Ironija, stranski produkt mojih postopkov

Za njene umetniške projekte, ki jih je ustvarjala samostojno ali v sodelovanju znotraj izmišljenih organizacij, ki so preizpraševale pomen institucij, so značilni tehten konceptualni razmislek, formalna čistost in vsebinska odprtost. Jutri se v Mednarodnem grafičnem likovnem centru zapira njena pregledna razstava Zbrana dela, ki je naletela na izvrstne kritike, zaslovela pa po zabavnih avtoričinih in drugih vodenjih – zadnje bo prav jutri.

Imate prav, da ta razstava predstavlja izziv mojim stališčem in nima se smisla sprenevedati: nihče ne dela preglednih razstav, da bi bilo po njih vse isto. A kot dokazuje razstava, je pri meni očitno, da od enega do drugega projekta ne vem, kaj bo, da nimam »planskega gospodarstva«. Retrospektivne razstave so na neki način res nagrobnik, medtem ko gre v mojem primeru za pregledno razstavo; a tudi ta neki način res »zapakira« produkcijo, ki je bila prej razpršena, manj vidna, manj navzoča v zavesti mojih sodržavljanov. In to je neka ozimnica, vsekakor.

Izziv te razstave je bil zame torej vprašanje, ali je možno s takim odnosom, kot ga imam do zgodovinjenja in do ohranjanja umetniških artefaktov, narediti razstavo, ne da bi zdrknila v lastno nasprotje. Naduto bi bilo, če bi rekla, da si takšne razstave nisem želela, ker to ni res. Želim si, kot vsi, potrditve, vpliva, apoteoze, sprejetja v akademski krog na SAZU, želim si vseh nagrad, ki jih je mogoče dobiti v Sloveniji!

To niso želje, je le vprašanje časa! (smeh) Zdaj pa resno. Šele pri pripravljanju take razstave se začneš spraševati, kaj sploh kariera umetnice pri petdesetih letih v Sloveniji pomeni. Kakšen svet ustvarjam? Doslej nisem štela, koliko je moških in ženskih vplivnih umetnikov, zdaj pa vidim, da zadeve niso enakopravne. Ob tej razstavi imam možnost to povedati – in že to bi bilo treba analizirati, kako človek sploh dobi z eno priložnostjo tudi drugo... Opažam, da se znotraj umetnosti kot avtor ne jemljem tako zelo resno, se pa mogoče jemljem resno kot avtorica.

Pomota po mojem ni, posluh MGLC pa gotovo ima svoj delež. Zgovorno je, da sem po mojem prišla do te stopnje vidnosti prek drugih opravil v sistemu sodobne umetnosti, da nisem bila toliko vplivna kot umetnik, ampak bolj kot umetniški vodja, menedžer, urednik, organizator, mentor... Prek teh vlog sem vstopala v poslovne odnose, tudi mednarodne. Bila sem neka figura, pa četudi še tako minorna, a vendar na točkah odločanja. To ni nezanemarljivo, ker sem skozi te druge vloge prišla do spoznanja, kako svet umetnosti dejansko deluje.

Dejansko to po mojem drži, tako kot drži tudi to, da mi pomaga dejstvo, da sem iz Ljubljane. Če bi bila od drugod, bi bilo treba več truda, in če vložiš več truda, nimaš več tiste navidezne nonšalance, s katero moraš delovati dovolj neprisiljeno in neambiciozno, da si galeristom sprejemljiv. (smeh)

Ne, ni. Tudi jaz sem kot odgovorna za progam v Galeriji Škuc doživljala velik pritisk interesov in sem se nestrpnežev izogibala. Kaj vse vpliva na odločitve!

