Oploditev z biomedicinsko pomočjo je pomenila revolucijo, v Sloveniji pa smo sledili vsem svetovnim trendom. Vsako leto smo uvajali kakšno novo metodo, na simpozijih, ki smo jih organizirali, pa so sodelovali zdravniki z vsega sveta. Sreča je, da lahko kaj takega doživiš in umestiš v slovenski prostor.
Raziskave trenutno potekajo na celičnem nivoju. Vse več lahko na primer izvemo o kakovosti jajčne celice, kar veliko prispeva k razumevanju fiziologije, a za zdaj to nima večje uporabne vrednosti. Pomembnejši napredek se po moji oceni obeta pri policističnih jajčnikih – gre za bolezen, pri kateri je udeleženo večje število žlez in vpliva na presnovo in inzulinsko rezistenco, posledično pa tudi na dovzetnost za sladkorno bolezen. Za zdaj jo zdravimo simptomatsko, vzročno pa še ne. Poleg tega ima vsaka klinika svojo teorijo o izvoru te bolezni in zdravljenju.
Kako na razvoj ginekologije vpliva krčenje sredstev za raziskovanje, ki ga je prinesla kriza?Pričakujem, da se bo to poznalo čez približno dve ali tri leta. Tudi v Sloveniji se financira manj raziskovalnih projektov, kot se jih je pred leti.
Slovenska ginekologija in porodništvo sta glede na podatke OECD sicer še vedno v svetovnem vrhu. Precej slabše gre slovenskemu zdravstvu na primer pri kapi.Razlike so res velike. Pri kapi je težava v predolgem odzivnem času. Če pacienta s kapjo najprej peljejo na splošno nujno medicinsko pomoč in tam malo čaka, od tam pa ga peljejo na nevrologijo in morda še nekaj časa iščejo radiologa, je že precej zamujenega. Upam, da bo čim prej zaživel projekt Telekap, ki bo skrajšal odzivni čas in medsebojno informiranje strokovnjakov v takšnih primerih. Sloveniji gre slabo tudi pri sepsi, ki jo pri bolnikih prepozno prepoznavajo. Zato smo že pripravili delavnice o prvih znakih sepse za zaposlene.
Mednarodne akreditacije, kakršno je pridobil tudi UKC Ljubljana, so bile ob uvedbi predstavljene tudi kot zagotovilo kakovosti, ki bi lahko v slovenske bolnišnice privabilo tuje paciente. Jih v UKC Ljubljana prihaja kaj več kot prej?Za zdaj ne. Večina pacientov je očitno navezana na svoje okolje. Tudi v prihodnjih letih kakšnega množičnega prehajanja ne pričakujem.
Ob procesu akreditacije, ki ste ga vodili, ste naleteli na več slepih peg – formalno urejenih področij, ki pa v praksi niso delovala. Kaj se je od takrat spremenilo?Na novo smo morali, na primer, vzpostavljati pravila pri farmakoterapiji in terapijskih listih. Vztrajamo pri bolj natančnem, protokoliranem pisanju odmerkov zdravil in ur, ko jih pacient dobi. Terapijski list mora vsebovati tudi vse druge ključne elemente, na primer podatke o pacientovih alergijah. Tudi pri dokumentih o sprejemu v bolnišnico je prej vsak delal malo po svoje, zdaj pa so dokumenti enotni in bodo v elektronski obliki. Vse to vodi k večji preglednosti in varnosti za pacienta. Izboljšalo se je tudi informiranje pacientov, s katerimi se morata pred operacijo in po njej pogovoriti tako anesteziolog kot kirurg. V odpustnem pismu mora biti navedeno tudi, kdaj bo imel pacient kontrolo.
Komisija je bolnišnico opozorila tudi na nekatere podrobnosti, na katere sami verjetno ne bi pomislili. Ugotovili so na primer, da vozičke s hrano po hodnikih vozijo prehitro, zaradi česar se je UKC takrat znašel v medijih. Ko je eden od zaposlenih na rami nosil cev, so nas takoj začeli opozarjati, da bi se lahko ta človek obrnil in poškodoval koga za sabo... Dodatne izboljšave pa nas še vedno čakajo pri požarni varnosti.
Pri pridobivanju akreditacije je na dan prišla tudi neprimernost nekaterih operacijskih dvoran. V UKC ste zaprli tiste v Bolnišnici dr. Petra Držaja, kar je izzvalo obilo nezadovoljstva in tudi nekaj zastojev pri delu. Kaj pa se bo zgodilo z drugimi, ki tudi niso povsem ustrezne?Ljudje niso naklonjeni spremembam, nekateri so se želeli vrniti v Bolnišnico Petra Držaja. Zdaj so se zaposleni vendarle sprijaznili, da selitev iz neustreznih prostorov pomeni spremembo na bolje. Po manj kot letu od selitve je delo prerazporejeno v druge prostore, na obseg pa to dolgoročno ni vplivalo.
Drži pa, da so težave tudi z nekaterimi drugimi prostori, na primer dvoranami za endoskopije, nekaterimi sobami na ginekologiji, gastroenterologiji, urologiji... Nekatere od njih bo bolnišnica glede na sedanje načrte prenavljala prihodnje leto. Urejanje prostorov sicer ovira zamujanje gradnje objekta DTS (delno gre za novo ljubljansko urgenco, op. p.). Že leta se vsi zanašajo, da bo ta prej ali slej nared, vlaganje v obnovo obstoječih prostorov pa je tako težje upravičiti. Denar se je našel za obnavljanje perifernih bolnišnic, za centralno slovensko bolnišnico pa ni pravega posluha.
