Državljanska lista (DL) Gregorja Viranta je na volitvah v evropski parlament prejela le dobrih 4300 glasov. Ne le da ji je uspelo krepko zaostati za vsemi (trenutno) pomembnejšimi strankami. Prehiteli so jo celo nekateri politični eksoti. Lista Sanjska služba denimo za skoraj 10.000 glasov. Poraz, katerega razsežnost je Virant skušal zamegliti s hitro napovedjo odstopa z vrha DL, na simboličen način pomeni dokončni konec stranke, ki je zadnja tri leta krojila vrh državne politike. A še ne tako davno nazaj so bile Virantu (letnik 1969) politične zvezde precej bolj naklonjene. Potem ko se je kot nesojeni »kronski princ« desnice, zet Janševega političnega sopotnika iz devetdesetih let Mihe Brejca in večni ljubljenček nekdanjega ideologa SDS Petra Jambreka, leta 2011 »odlepil« od Zbora za republiko, se je najprej priključil skupini »resetatorjev« (Matej Lahovnik, Žiga Turk, Rado Pezdir, Janez Šušteršič). Ta je izkoristila takratni politični moment – razpadanje Pahorjeve vlade in trojni referendum nenačelne koalicije Janša-Semolič – in s serijo javnih nastopov pripravila teren za novo politično alternativo.
Od vzpona DL...
Njeno delo je »monetiziral« Virant. DL Gregorja Viranta se je uradno rodila oktobra 2011. Vsebino ji je z (neo)liberalnim programom, ki mu je odkrito ploskal tudi ameriški veleposlanik Mussomeli, dal poznejši minister za finance Šušteršič. Ogrodje za infrastrukturno mrežo stranke, ki so jo pretežno financirala domača IT-podjetja, sta postavila poslovnež Janko Jenko in radijski mogotec Leo Oblak. Projekt DL je združeval široko paleto članov: od podjetnikov, mlajših uradnikov in tehnokratov do vernikov neoliberalnih dogem, političnih karieristov, pletilcev klientelnih mrež in razočaranih volilcev SDS. Javnomnenjske raziskave so stranko – podobno kot te dni Mira Cerarja in pred tem Igorja Šoltesa – takoj izstrelile v nebo. Več tednov pred volitvami je Virant veljal celo za resnega kandidata za položaj predsednika vlade. V državi brez zgodovinskega spomina se je Virant začuda uspel uveljaviti kot »nov obraz«. In to kljub temu, da je eden ključnih članov prve Janševe vlade, ki je pomagala pregrevati domače gospodarstvo, in hkrati tudi oče zloglasne plačne reforme, enega večjih proračunskih mlinskih kamnov okrog vratu vlade Boruta Pahorja. S težavami pri izvedbi te reforme naj bi se že leta 2008 dokončno zameril Janši, ki je v njej videl enega od razlogov za takratni volilni poraz SDS.
Iz balona DL je kmalu začel uhajati zrak. Začelo se je z »afero nadomestilo«, ki je razgalila ključno Virantovo slabost: priseganje na (pre)visoke etično-moralne standarde, ki jim sam – kot ljubitelj visokih zaslužkov, vrtnih zabav, druženja z obrtno-podjetniško »aristokracijo« in drugih ugodnosti (od poceni letalskih vozovnic do rente za smrad tudi v času, ko uradno ni prebival v bližini odlagališča) – ni mogel slediti. Nadaljevalo se je z javno objavo seznama financerjev stranke – spodrsljajem, ki se resni stranki ne bi smel zgoditi. Kljub prvim notranjim trenjem je DL uspelo osvojiti osem poslanskih sedežev, s čimer je Virant dobil za vzvod za politična preigravanja in vstop v vlado. Med Jankovićem in Janšo je Virant v začetku leta 2012 izbral slednjega, sam pa postal predsednik državnega zbora. Že leto dni pozneje je prvi skočil z Janševe ladje in zaveznika našel v Alenki Bratušek.
... do dokončnega padca
Nov prestop je Virant znal unovčiti. V novi vladi je DL prevzela resorja, ki obvladujeta državno energetiko in policijo. Ta podatek je pomemben ob dejstvu, da ima v Virantovem interesnem omrežju domnevno pomembno vlogo Marko Pogorevc, nekdanji direktor policije v času, ko je bil Virant še državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. A postransko škodo Virantovega menjavanja »klubov« je plačala stranka. Ta je že kmalu po vstopu v Janševo vlado izgubila prepoznavno vsebinsko ost. Prvemu valu odhodov (Marko Pavliha in Pezdir) je sledil spopad Šušteršič-Jenko, ki ga je slednji plačal z odhodom s položaja izvršnega direktorja, nato še eksodus liberalne struje (Šušteršiča, Dejana Krušca, Tomaža Štiha, Fidela Krupiča) po vstopu DL v »levo« vlado. Stranki so hrbet obrnili Anton Štihec, Ivo Boscarol in številni drugi.
Levjo uslugo si je Virant storil z brezkompromisnim obračunavanjem z domnevno »kontaminiranimi« člani stranke: poslanec Ivan Vogrin je moral oditi zaradi neporavnanih dolgov do poslovnih partnerjev, minister za infrastrukturo Igor Maher pa zaradi domnevno na črno zgrajene lope, četudi se je pozneje izkazalo, da gradbenega dovoljenja zanjo sploh ni potreboval. In prav na teh zgodbah je Virant izgubil stranko. »Njegova težava je, da ni močna osebnost in da je z vsako potezo, ki jo je potegnil, sebe pahnil še v slabši položaj. Hkrati je zmotno mislil, da lahko stranko vodi kot Janša SDS: da odločitve sprejema sam, brez posvetovanja. Nikogar ni želel poslušati,« meni eden od Virantovih nekdanjih političnih sopotnikov.
Kaj je odneslo Viranta?
Dodatna težava za Viranta so bili kopernikanski obrati v stališčih in prilagajanja meril. Še leta 2009 je komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) želel ukiniti. Po poročilu, ki je politično ohromilo Janšo in Jankovića, jo je postavil na piedestal, kar mu je ekipa Gorana Klemenčiča (ne)hote vrnila z milostno obravnavo njegovih nakupov letalskih vozovnic. Pod Janševo vlado ni poznal milosti do izbrisanih, nato pa jim je kot minister ponujal – resda krepko prenizke – odškodnine. V času zadnjih dveh vlad je nastopal kot legalist, četudi je še leta 2006 govoril, da »ustavno sodišče s svojimi odločitvami vse bolj kroji politiko v državi«.
Ker je Virantu zgodovinska priložnost za profiliranje »avtonomne« opcije, ki bi lahko presegla blokovsko delitev slovenske politike, dejansko padla z neba zaradi paničnega iskanja novih obrazov, jo je morebiti tudi zato relativno hitro in lahkotno zapravil. Na sceni je skušal preživeti zgolj od nabiranja političnih točk na kratek rok, pri čemer se je prej ali slej moral izpeti. Viranta bomo tako pomnili kot pomembnega igralca iz najbolj turbulentnega obdobja slovenske politike, ki za sabo ni pustil pomembnejše vsebinske dediščine. V tolažbo mu je lahko, da pri tem še zdaleč ni ali ne bo edini.