Takrat se o tem nisem spraševala, to je sodilo v delovne naloge, deloma sem to kompenzirala z mnogimi spremljevalnimi dogodki in povečanim številom razstav. Kasneje pa se mi je kaj vrnilo kot bumerang, oglasijo se ti umetniki z očitki za nazaj, in se šele takrat zaveš, kako lahko s svojo odločitvijo vplivaš na posameznikovo dojemanje lastne produkcije. In v tem je večja odgovornost, kot si jo lahko predstavljamo, čeprav sodi v posel. Gre za znan pojav: si pešec, kolesar ali šofer? V vsaki vlogi vidiš druge omejitve in nevarnosti, promet vidiš drugače, hitrejši in bolj zaščiten ko si, bolj si lahko privoščiš druge udeležence v prometu in obratno – na nogah ohranjaš največ svobode. (smeh)

Ko sestavljaš program galerije, ga delaš tudi v kontekstu širšega prostora in tega, kar mu manjka, kot umetnik tega pogleda nimaš. To zavedanje odgovornosti me je tudi pripeljalo do tega, da sem leta 2000 opustila vse odločevalne položaje in začela delati kot natakarica v Klubu Gromki na Metelkovi. To je bil zame nedvomno napredek v karieri.

Ne, danes služim kot urednica in delam kot umetnica. Uredniško delo razširja obzorja, dober poklic za možgane je, umetniškega ustvarjanja ne kujem v zvezde.

Pred vsako zgostitvijo, ki jo ponudim gledalcem, je raziskavica, ki ni izrazito likovne narave, ukvarjam se s tem, kako poseči v družbeno polje. Ko imam material zbran, se znajdem pred vprašanjem, kako to prevesti, kako spraviti v neko formo, kako to gradivo po nekem smiselnem ključu prikazati gledalcu. Kako zastaviti komunikacijo? V vseh teh letih sem dojela le to, da če si znotraj polja sodobne umetnosti dosleden, se ti pri tej zgostitvi lahko zgodi celo to, da umetnina postavi na laž tvoje motive, izhodišča in dušebrižniške vzgibe. To se mi zdi ključno. Če si bil res dosleden in natančen, te sama likovna misel oziroma ustvarjalni proces vodi do neke forme, ki pa mora zaživeti kot odprta in ne more biti več pod tvojo kontrolo, ne more biti več deklaracija.

Ja, točno tako. Umetnost deluje na posameznika z vsem tistim arzenalom, ki ga ima kot oseba, vključno z razpoloženjem tisti hip, ko je v razstavišču.

V moderni dobi, od renesanse naprej, je ta poklic usmerjen na blagovno znamko. Čeprav sem bila uspešna v mimikrijah, sem se zdaj prišla pofočkat v MGLC. Blagovna znamka je skupni imenovalec, ki pa ni nujen za soočenje s posameznimi deli, na katere lahko moj gledalec naleti kjer koli, mimogrede, na spletu, v publikacijah... Ta razstava je v tem kontekstu vsekakor eksces. Do zdaj sem se s številnimi strategijami skušala temu izmikati, to je bil pomemben vzgojni moment v mojem dojemanju poklica, v premagovanju nelagodja v poklicu. Marsikaj lahko narediš anonimno, se prelisičiš s soavtorstvom v skupinah, delaš v parainstitucijah, ki si jih izmisliš, in vse to je dragoceno. Na koncu pa kljub temu ostane ime, bizarni konstrukt, ki ga tudi midve zdaj pomagava ustvarjati.

Minil. In ti ljudje so zdaj predmet akademskih raziskav. To, o čemer zdaj v resnici govoriva, je namreč trg. In trgu težko uideš. Nekaj občudovanja vrednih izjem je bilo, predvsem v književnosti, a so redke. Škoda, kajti avtor kot blagovna znamka je res ovira, da bi nam umetnost pomenila kaj več. Ime je filter, ki ga potrebujemo, da se sploh lahko odločimo, kaj gremo gledat. Ljudje v galerijah najprej berejo podnapise in če jim je ime znano, ga lahko pripnejo na nekaj, kar že poznajo, s tem pa mu že podelijo pomen. Če kulturna industrija ne bi temeljila na (pre)poznavanju blagovnih znamk, bi človek lahko zaupal le sebi, priporočilom prijateljev, mreži ljudi, ki sami odkrivamo glasbo, predstave, knjige, si jih delimo; to bi bil verjetno najbolj pristen način, a je popolnoma utopičen.

