Kljub zmagi Evropske ljudske stranke na evropskih volitvah, ki je za svojega vodilnega kandidata za novega predsednika evropske komisije postavila prav Jean-Clauda Junckerja, obeti za njegovo imenovanje niso bili rožnati. Nasprotovanje nekdanjemu luksemburškemu premierju ni prihajalo zgolj iz vse bolj evroskeptične Velike Britanije, ki si želi na novo s pogajanji dobiti svoj položaj v integraciji pred referendumom o morebitnem izstopu iz EU leta 2017. Močno nasprotovanje je bilo čutiti tudi znotraj njegove lastne evropske politične skupine. Nemška kanclerka Angela Merkel namreč ni bila navdušena nad politikom, priljubljenim v domači polmilijonski kneževini, a komajda znanim evropskim volilcem.
Toda britanski premier David Cameron je z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom včeraj ostal sam pri nasprotovanju Junckerjevemu imenovanju. Zaradi zapletenega procesa imenovanja predsednika komisije in njenih članov Junckerja ne moremo imenovati za mandatarja. De facto pristojnost imenovanja članov komisije je namreč še vedno v rokah držav članic. Na čelo Evrope tako za naslednjih pet let prihaja eden ključnih snovalcev zdajšnjega ustroja Evropske unije. Sodeloval je pri oblikovanju maastrichtskega sporazuma, s katerim sta bili zasnovani skupna evropska valuta evro in temeljna razporeditev moči med evropskimi ustanovami. Prav slednje je eden izmed največjih očitkov Junckerju tako od Camerona kot tudi številnih evrokritičnih glasov iz EU. Veliki birokratski aparat EU, ki ga je pomagal soustvariti, bi zdaj Juncker rad reformiral. Toda ta želja je zgolj birokratsko leporečje. Ne odraža namreč realnosti v razmerjih moči in pristojnostih med evropskim svetom in komisijo. Predsednik komisije namreč ni tisti, ki odloča, v katero smer se bo Evropska unija nagnila institucionalno, politično ali gospodarsko. Te odločitve se še vedno sprejemajo v najpomembnejših prestolnicah Unije.
Moral bo stisniti zobe
Tudi zato se bo Jean-Claude Juncker po potrditvi v evropskem parlamentu znašel v položaju, kjer bo kot predsednik evropske komisije moral stisniti zobe in pozabiti na svojo željo bolj federalno urejene Evrope. Evropski voditelji, mnogi so ga potrdili zgolj s cmokom v grlu, mu na pot niso dali močnega mandata. Prednostne naloge Evropske unije, ki so jih sprejeli na tokratnem vrhu in predstavljajo nekakšen osnovni programski načrt komisiji, so močno podobne tistim iz iztekajoče se petletke.
Razlika je ena bistvena. Juncker ne more biti zadovoljen z obetajočim se fleksibilnejšim razumevanjem pakta stabilnosti. Kot arhitekt evropske finančne politike je osem let vodil evroskupino, dokler položaja lani ni prepustil Jerroenu Dijsselboemu. Od začetka finančne krize naj bi dneve in noči garal za rešitev skupne valute. Štirinajsturni delavniki naj bi takrat načeli zdravje strastnega kadilca. Bil je jasen zagovornik ostre politike proračunske vzdržnosti in varčevanja, ki je nastala v Berlinu. Tega stališča ni spremenil niti med volilno kampanjo za evropske volitve, ko je večkrat ponovil, da nasprotuje časovno fleksibilnejšemu doseganju deležev zadolženosti in proračunskega primanjkljaja, preden se proti kršiteljicam uvedejo sankcije. Toda prav Pariz in Rim sta uspela v pogajanjih z Angelo Merkel za podporo kandidaturi Junckerja doseči prožnejšo razumevanje pakta stabilnosti. Zategovanje pasov, za katero je prvenstveno odgovorna konservativna evropska politika, poosebljena v Junckerjevi Evropski ljudski stranki, je od Aten do Dublina v minulih letih poskrbelo za rekordno brezposelnost tudi med mladimi. Prav njim bi se zdaj Juncker z novimi politikami spodbud za zaposlovanje rad temeljiteje posvetil.
Evropski voditelji so na čelo Evrope včeraj nominirali politika, ki zase pravi, da se je zgolj po naključju znašel v političnih vodah. Pri dvajsetih letih je vstopil v krščanskosocialno ljudsko stranko (CSV) in začel svojo strmo politično kariero. Devet let pozneje je bil po končanem študiju prava izvoljen za poslanca, njegov mentor Jacques Santer pa ga je s poslanskih klopi nemudoma povlekel v vlado, kjer je prevzel resor za delo. Ko se je Santer iz kneževine leta 1995 kot novopečeni šef evropske komisije preselil v Bruselj, ga je Juncker nasledil tako na mestu ministra za finance kot na premierskem položaju. Naslednjih 19 let je nadel neizbrisljiv pečat Luksemburgu. Zmagal je na štirih zaporednih volitvah. Lani je bil zaradi objektivne odgovornosti prisiljen odstopiti z mesta predsednika vlade, potem ko je izbruhnila afera nezakonitega prisluškovanja državne obveščevalne službe.
Kakšna bo njegova moč?
Jean-Claude Juncker bo z imenovanjem na čelo evropske komisije uresničil eno svojih največjih političnih ambicij. Ob uveljavitvi lizbonske pogodbe, s katero je bil uveden precej ceremonialni položaj predsednika evropskega sveta, luksemburški premier ni skrival želja, da bi ga želel zasesti. Lep čas je veljal kot resen kandidat za prvega predsednika evropskega sveta, katerega temeljna naloga je sklicevanje in priprava zasedanj evropskih voditeljev. Na koncu je pogorel, saj so se evropski voditelji sporazumeli za kompromisnega in precej bolj bledega politika, nekdanjega belgijskega premiera Hermana van Rompuya. Pet let pozneje se je kot vodilni kandidat na volitvah močno načete Evropske ljudske stranke povzpel na sam vrh Evropske unije. Bo njegova moč kaj večja, kot jo je premogel Barroso?
Za politiko in branje časopisov je Junckerja navdušil njegov oče. Prav njegove bridke izkušnje prisilno mobiliziranega policista in aktivnega sindikalista so močno vplivale na Junckerjeve kasnejše poglede na Evropo. Socialna politika Luksemburga mu je bila blizu že vse od prvega imenovanja v Santerjevo vlado. Toda na evropski ravni ne zagovarja uvedbe enotnih socialnih politik, ki bi EU lahko naredile prijaznejši kontinent svojim državljanom. Je sicer zagovornik uvedbe evropske minimalne plače, ne zavzema pa se za enoten sistem evropske socialne varnosti, shem zavarovanja brezposelnih in otroških dodatkov. Socialna politika mu po žilah ni tekla tudi v obdobju, ko je Grčija razmišljala, da o strogih varčevalnih ukrepih trojke ljudstvo povpraša na referendumu. »To je nelojalno do držav, ki poskušajo pomagati Grčiji,« je dejal. Že pred leti se ga ni zaman prijel vzdevek gospod Evro.
