudi naša statistika uspeha sedaj kar visoka.
Kakšni so cilji vaše kulturne politike v vlogi evropske poslanke?Za financiranje umetnosti na vseh ravneh je običajno, da se steka največ denarja k »običajnim osumljencem«. Velike institucije imajo za prijavljanje na razpise specializirano osebje, a to ne pomeni, da prav te ponujajo najbolj pionirske, tvegane in vznemirljive programe. Zato bi rada našla način, kako bi postalo pridobivanje sredstev preprostejše za manjše in neobičajnejše organizacije. Verjamem tudi, da potrebujejo podporo pri izpolnjevanju vseh teh zahtevnih prijav, saj umetniki za to večinoma nimajo ustreznih znanj.
Kako gledate na koncept ustvarjalnih in kulturnih industrij? Ta je bil dolga leta uradna politika EU na področju kulture, a je ta vmes že priznala, da je bilo iskanje dobička v tem sektorju zgrešen pristop.Menim, da je to še vedno koristen pojem, če se pogovarjamo z ekonomistom o regionalnem razvoju in infrastrukturi. Če se o tem pogovarjamo v Manchestru, ljudje to razumejo, ker imajo okoli sebe številne uspele zglede, denimo Media City. A s prevelikim poudarjanjem tega koncepta postajajo drugačne, neprofitne rabe kulture sekundarnega pomena. V samem bistvu ne gre za nikakršno industrijo, pač pa za našo kolektivno pravico dostopa do kulture. Kultura je naše orodje opolnomočenja. Verjamem v takšno rabo kulture, ki ljudem omogoča razvoj njihovih sposobnosti in dvig samozavedanja. Da so zaradi nje bolj zaposljivi, je čudovito, ni pa bistveno.
