Goran Popović

Goran Popović se je v Ljubljano z družino priselil iz Beograda leta 1994. Z diplomo iz socialne pedagogike je najprej razvažal časopise, potem je imel trafiko. Nato se je kljub težavam z jezikom zaposlil kot nočni vzgojitelj v vzgojnem domu v Logatcu. »Otroci ponoči spijo, sem si rekel.« Ker so v domu opazili, da »zna« z gojenci, je postal dnevni vzgojitelj, ob delu je končal šolo za ravnatelje in bil leta 2010 imenovan za ravnatelja OŠ Livada. Imigrantske izkušnje s pridom uporablja, pove, kajti s svojo življenjsko zgodbo starše in otroke lažje prepriča, da krivde za neuspeh ni pametno iskati pri drugih, v verski ali nacionalni različnosti, in da se da uspeti tudi brez zvez in poznanstev.

Delati na taki šoli je velik izziv. Drugačnost je vgrajena v vse pore naše šole. Ker pa sem tudi sam imigrant, morda lažje razumem stiske svojih učencev. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se moral naučiti jezika in se soočiti z drugačno kulturo. Srbija v 90. letih ni bila ravno priljubljena država… A potrudil sem se, se dokazal z delom. Marsikdo od staršev sicer reče: »To je naš človek, ta nam bo pomagal.« Seveda jim pomagam, toda ne vedno tako, kot pričakujejo. Pogosto jim povem, da se morajo tudi sami zelo potruditi, če se hočejo uspešno vključiti v družbo. Na svojem primeru jim pokažem, da lahko v Sloveniji uspe tudi popolnemu tujcu, zgolj z delom in znanjem. Poskušam jih torej razumeti, obenem pa odvrniti od tega, da v drugih iščejo krivce za svoj neuspeh.

Res je, biti učenec na tej šoli je bila nekoč stigma. Sam lahko govorim o času, odkar jo vodim. Na začetku so bili mednacionalni konflikti pogosto na dnevnem redu. Učenci so se zmerjali, prihajalo je do skupinskih pretepov, potekala je nekakšna vojna v malem. V šolo so namreč prinašali vzorce iz svojih družin. Zdaj, po štirih letih, tu in tam še izbruhne kakšen tovrsten konflikt, a gre le za posamične primere. Mislim celo, da je na naši šoli agresivnosti zaradi mednacionalnih trenj manj kot na drugih šolah. Pri nas smo namreč vsi drugačni. Slovenci so svojevrstni »tujci«, ker jih je številčno manj, le kakšne štiri odstotke. Slovensko državljanstvo pa ima okoli 150 otrok od 250. Kljub temu smo »klasična« šola, naš kurikul je enak kot povsod drugje.

Da, naši največji problemi so povezani s socialnim statusom učencev in njihovih družin. V Slovenijo jih je večina prišla s trebuhom za kruhom, delo, ki ga dobijo, je zelo slabo plačano. Očetje so v službi po cele dneve, matere delajo v turnusih. Naši otroci so zato veliko sami, na popoldanske aktivnosti ne prihajajo tudi zato, ker ni nikogar, ki bi jih lahko pripeljal. V majhnih, slabih stanovanjih se pogosto stiska več družin. Otroci nimajo miru niti za počitek niti za učenje.

Po tem, kar slišim, bi rekel, da ne. Starši naših otrok se zavedajo, da so tujci in da nimajo pravih šol. Vsi pa upajo, da jim bo počasi šlo bolje. Kar veliko mi povedo, ker sem, kot rečeno, »njihov«. A še nikoli mi ni nihče rekel: »Vse to se mi dogaja, ker sem musliman.« Pritožujejo se zaradi izkoriščevalskih šefov, tožijo, da nihče ne razume, kako težko živijo, da pa bi kdo rekel »prekleti Slovenci, ne marajo nas« – tega pa še nisem slišal. Drugi naš velik problem so prenizka pričakovanja staršev. Zadošča jim, če otroci dobijo dvojko, če izdelajo razred. Težava je tudi v tem, da jim ne znajo pomagati, ker ne znajo slovensko.

Prizadevamo si poiskati čim več možnosti za dodatno učno pomoč; šola za starše je ena od njih. Mislim, da smo edina šola v Sloveniji, ki ima 30-odstotno zaposlenega učitelja za poučevanje tujcev. Žal se nam nadstandard zaradi krize zmanjšuje. Včasih so nam priznali deset ur tedensko pomoči pri učenju slovenščine, zdaj le še osem. To ni najbolj pametna politika.