Postavljanje prioritet je v Sloveniji občutljiva tema tudi pri porodnišnicah in razdeljevanju plačanega programa zdravljenj nasploh. Kaj pomeni sedanja razpršenost med številne majhne oddelke?To je negospodarno ravnanje s kadri, aparaturami in državnimi financami. Dežurstvo se danes opravlja za isti denar, obremenitve pa so povsem neenakomerne. Če imamo v Ljubljani od 15 do 25 porodov na dan, imajo ponekod le po dva ali tudi manj, ves čas pa je prisotna cela ekipa. Dober gospodar bi zahteval bolj enakomerne obremenitve. Če želijo kje imeti porodnišnico z enim porodom na teden, naj se to financira drugače, na primer iz zasebnih sredstev. Prijaznost, kakršno si lahko privoščijo v bolnišnicah sanatorijskega tipa, ni zastonj.
Kako pa število porodov in drugih zdravljenj vpliva na varnost dela?V velikem centru se ob velikem številu posebnosti, kot so porodi dvojčkov, obrati ali instrumentalni porodi, utrdi način razmišljanja, kako ukrepati. Zdravnik se mora srečati z dovolj velikim številom zapletov, da se bo znal v zahtevnih razmerah pravilno odločati. Teorija, ki se jo je naučil pred specialističnim izpitom, hitro zbledi. Največ nesrečnih dogodkov pri porodih se ne zgodi zaradi napačnega ukrepanja, ampak zato, ker strokovnjaki grozečo nevarnost prepoznajo prepozno. Zdravnik, ki se mu to pripeti, načeloma ni malomaren, manjka mu izkušenj. Kljub temu pa je kazensko odgovoren.
Napovedi ministrov o spremembah pri organizaciji porodov se niso uresničile. Pričakujete, da bo v prihodnje politika vendarle potegnila kakšno odločnejšo potezo?Ne moremo reči, da so manjše bolnišnice strokovno slabe, a obvladujejo izključno normalne porode pri zdravih ženskah. Politiki pa kariero gradijo na podpori okolja, iz katerega izhajajo. V Sloveniji takšno podporo prinese vztrajanje pri bolnišnici pred vrati, ki ob zelo nizkem številu porodov gradi na toplem odnosu. Do razprave o strokovnih argumentih, kaj prinese bolj kakovostno in varno delo, doslej sploh še ni prišlo.
Dvomim, da se bo v prihodnjih letih kaj spremenilo, a dolgoročno se bo moralo. Pri sedanji organizaciji se neracionalno troši davkoplačevalski denar. Po Evropi stremijo k akumuliranju strokovnjakov in znanja; v Italiji so že zaprli precej manjših porodnišnic. Upam, da se bo tudi pri nas našel dovolj moder in drzen minister, ki ne bo gledal le na kratkoročno politično všečnost.
Ob sedanjih poročilih o kakovosti si je težko ustvariti jasno sliko. Kako je mogoče, da se isti oddelki pri carskih rezih znajdejo med najboljšimi, pri pogostosti raztrganin pa med najslabšimi ali obrnjeno?Danes so ti podatki povsem odvisni od posameznika, ki jih vnaša, nadzora nad tem pa ni. Število carskih rezov, na primer, nikakor ne bi smelo biti kazalnik kakovosti, saj so odvisni tudi od starosti porodnic in števila porodov. Povprečje se od porodnišnice do porodnišnice razlikuje, zato bi se bilo treba osredotočiti na krvavitve in raztrganine.
Porod je tudi polje mode. Del nosečnic porodnišnico izbere, ker ponuja priljubljene in zanimive novosti. Katere so trenutno aktualne?Opažam, da so ženske v zadnjem desetletju vse bolje poučene o nosečnosti in porodu. Nekatere si želijo povsem naravnega poroda, druge lajšanja bolečin... Kakšna petina nosečnic ima zelo izoblikovane ideje, kakšen naj bi bil primeren porod. Želijo si na primer poroda v vodi, na žogi, pred časom je bil moderen porod na stolčku... Večina pa nosečnost in porod sprejema kot nekaj naravnega in tudi nimajo kakšnih posebnih pričakovanj.
Ženskam strokovnjaki pogosto razlagajo o tiktakanju biološke ure in tveganjih odlaganja materinstva, v zadnjem času pa se je v podobnem slogu začelo govoriti tudi o moških. Kako leta vplivajo na njihovo plodnost?Tudi pri moških se organizem stara, a je fiziologija nastajanja semenčic vendarle bistveno drugačna kot pri ženskih spolnih celicah. Ženska ima le določeno zalogo jajčnih celic, ki so izpostavljene vsem negativnim zunanjim vplivom; ko poide ali pa se ne odziva več, nastopi menopavza. Pri moškem hormoni nastajajo kontinuirano, semenčice pa na novo nastajajo vsakih 72 dni. Pri starejših moških je sicer več možnosti, da so semenčice okvarjene, vendarle pa lahko zdrav starejši moški še vedno zaplodi otroka.