Ekscesni trg zajema le peščico svetovnih avtorjev, v sekundarnem smislu pa trg vendarle deluje kot obet bodočih možnosti. Pri meni je tako, da ne prodajam umetnin, ampak avtorske pravice, multiple, tiskovine, predavanja in podobne storitve... in iz tega naslova zaslužim kakšno tretjino ali četrtino svojih prihodkov, odvisno od leta. Trg pa je tudi medij, zame je konceptualno mogoče pomembnejše to, kako neko delo spraviti do bralca oziroma gledalca, kot pa to, koliko bom zaslužila. Zanima me iskanje distributivnih poti do gledalca ali bralca.

Do nedavnega so bile znanstvene discipline zelo močne, zavarovane z akademskim okvirom, umetniki pa so se začeli s tem poigravati. Res pa je, da je velika razlika v tem, kakšne trdnjave so to bile pred nekaj desetletji in kako danes znanstveniki dopuščajo in tudi obravnavajo to, kar nastaja v neposvečenih, tudi ljubiteljskih krogih. Institucionalna kritika, ki je bila tako groba ob izidu slovarja Arcticae horulae leta 1998, je danes bolj zavezniška. Razvezani jezik, spletni slovar žive slovenščine, ki ga lahko piše vsakdo, je že zasnovan popolnoma drugače, tako, da znanosti omogoča dodaten vir, ki ga lahko uporabi, ker ni več spregledljiv. To je danes tudi veliko bolj konstruktiven odnos. Pri tem pa zelo pazim, da Razvezani jezik ostaja zunaj umetnostnega polja, nekatere dejavnosti je pač treba ščititi pred tem, da jih posili umetnostni sistem. Sicer bi kot umetnica kapitalizirala nekaj, kar je po vzoru Wikipedie začelo nastajati pred desetimi leti z delom zdaj že več kot 1500 anonimnih posameznikov. Kar bi bilo popolnoma neetično.

Mogoče je ironija stranski produkt samih postopkov, ki jih uporabljam. Če pogledamo te parainstitucije, v katerih sem delovala skupaj s sodelavci, Inštitut za domače raziskave in Raziskovalni inštitut za geoumetniško statistiko Republike Slovenije, je šlo za mimikrijo: vzameš znanstveni diskurz, ga posnemaš, travestiraš, in to tako uspešno, da zadeve ni mogoče prepoznati na prvo žogo. Enako velja za delo Poslednja beseda, kjer sem dve leti algoritmično izštevala besede iz časopisnih člankov, da bi »enkrat za vselej« opravila z nasiljem nebistvenega, s katerim nas časopisi nenehno bombardirajo. Skozi to redukcijo medijskega govora sem prišla do poslednje besede.

Ravno zato pravim, da so postopki tisti, ki privedejo do ironije, celo do absurda, ki se razkrije, ko gledalec ugotovi, da gre za neki mehanizem.

Seveda, učiti se moramo od velikih! (smeh) Enega je celo ponatisnila Mladina, ki se je spraševala, kdo bi lahko bil avtor, sama pa sem ju metala tudi v nabiralnike. Šlo je za sarkastično reakcijo na provincialnost in kratkovidnost Evropskega meseca kulture leta 1997 v Ljubljani. Si predstavljate? V Ljubljani so nastajale vrhunske predstave v svetovnem merilu, neodvisna scena je bila na vrhuncu, potem pa ob prvi priliki, ko lahko to prepoznamo in izpostavimo, v kulturni politiki zmaga refleks provincialnosti. V goste povabijo nesramno drago zvezdo v zatonu, kar nekdanji direktor še danes vidi kot vrhunec svoje menedžerske kariere. V mojih člankih Pavarotti nastopa kot Odrešenik Republike Slovenije in njenih prizadevanj za vstop v Evropsko unijo.

