Stalnica je, da drugi dve veji oblasti ne kažeta prav spoštljivega odnosa do sodne. Na dekleratorni ravni jo priznavajo, ko gre za konkretne zadeve, pa se spozabijo. Vsak politik, ki je glasen, se prej ali slej razkrije, da ima zadaj v mislih neko konkretno sodno zadevo, s katero ni zadovoljen. Gre za politike vseh barv in opcij. Res se je to v zadnjem času stopnjevalo, ni pa razlog, da odhajam. To bi bil lahko prej razlog, da bi ostal, ker v stiski se barke ne zapušča. Stvar se je pač razvila, tak je bil moj kadrovski plan. Že ko so me pred šestimi leti zadnjič pregovorili, da naj ostanem, sem dejal, da je to zadnji mandat. Gre za resno in odgovorno delo, hkrati sem tudi sodil, tako da je bilo vse skupaj precej naporno.
Pritiski se bodo v prihodnosti vsaj z enega političnega pola najverjetneje še stopnjevali, ena izmed glavnih tarč pa bo bržkone tudi ljubljansko višje sodišče. Seveda govorim o zadevi Patria...Pravih pritiskov politikov je malo. Gre bolj za odnos občanov. Neki del ljudi je nezadovoljen s sodstvom. A kritiziranje sodstva je znamenje, da to normalno deluje. V vsaki zadevi na sodišču je ena stran nezadovoljna. In nato kritizirajo, da smo nesposobni, podkupljeni... V zadnjih letih so si bile politične opcije enotne vsaj na enem področju: stanje v sodstvu je kritično. Kar pa sploh ni res. Če gledamo stanje zadnjih 20 let, se iz leta v leto izboljšuje.
Ena izmed afer, ki je močno odmevala v javnosti, je bila tudi afera Prijatelji v stečaju. Nazadnje je razburila odločitev o napredovanju sporne sodnice. Sodniki javnosti večkrat očitate nerazumevanje prava, toda... ali lahko nezadovoljstvo javnosti razumete vsaj v tem primeru?Seveda ga razumem. Toda kdo je javnost? V omenjeni aferi gre za tipični primer prenapihnjenosti. Neka ljubosumna žena je na spletu objavila zasebne fotografije 60-letnice sodnice in 50-letnice druge sodnice z množico ljudi, tudi nekaterimi stečajnimi upravitelji. Neki medij je začel, dnevno, tedensko so »kurili« javnost z enimi in istimi fotografijami ter pleteničili, kaj vse je narobe. Izvedeni so bili strokovni nadzori, pregledali smo delo sodnic za pet let nazaj. To je na stotine spisov. Rezultate nadzora smo vročili tudi ministru, ki potem ni rekel več niti besede. Prej pa smo morali poslušati, da vrana vrani ne izkljuje oči. Pa dobro, to je del vsakdana, ki ga jemljemo v zakup. Čeprav ni prijetno.
Kako uspešno je sodstvo s sankcioniranjem med svojimi vrstami? Po podatkih sodnega sveta so sodišča v zadnjih petih letih štirim sodnikom pokazala vrata. Ali menite, da bi moralo biti slovensko sodstvo bolj strogo samo do sebe? Tudi zato, ker bi tako lažje zapiralo usta politikom, katerih mokre sanje sta ukinitev trajnega sodniškega mandata in posredno lažja podreditev sodne veje oblasti?Sam sem v vseh teh letih sodeloval pri kreiranju zakonodaje in mislim, da imamo dober sistem meril za sodnike. Sodnika ne moreš nagrajevati po učinku, kot je poskušal Virant, ker bo tisti s kreditom za hišo morda zato reševal samo lažje primere, da jih bo več zaključil. Sodnike ocenjujemo na tri leta in to je resna stvar. Za vsakega sodnika se tudi vsak trenutek ve, kaj dela. Odkar sem predsednik višjega sodišča, je naš personalni svet izdal devet odločitev, da je sodnikom prenehala funkcija. A to je resen postopek. Sodnikov se ne odstavlja zaradi čvekanja nekega politika, ampak se opravi nadzor, pogleda zadeve za več let nazaj, kako jih je rešil.... in se odločitev tudi utemelji.
Eden izmed predsednikov slovenskih sodišč mi je na temo »spora« politike in sodstva v šali dejal, da je mogoče celo dober, ker tako politikom vsaj ne pride na pamet, da bi dvignili telefon in poskusili vplivati na sodniške odločitve. Ste v vaši dolgoletni karieri kdaj naleteli na tako neposredne pritiske?Ne. Je pa prihajalo do različnih odmevov nezadovoljnih. Spomnim se zadeve, šlo je za precej obsežen gospodarski kriminal, davčno utajo, pred 30 leti... Takrat si imel lahko samo en kamion, obdolženec pa je imel celo mrežo tovornjakov in gradbene mehanizacije, registrirane na različna imena. Davki so bili plačani za vse, vendar je tožilstvo zavzelo stališče, da je utajil davek, ker bi moral plačevati progresivno višji davek, glede na to, da je dejansko on upravljal več tovornjakov. Na prvi stopnji so ga obsodili, na višjem sodišču pa smo ga oprostili utaje davkov, izhajajoč iz razlage zakona, da nisi dolžan prijaviti nelegalno pridobljenega dohodka. Ker potem bi moral tudi tat plačati davek na ukradeno premoženje. Politiki s to odločitvijo seveda niso bili zadovoljni in so glasno brundali. A da bi se kdo neposredno vtikal? V moji karieri ne.
