Sedemindvajseti julij 1988. Po izreku sodbe na vojaškem sodišču je Janeza Janšo, Davida Tasića, Ivana Borštnerja in Francija Zavrla pričakala okoli osemtisočglava množica. Tedanji sodelavec tednika Mladina Janez Janša je bil obsojen, ker so pri njem našli zaupni dokument, ki je vojski nalagal nezakonit in protiustaven nadzor civilne družbe, ta dokument pa naj bi nameraval objaviti. V času sojenja so ljudje dneve in dneve stali na Roški, nosili cvetje, potekali so množični protestni shodi. Janša je bil junak. Poosebljal je boj proti nedemokratičnemu režimu, proti kršenju človekovih pravic. Bil je eden osrednjih akterjev slovenske pomladi, ki je povezala prebivalce po vsej Sloveniji.
Dvajseti junij 2014. Janez Janša je ponovno v zaporu. A je tokrat obsojen zaradi povsem drugačnega dejana – korupcije v zadevi Patria. Kljub temu ga je včeraj v zapor spremilo okoli 2000 podpornikov. Janša je politik, ki je zgradil močan kult osebnosti. Njegovi verniki v vsakem ravnanju, ki ni v sozvočju z Janševimi pričakovanji, vidijo ostanke totalitarnega režima, zaroto starih komunističnih sil in poskus odstranitve njihovega vodje. V svojem slepem verovanju gredo celo tako daleč, da – kot na primer profesor na Harvardu Klemen Jaklič pred dvema dnevoma – zapišejo: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« Ali pa rečejo – kot je na primer nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati po ugotovitvah protikorupcijske komisije o nepojasnjenem izvoru vsaj 210.000 evrov Janševega premoženja: »Če bi bil danes tukaj, bi mu rekel: Janez, zdrži zaradi nas.«
Za nekatere heroj, za druge princ teme
A če je Janša pred četrt stoletja Slovence povezoval, je danes tisti politik, ki slovensko javnost najbolj razdvaja. Za nekatere heroj in borec za demokracijo, za druge princ teme, revanšist, človek, ki ne izbira sredstev za dosego svojih ciljev. »Janša ima Machiavellija v malem prstu,« je nedavno v oddaji Odkrito ocenil njegov nekdanji politični sopotnik Miha Brejc.
Kljub pravnomočni obsodbi in odhodu v zapor se Janša s političnega prizorišča ne umika. Še več: kandidira za poslanca in ne zanika možnosti, da se bo v primeru zmage SDS na julijskih volitvah potegoval za vodenje vlade. Tudi če z izrednimi pravnimi sredstvi (do tedaj) ne bo uspel. »Mandatar je v normalni državi vedno predsednik stranke, ki zmaga na volitvah,« poudarjajo v SDS. A se tudi najboljši poznavalci mednarodne politike ne spomnijo, da bi v kakšni vsaj približno demokratični državi za premierja kandidirala oseba, ki bi bila v zaporu. »Upam, da nismo država, ki bo sprejela interpretacijo, da je lahko predsednik vlade nekdo, ki je obsojen in prestaja zaporno kazen. Že to, da se resno sprašujemo, ali bi lahko takšna oseba vodila vlado, je precejšnja katastrofa in kaže na stanje duha,« poudarja pravni strokovnjak Rajko Pirnat.
Janša razmišlja kot general
Tudi če bo SDS čez tri tedne zmagala in bi vendarle obveljala nepredstavljiva interpretacija o kandidiranju za premierja iz zapora, pa tako rekoč ni verjetno, da bi Janša uspel oblikovati koalicijo. Zato se postavlja vprašanje, ali ne bo vendarle privolil, da stranka kot kandidata za premierja predlaga enega od njegovih najbližjih sodelavcev. Toda tisti, ki Janšo dobro poznajo, so prepričani, da tega ne bo storil. »Janša razmišlja kot general, general pa se ne umika,« je po objavi poročila KPK Janševo že sedmo kandidaturo za vodenje SDS komentiral nekdanji vidni član Slovenske demokratske stranke Ivo Hvalica. In pri tej oceni vztraja tudi danes.
Da bi Janša težko dopustil, da bi ga nadomestil kdo drug, kaže več njegovih dosedanjih potez in izjav. Tako so tisti, ki so v preteklosti zgolj razmišljali o potrebi po iskanju Janševega naslednika, s pomembnih položajev v stranki že izbrisani. Prav tako Janša po objavi poročila KPK ni bil pripravljen predlagati novega mandatarja, čeprav bi s tem ohranil koalicijo pod vodstvom SDS in vlada ne bi prišla v roke levice. Na Janševo vztrajanje, da je SDS (zgolj) on, kaže tudi odločitev, da ga v času prestajanja kazni nadomeščajo vsi trije podpredsedniki. V SDS pri tem sicer izpostavljajo statut stranke, a je v njem določeno, da lahko predsednik svoja pooblastila »za čas svoje odsotnosti prenese na podpredsednike SDS ali druge člane izvršilnega odbora«. Torej ni ovir, da bi izbral eno samo osebo iz širšega vodstva stranke. A je očitno ocenil, da bi lahko ta postala premočna in bi začel on izgubljati moč. »Spreten bojevnik se postavi tako, da je poraz nemogoč,« je kot eno osrednjih umetnosti vojskovanja izpostavil kitajski filozof in vojskovodja Sun Tzu. In Janez Janša se na Sun Tzuja rad sklicuje.
Spet se napoveduje antijanševski refleks
Kot kažejo rezultati evropskih volitev, referenduma o arhivskem zakonu in tudi zadnja javnomnenjska merjenja, je SDS nekaj podpore v zadnjem času vendarle izgubila. Zato jo skuša nadomestiti s pridobivanjem tistih volilcev, pri katerih bo imela najlažje delo – to pa so volilci drugih dveh desnosredinskih strank, še zlasti NSi. Tako si Janša prizadeva za oblikovanje predvolilne desnosredinske koalicije, v kateri bi bili NSi in SLS povsem podrejeni njegovi stranki. Pri tem projektu pa – sodeč po nedavnem pogovoru predsednikov pomladnih strank pri škofu Glavanu – asistira tudi del vrha slovenske Cerkve. A gre pri takšnem spodkopavanju drugih sorodnih strank za zelo kratkoročno razmišljanje – glede na zdajšnji volilni sistem je namreč Slovenija obsojena na koalicijske vlade.
Rezultati javnomnenjskih raziskav nakazujejo tudi možnost, da bo dogajanje, povezano z Janšo, še v večji meri aktiviralo levosredinske volilce in da bo torej rezultat julijskih volitev še v večji meri zaznamovan z antijanševskim refleksom. Zaradi širokega »aktiviranja« levice je Janša že izgubil zadnje dvoje parlamentarne volitve. Ne gre namreč pozabiti, da je SDS le enkrat doslej uspela na državnozborskih volitvah zmagati: pred desetimi leti, ko so bili volilci naveličani dolgoletne in vse bolj arogantne vladavine liberalnih demokratov in ko je predsednik SDS bistveno umiril svojo radikalno in razdiralno retoriko.
