KZS predlaga, da bi lastniki psov za vsakega plačali 10 evrov na leto, v zameno pa bi se veterinarske storitve pocenile. Pobrani davek naj bi se namreč namenil za brezplačno čipiranje, znižanje cene cepljenja proti steklini in subvencioniranje kastracij oziroma sterilizacij psov.

To je iluzija in idealiziranje realnega stanja. Kdo pa bo dal kinološki zvezi pooblastilo, da bo veterinarjem določala cene posameznih storitev? Sem proti takšnemu davku, saj davek vedno pobira država in tudi z njim razpolaga. Zato je to napačna in celo nevarna poteza. Kdo nam lahko zagotovi, da bo davek res samo 10 evrov in da se ne bo sčasoma povišal na 50 ali 100 evrov, tako kot se je zgodilo v nekaterih evropskih državah? KZS bi morala biti zadnja, ki bi spodbujala državo k uvedbi tovrstnega davka. Sam o tem sploh nisem bil obveščen in kolikor vem, tudi ožje vodstvo ne, tako da gre po vsej verjetnosti zgolj za solistično akcijo predsednika KZS Blaža Kavčiča.

V Sloveniji menda kar 70.000 psov ni cepljenih, kar pomeni skoraj tretjino celotne populacije. Predlog naj bi spodbudil tudi neodgovorne pasje lastnike, da bi vendarle pripeljali psa na cepljenje.

Strinjam se, da je obvezno mikročipiranje mladičev predrago. Trideset evrov za ta postopek je definitivno preveč, saj so materialni stroški čipa in posega minimalni. Prav tako je predrago cepljenje psov proti steklini. Vse to lahko preučujemo in agitiramo za znižanje. Iluzorno pa je pričakovati, da bodo zaradi nekoliko nižjih skupnih stroškov kar naenkrat vsi pasji lastniki začeli plačevati davek. Kdo pa bi izvajal nadzor nad plačevanjem davka? Danes še nadzora nad cepljenjem praktično ni! Če pa bi usposobili dodatne inšpektorje, je vprašanje, koliko denarja od tega davka bi sploh ostalo, saj bi bilo treba te ljudi plačati. KZS naj se bori za znižanje stroškov, ne pa za uvedbo davka.

Nekateri kot prikriti davek razumejo že cepljenje psov proti steklini.

Cepljenje definitivno je prikriti davek, čeprav tega ne priznajo niti na pristojnem ministrstvu niti na veterinarski zbornici. Dejstvo je, da je zelo drago, če za postopek, ki traja nekaj minut, plačaš več kot 30 evrov. Zanimivo pa je to, da ob cepljenju plačaš še pregled psa…

… ki ga veterinarji opravijo ali pa tudi ne. V sedanji ceni cepljenja (31,42 evra) 90 odstotkov stroškov predstavlja prav pregled. Zakaj ga zaračunavajo?

Verjetno samo zato, da lahko še nekaj zaslužijo. Pregled psa namreč pomeni pregled vidnih sluznic, merjenje telesne temperature, poslušanje srčnega utripa, dihanja… Po potrebi je treba narediti še krvno preiskavo, napisati je treba anamnezo, klinično sliko. Tega pa v veliki večini ambulant ne storijo. Zato je to definitivno davek veterinarskih ambulant. V državno blagajno gre namreč od posameznega cepljenja manj kot pol evra.

Ceno cepljenja določa veterinarska zbornica. Zakaj država to dovoljuje? Je veterinarski lobi res tako močan?

Očitno je. A da se razumemo: pregled psa pred cepljenjem je potreben, saj se sme cepiti le zdravega psa. Veterinarji, ki cepijo proti steklini na dvoriščih in ne opravljajo pregledov, zato ogrožajo zdravje psov. Najmanj, kar se lahko zgodi takemu psu, je, da cepivo ne prime. Pregled bi morali torej veterinarji izvajati, sporno je le, da stane 30 evrov.

Z novim letom bo država pasjim lastnikom vendarle prihranila nekaj denarja, saj se bo pse proti steklini namesto vsako leto cepilo le še vsaki dve ali tri leta. Ni pa jasno, zakaj prihaja sprememba predpisa šele zdaj, ko pa so na inštitutu za mikrobiologijo in parazitologijo ljubljanske veterinarske fakultete že pred leti opravili raziskavo in podali mnenje, da se lahko pse cepi zgolj po navodilih proizvajalcev cepiv.

