Jose Maria Larramendi Calzacorta

Sprašujem se, ali ima Slovenija sploh kakšno vlado. Ali je res mogoče tako slabo ravnati z desetimi odstotki BDP, kolikor jih v slovenski ekonomiji predstavlja Mercator. »Veste, ni druge možnosti, vemo, da ta prevzem ni najboljši za Mercator, vemo, da se je dogajala neka politika zniževanja cene delnic podjetja na borzi in da bo zdaj prevzemnik zanj plačal zelo malo, ampak nič ni mogoče narediti, obstaja že neka pogodba, stvari so zapletene, treba si je vzeti čas...« Vse to so mi danes dopoldne govorili politiki (pogovor je potekal v petek popoldne po zaključku posveta, op. p.). In to tik pred državnozborskimi volitvami! S katerim koli veleposlanikom katere koli države bi govoril in bi bilo v igri 10 odstotkov njihove ekonomije, nihče ne bi imel takega stališča.

Ni druge alternative je diskurz najbolj radikalnih ameriških liberalcev. In ne drži. Najprej bi bilo treba vprašati protagoniste, kakšno prihodnost Mercatorja si želijo. Prvih v tej vrsti – delavcev – ni nihče nič vprašal. Obstaja kolektiv več kot 20.000 delavcev in milijon z Mercatorjem poslovno povezanih oseb, ki bi morali nekaj reči o tej temi. Potem, kaj želijo vladni ministri. Dobro, vprašanje je lahko zapleteno, težko, morda celo prepozno, ampak naj mi povedo, kaj želijo v zvezi z Mercatorjem. Govorimo vendar o 10 odstotkih slovenske ekonomije! Ne gre za tehnično, prav tako ne za ekonomsko ali politično odločitev, temveč za odločitev, ki jo mora po mojem sprejeti vsa država. Vlada predstavlja samo en del te države. Prvo besedo bi morali imeti zaposleni, potrošniki, dobavitelji, slovensko kmetijstvo, kajti ni vseeno, na kakšen način se upravlja podjetje. Obstaja vrsta načinov, kako recimo zmanjšati stroške dela za polovico, lahko na primer odpustite polovico delavcev ali pa vsem znižate plače za polovico. Smo vprašali protagoniste, kaj si mislijo o tem? Vse to bi bilo treba premisliti, se z vsemi protagonisti pogajati in doseči neki dogovor.

Mondragon ima 84.000 delavcev in združuje 116 kooperativ, ki so prisotne v 76 državah, poleg tega pa še univerzo s 4000 študenti in 16 raziskovalnih centrov. To zgodbo so leta 1951 začele pisati štiri mlade osebe, ki so imele sanje. Če sem o nečem prepričan in nihče nima pravih argumentov proti, se ne morem zadovoljiti s pojasnilom, da je nekaj težko. Nisem naiven, vem, koliko je v igri pri prodaji Mercatorja. Banke imajo svoj način delovanja, kadar prevzamejo delnice in s tem nadzor nad zasebnim podjetjem, ki ima podpisan dogovor o prodaji drugemu podjetju. Dobro, pogodba je podpisana, toda zakaj je ne pokažejo. Ministri pravijo, da je ne poznajo, čeprav tega ne verjamem. Glede na razkrite drobce je cena delnice Mercatorja v pogodbi odvisna od njenega gibanja na borzi. Če ta cena v nekaj mesecih pade s 116 na nekaj več kot 80 evrov, obstajajo ljudje, ki jim je padec cene v interesu. V takšnem primeru bi se bilo treba usesti za mizo, ker bi moralo delničarje in ministre zanimati, kako spremeniti pogodbo.

Če se v tej zadevi ne potrudijo, se nočejo potruditi.

Jaz tudi ne bi vložil v neki astronavtski posel, ki ga ne poznam. Kako se bo odločil delavec, ki nima nobenih podatkov, kaj vse je pri Mercatorju v tem trenutku v igri in ne pozna možnih alternativ? Je dal nekdo ponudbo, v kateri bi lahko sodelovali delavci, kmetje...?