Če pravosodni minister Senko Pličanič v preteklosti ni skoparil s kritikami na račun sodstva, pa je čutiti, da je nezadovoljstvo obojestransko. Kako vi vidite njegovo delo?Res je zelo glasen kritik. Mogoče je to samo karakterna lastnost... Zakonodaja, ki jo je tako pompozno napovedoval, je začela veljati šele zdaj, stanje v sodstvu pa se izboljšuje ves čas njegovega mandata, čeprav je vseskozi trdil, da je stanje kritično... Zdaj pravi, da se je stanje v sodstvu izboljšalo po zaslugi tega, da nas je kritiziral. Kar pomeni, da zdaj vsaj priznava, da se stanje izboljšuje. No, jaz pa njemu še ne priznam zaslug za to.
V drugem mandatu ministra Pličaniča so nam na ministrstvu sicer precej bolj prisluhnili kot v prejšnji vladi, kljub temu pa vztrajajo pri službi za nadzor, ki ni ustrezno rešena. Močno diši tudi po protiustavni ureditvi. Na to temo sem ministru potrpežljivo ure in ure razlagal, kako težko je ločiti nadzor sodne uprave od nadzora sojenja, ki si ga ne smem privoščiti niti jaz kot predsednik sodišča, kaj šele minister. Če kontroliraš, zakaj neka zadeva ni zaključena, pa bi že morala biti, gre pri preverjanju konkretnih razlogov že za poseg v sojenje. Tudi sam lahko odredim le pregled poslovanja, ko sodnik pritožbenega in vrhovnega sodišča pogleda spis in oceni, ali gre za objektivne razloge. Zdaj so ustanovili službo na ministrstvu, ki naj bi postopala neposredno, kar je lahko zelo konfliktno. Vse bo odvisno od ministrov in njihovih kadrov, saj takšne službe praviloma želijo ugajati svojim ministrom.
Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je z ministrom in predsednico vlade podpisal zavezo državljanom, ki pa precej bolj natančno definira cilje sodstva (večjo učinkovitost) kot obveze oblasti. Ali tudi vi podpis zaveze dojemate kot Masleševo nastavljanje vratu?Ne. To potezo si vsak razlaga po svoje. V sodniških vrstah mnogi pravijo: kaj pa imamo mi za sklepati zaveze s politiki. A to je bil pač kompromis. Prejšnja vlada je sodstvu odvzela 250 delovnih mest, kar je močno ogrozilo pozitivne trende, čeprav so hkrati pričakovali, da bomo naredili še več. Nova vlada je izrazila pripravljenost, da zagotovi dodatna sredstva pod določenimi pogoji. Najprej so zahtevali kar nekakšno pogodbo, ampak je vrhovno sodišče reklo ne. Nato so – mislim, da bolj za doseg političnih efektov drugih vej oblasti – podpisali to zavezo, v katero je sodstvo privolilo. Nič čudnega: cilji, ki so zapisani v zavezi, so že tako ali tako naši cilji.
Kje sicer vi vidite rezerve v zakonodaji, ki bi prispevala tudi k večji učinkovitosti sodišč? Za precej učinkovitega se je denimo izkazal institut predobravnavnih narokov in sporazuma o priznanju krivde. Danes je skoraj nemogoče razumeti, da smo ga dobili šele tako pozno?Že desetletja sodelujem pri kazenski zakonodaji, in tudi jaz se vprašam, zakaj ne prej. Že pred več kot 15 leti sem predlagal, da bi se lahko obdolženec odrekel pravici do glavne obravnave in priznal krivdo v zameno za neko ugodnost tožilca. Sprva so bili vsi proti. Tako vrhovno sodišče kot profesorji na pravni fakulteti in politika. Sam sem skozi desetletja v zakonodajo potrpežljivo spravljal določene institute, ki razbremenijo sodnike. S profesorji na pravni fakulteti sem se moral skoraj stepsti, ko sem predlagal kasneje uveljavljeno možnost, da se stranka lahko vnaprej odpove pritožbi in takrat sodnikom ni treba pisati cele obrazložitve sodbe. Pod ministrom Šturmom smo začeli pisati tudi nov zakon o kazenskem postopku, ki bi med drugim odpravil sodno preiskavo. A minister Zalar je projekt ustavil. Pličanič ga je na začetku ponovno zagnal, zdaj pa spet stoji.