Zagotovo gre tudi v tem primeru za določen vpliv veterinarskega lobija. Gre pač za denar. V Sloveniji k sreči že od leta 1952 noben človek ni umrl zaradi stekline, kljub temu ne smemo spregledati, da po svetu zaradi te smrtonosne bolezni na leto še vedno umre okoli 50.000 ljudi. Po drugi strani pa je tudi precepljenje psov problematično. Sploh pri pasmah, ki so bolj občutljive. Takšni psi lahko zbolijo, nekateri lastniki pa so celo prepričani, da je pogin njihovega psa zakrivilo prav prepogosto cepljenje. Osebno se mi zdi prav, da se bo poslej pse cepilo le po navodilih proizvajalca cepiva. Bo pa treba na določenem vzorcu psov ugotavljati, kako v resnici zaščita deluje.

V Sloveniji imamo po podatkih veterinarske uprave več kot 220.000 psov, kar pomeni 0,11 psa na osebo. V kinološko bolj razvitih državah je ta delež manjši skoraj za polovico. Imamo v Sloveniji preveč psov?

Slovenci resda slovimo kot veliki ljubitelji psov, vendar je težko reči, ali jih imamo preveč. Dejstvo je, da se število brezdomskih psov zmanjšuje. Nekoliko več jih je sicer v ruralnih okoljih, medtem ko v Ljubljani psa brez nadzorstva skorajda ne srečamo več.

Zakaj potem v zavetiščih vsako leto na novo sprejmejo kar 4000 psov?

Sam dobro poznam ljubljansko zavetišče Gmajnice. Skozi to zavetišče gre okoli 40 odstotkov vseh zapuščenih psov in številke so v njem iz leta v leto manjše. Razlog za to je uvedba obveznega mikročipiranja in s tem večjega nadzora. Približno polovica vseh psov, ki pristanejo v Gmajnicah, je lastniških. Veliko jih je zgolj izgubljenih in jih pridejo lastniki naslednji dan iskat. Število se torej zmanjšuje. Drugačna zgodba pa je z zasebnimi zavetišči, kjer ne izključujem možnosti, da včasih umetno poskrbijo za zapolnitev zmogljivosti. Kakšnega kužka gredo tudi kam namensko iskat, samo da zadostijo pogojem in dobijo denar od občine. To so sicer neuradne informacije, a treba je vedeti, da v zavetiščih ne delajo le ljudje, ki imajo radi živali. Nekateri delajo zgolj za dobiček.

Smo Slovenci odgovorni lastniki psov?

Smo in nismo. A neodgovornih lastnikov je pravzaprav veliko. Po številu ugrizov smo nekje v povprečju Avstrije, Italije in Nemčije. Torej ne izstopamo. Ampak to nam ne sme biti v tolažbo. Veliko nesocializiranih psov lahko opazimo že na običajnem sprehodu po Ljubljani. Med njimi so mnogi tudi okolju nevarni, a se njihovo število zmanjšuje. V mestih se zmanjšuje tudi število velikih psov, kar je logično. Če živiš v bloku, ni prav, da si omisliš psa, ki zbuja strahospoštovanje in se ga sostanovalci bojijo zaradi zunanjega videza.

Tako imenovane nevarne pasme so ponekod dodatno obdavčene, ponekod celo prepovedane. Pri nas se je o tem razpravljalo pred leti, ko so bulmastifi do smrti ogrizli svojega lastnika, zdravnika Sašo Baričeviča. So določene pasme torej nevarne ali so nevarni zgolj posamezni pasji lastniki?

Obstajajo samo nevarni lastniki. Povsod tam, kjer so v tujini uvedli prepoved nekaterih pasem – Danska je glede tega zelo šovinistična –, so ugotovili, da se število ugrizov ni zmanjšalo. Sam sem trdno prepričan, da je šlo pri prepovedih bolj za politično potezo kot pa za strokovno. Gre za populizem – kot pri izganjanju Romov, kjer določena politična opcija pridobiva pri določeni populaciji točke oziroma glasove na volitvah. Zato se mi zdi zelo prav, da v Sloveniji tovrstnih prepovedi ni. Tisti, ki imajo tako imenovane nevarne pasme, so namreč po navadi tudi bolj ozaveščeni in svoje pse praviloma bolj skrbno vzgajajo.

Veliko pa je nevzgojenih majhnih psov – največkrat v lasti starejših dam –, ki bevskajo in renčijo vsevprek ali pa se celo spuščeni zaganjajo v večje pse na povodcih.

To je velik problem. Večji pes, ki ima slabo izkušnjo z malim bevskačem, bo velikokrat postal napadalen do vseh majhnih psov. Zato mora biti tudi najmanjši pes vzgojen. Tudi čivava. Večino ugrizov v Sloveniji povzročijo ravno majhni psi, največkrat pa pogrizejo domačega človeka. Statistika ne laže.

Drži pregovor, da je pes človekov najboljši prijatelj?

Seveda. In mnogim ljudem celo edini.