Seveda ostaja vprašanje, zakaj posnemati najvplivnejši časopis v državi. Predvsem zato, ker želiš komunicirati tudi z državo in z mediji, ki nam krojijo vsakdan. Mogoče bi rada bila pisateljica. Meni je strašno žal, da moje razstave ni recenziral noben literarni kritik, ker to, kar počnem, lahko razumemo tudi kot literarni žanr, samo da ni linearen ali zapakiran v knjigo. (smeh)

Mogoče, saj je danes kritičnost vseprisotna, na družabnih omrežjih vlada prava poplava mnenj, in zato postaja veliko bolj zanimivo iskati neki smisel, neke nove oblike delovanja. Na to temo seveda obstaja veliko romantičnih in eskapističnih receptov. Sama sem nekoč rada brala Hakima Beya, ki je govoril o začasnih avtonomnih conah, zdaj se nekaj podobnega dogaja v urbanih vrtičkih, a onkraj tega mora biti še kakšen drug način, kako sodelovati v družbi.

Ja, verjetno res. Moje zadnje delo V liftu, ki je onkraj vsake težkokategorne metode, je na primer material vsakdana, večletno zapisovanje pogovorov v domačem liftu. A je možno s takšnim arzenalom in postopki, ki jih premore umetnost, nagovarjati širše občinstvo? A je kakšna družbena vrednost v teh simbolnih praksah onkraj trga in onkraj banalne, zapovedane družbene kritike, ki prevladuje tudi v sodobni umetnosti? A je možno zaobiti ta zakodiran svet in s tem znanjem nagovarjati več ljudi? Kadar to omenim, jih vedno dobim po glavi: to je populizem. Toda vmes je zelo veliko manevrskega prostora.

Vsekakor. Zanimivo je, da sem ravno v času, ko sem te pogovore zapisovala, kelnarila in vozila taksi in to je bil zame izjemno pomemben prevzgojni projekt. Nenadoma sem bila »niko i ništa«, stranki je treba postreči ali jo varno prepeljati od točke A do B. In v Gromki me je neki tip postavil na svoje mesto, ko je opazil, da sem do enih bolj prijazna kot do drugih: Ti moraš postreči vse ljudi enako! Malo me je skultiviral, bi rekla. V liftu, za šankom in v taksiju moraš izmojstriti besedičenje, ki naredi prijetno vzdušje. Gre za fatični govor, kjer dejansko ni pomembna vsebina, pač pa sposobnost pogovarjanja v frazah, obrazcih, ki funkcionirajo kot medčloveško vezivo. Tega se da naučiti in v MGLC smo pripravili delavnico fatičnega govora s Tomažem Gubenškom, ki bo potekala prav danes.

Predvsem moj doktorski študij s področja heritologije, dediščinoslovja. Rada bi prišla do nove izjavljalne pozicije, ne da bi morala vse, kar želim javno povedati, povedati na silo skozi umetniško prakso. In res me zanima, od kod nam ta nenehna potreba po dediščinjenju, po tej nori selekciji – do tega imam zelo ambivalenten odnos, muzeje obožujem, ure in ure preživim v njih, a hkrati… nič ne bom rekla, zdaj študiram!

Produkcija dediščine je močna mašina, ki je imela vedno ideološke motive in tako jih ima tudi njeno skrunjenje. Orožje je, ko dediščino vzpostavljaš, in orožje je, ko si ikonoklast. In vse civilizacije imajo svoje ikonoklaste. Vprašanje je torej, kaj narediti onkraj zgražanja, onkraj odločanja na binarnih oseh, ki se jim prepuščamo kot ovce.