Otrokom je zelo zelo težko, a se na srečo kar hitro učijo slovenščine. Dodatni pouk slovenščine organiziramo tako, da učenci pridejo zjutraj na predure, ki so obvezne, dokler ne usvojijo določene ravni. Velika težava pa je to, da lahko po navodilih ministrstva obveznosti za učence tujce prilagodimo le dve leti po vpisu. Do petega razreda to gre, tak otrok na primer lahko ostane pri slovenščini neocenjen. Težava je v zadnjih razredih, ko otroci zbirajo točke za vpis v srednjo šolo. Moramo ga oceniti, sicer nima dovolj točk. A če mu napišemo slabo oceno, se morda ne bo mogel vpisati v želeno šolo, čeprav je zanjo sposoben. Ministrstvo nam glede tega ni dalo jasnih navodil, zato smo ravnatelji to dilemo prevalili na starše. Kar ni prav. Po mojem bi morali učenci pred vpisom vsaj šest mesecev obiskovati tečaj slovenščine. Sicer pa na ministrstvu zavrnejo vse naše predloge. Ne dovolijo nam na primer, da bi učenec lahko neko pomembno snov, ki je na šoli, na katero je hodil, niso obravnavali, šel poslušat v nižji razred, morda samo nekaj ur.

Veliko občutljivosti je potrebno za to. Otrokom poskušam vcepiti občutek, da se ne smejo sramovati dejstva, da niso Slovenci, da morajo biti ponosni na to, kar so. S pomočjo ministrstva za učence izvajamo tudi pouk njihovega maternega jezika. Dokazano je namreč, da se učenci lažje naučijo tujega jezika, če dobro obvladajo svojega. Proslave potekajo v slovenščini, največkrat jih začnemo s slovensko himno. Vedno pa imamo tudi točke, v katerih lahko učenci spregovorijo v svojem jeziku, predstavijo svojo kulturo. Na primer: na prireditvi Livada ima talent so se učenci pomerili tudi v skečih. V njih so nastopali Muji in Fate… Ker so jim blizu. Zelo veliko pozornosti namenjamo mednacionalnemu sožitju. Ko sta se nedavno sprla učenca, je eden drugemu zabrusil, da bi bilo treba pobiti vse Srbe, ta mu je vrnil na podoben način. Takoj sem na šolo poklical starše ter se z njimi in otrokoma na dolgo pogovoril. Dal sem jim vedeti, da je tisti, ki reče kaj takega, najprej navaden primitiven agresivnež, ki bi bil enako problematičen tudi v svoji državi.

Je. Plakat na hodniku, na katerem smo popisali vseh 13 državljanstev naših otrok, je povzročil kar nekaj vznemirjenja. Učencem ni šlo v glavo, da je kar 146 otrok slovenskih državljanov. Pa saj med nami ni toliko Slovencev, sem slišal z več strani. Težava je v tem, da učenci ne ločijo med državljanstvom in narodnostjo. Najprej sem sklenil, da bom učencem pri urah etike sam razložil te razlike, a sem se po posvetu odločil, da tega ne bom storil. To področje je preveč spolzko. Lahko bi koga nehote užalil ali vznemiril, saj je razločevanje med nacionalno in versko pripadnostjo, ko gre za muslimane ali za kakšno drugo narodnost oziroma veroizpoved, zelo občutljivo. Pa še en razlog je, zaradi katerega se ravnatelji težko izpostavimo s svojimi stališči. Vemo, da nas ministrstvo v primeru konflikta s starši ne bo podprlo.

Niti ne. Največji problem je bila hrana, ker muslimani ne jedo svinjine. To smo uredili. Ko se na jedilniku znajde svinjina, lahko otroci dobijo drugo vrsto mesa, vse drugo je enako za vse. Zahtevo, ki ste jo omenili, sem zavrnil, a težava je, kot rečeno, da ravnatelji od ministrstva nikoli ne dobimo jasnih navodil, kako naj ravnamo v zvezi s tovrstnimi vprašanji. Moj kolega na neki šoli ne ve, kako naj se odzove na to, da ena od deklic v šoli nosi ruto. Vlada nima poguma za ukvarjanje s temi vprašanji. Najlažje je seveda vse preložiti na ravnatelje. Zahtevo, da deklice ne smejo plavati z dečki, pa dobim izjemoma. Starše skušam prepričati, da bo otroku koristilo, če se nauči plavati. Govorim jim, da v tej državi veljajo drugačne norme kot v njihovi, da to nima zveze z njihovo vero, da bo otrokom v šoli in kasneje bolje, če bodo prilagodljivi... Včasih me poslušajo, včasih deklic ni k plavanju. Če mi ne povedo pravega razloga za to, pa vanje ne vrtam.