Vsi, ki v tem trenutku nosijo neposredno odgovornost na prvi ravni. To so predsednik in svet podjetja, ki ima v lasti Mercator, banke s svojim administrativnim svetom, kmetijske organizacije, vlada. Toliko tisoč zaposlenih v Mercatorju bi moralo imeti svoje voditelje, osebe z določeno vizijo, ekonomiste, sindikaliste. Vsi ti se morajo odločiti. Če ne sprejmejo nobene odločitve, se strinjajo s tem, kar se dogaja. Torej ni mogoče protestirati. Saj niti ne protestirajo, razlagajo, da je Slovenija posebna, da se nič ne da narediti. To je neodgovorna drža. V roku treh, štirih let, ko se bo novi lastnik odločil na cesto vreči 30 odstotkov zaposlenih ali celo več, bodo morali vsi ti odgovarjati za to.

V ZDA je več kot osem milijonov delavcev delničarjev v svojih podjetjih, pri čemer sploh ne gre za zadruge. Donosnost teh podjetij je za 2,5 odstotne točke višja, kot znaša povprečje ameriških podjetij. Zakaj? Ker je upravljanje podjetij, v katerih zaposleni sodelujejo kot delničarji, bolj učinkovito. Ne gre za etično ali moralno držo, temveč za moderen način upravljanja podjetij, ki postaja vse bolj nujen. Kdo so lastniki sredstev v podjetju? Čigavi so znanje, inovacije, kreativnost? Samo dva vira sta, ki ne pripadata zaposlenemu. Finančna sredstva in čas. Podjetje je treba organizirati tako, da delavec vanj prispeva najboljše, kar ima. Kdaj bo to storil? Ko verjame v določen projekt in je zanj ta projekt pomemben. Na tak način postanejo donosi podjetja večji. Če so zaposleni hkrati delničarji v svojem podjetju, se to tudi ne bo selilo v tujino. Kajti zaposleni želijo ostati doma, podjetje pa je bolj ukoreninjeno v lokalno skupnost in je do nje posledično tudi bolj odprto. To pomeni, da lahko recimo lokalni kmet doseže boljši poslovni dogovor s podjetjem in mu ne prodaja pomaranč po trenutno najugodnejši tržni ceni, kar lahko vodi v socialni dumping, temveč se dogovori, koliko, kdaj in katero kakovost pomaranč bo v tem letu od njega kupil njegov poslovni partner Mercator.

Nevarnost je očitna. Lastnik kapitala ima kristalno jasen cilj, to je vsako leto povečati dobiček. Nevarnost, ki so ji izpostavljena vsa podjetja z delavsko soudeležbo pri lastništvu, pa je konservativnost, birokratizacija podjetja, češ saj moja plača je v redu, menedžment deluje še kar dobro, stroški so pokriti... Takšen odnos se pojavlja, kadar ni vodstva, ki bi bilo sposobno odločitev, in doseganja konsenza okoli njih. Veliko enostavneje je delati v hierarhično organiziranem podjetju, kjer direktor ukaže in delavec naredi. V naši kooperativi smo recimo morali v nekem trenutku dvigniti plače. Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo je bilo takrat ena proti tri, ugotovili pa smo, da imamo velike težave pri tehnikih, torej informatikih, inženirjih... Osnovne plače v podjetju so bile in so še vedno za 20 do 25 odstotkov višje kot pri konkurenci. Ti zaposleni so bili zadovoljni. Tudi vodstveni kader se je strinjal s svojimi plačami, ker smo verjeli v projekt in smo zato pristali na sočutne plače, če lahko tako rečem. Toda tisti v sredini, tehniki, so dobivali nižje plače, kot bi jih pri konkurenci oziroma v katerem koli drugem podjetju, in niso bili veseli. Moral sem iti od delavca do delavca in vsakemu razložiti zelo enostaven projekt: ti boš naslednjih nekaj let zaslužil enako, ker ti bomo plačo zamrznili, da bodo tvoji šefi lahko zaslužili več. Po poldrugem letu dela in prepričevanja je 70 odstotkov od 35.000 delavcev predlog vodstva podprlo. Zdaj je razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami v podjetju ena proti 4,5.

Zdaj odkrivajo, da niso tako slabe, ker jih ni mogoče tako enostavno zapreti. Druge vrste podjetij se zapirajo hitreje na veliko bolj travmatičen način, lastniki mečejo ljudi na cesto in nihče ne zahteva odgovornosti. Delničarji? Najverjetneje so v Nemčiji, nihče jih ne pozna. Kooperativ pa kljub težavam ni mogoče kar tako zapreti, kajti delničarji smo delavci, odločamo pa o tem, ali bomo na cesto vrgli soseda... Procesi odločanja so bolj zapleteni, potrebnih je več pogajanj.