V napovedih o usodi predlagane reforme trga dela je previden. »Delodajalci niso neumni. Zahtevali so podaljšanje pogajanj, ker niso zadovoljni s predlogi, ki so jim jih ponudili na ministrstvu za delo. Tudi sami imamo seveda določene pomisleke. A prepričan sem, da bodo delodajalci v teh treh tednih izkoristili vsakršno možnost, da bodo lahko lobirali in kričali ter jokali v javnosti, kako je treba pospešiti prožnost zaposlovanja za vsako ceno. V teh treh tednih se ne bo bila le vsebinska bitka, ampak tudi bitka za interpretacijo tega, kaj hočemo na trgu dela – prožnost ali varnost oziroma ustrezno kombinacijo teh dveh faktorjev,« je direkten politolog po izobrazbi, ki meni, da je treba – preden se bodo poslanci v začetku februarja lotili drugega branja novega zakona o delovnih razmerjih in zakona o urejanju trga dela – prebiti delodajalski kliše, da bo zgolj povečana prožnost ustvarila nova delovna mesta. »Oni so se zelo dogmatično postavili na stališče že na samem začetku pogajanj: hočemo prožnost in konec! Hočejo samo krajšati odpovedne roke, nižje odpravnine, hitrejše odpuščanje in podobno,« poudarja Lukič.

Ali koncept tako imenovane varne prožnosti – torej enostavnejše in cenejše odpuščanje oziroma premeščanje delavcev na eni strani ter primerna zaščita za čas brezposelnosti na drugi – ni namenjen ravno temu, da se ta dva pojma ne bi izključevala?

Seveda. Ampak problem je, ker delodajalci dajejo daleč na prvo mesto samo prožnost. Njihova enačba se glasi: brez prožnosti ni varnosti, kajti socialna država stane. Tako oni razmišljajo.

Vlada je lani z Zujfom že znižala nadomestilo za brezposelnost in si ga v novi delovnopravni zakonodaji želi še bolj. Danski primer tudi kaže, da varna prožnost državo veliko stane. Je v teh časih vladnega varčevanja sploh uresničljiv ta koncept?

Prvi pogoj za uresničitev varne prožnosti je zaupanje med socialnimi partnerji. Koncept namreč deluje le v primeru, ko se lahko sindikati in delodajalci sproti dogovarjajo o kakršnih koli spremembah. To je v Sloveniji velik problem. Druga stvar so stroški: danski primer kaže, da je varna prožnost sistem, ki potrebuje neko stabilno finančno zaledje. To pa v tem trenutku – če pogledamo samo, kako velik je padec davka na dobiček – zelo vprašljivo. Seveda je osnovno vprašanje, kako najti ravnotežje med prožnostjo in varnostjo. A Danci so ta sistem gradili od leta 1899, torej sto let. Mi pa ga hočemo prekopirati v dveh letih in pričakujemo rezultate. Hkrati režemo še prihodkovne vire, ki omogočajo stabilnost tega sistema. To se enostavno ne izide.

Predsednik državnega zbora Gregor Virant vseskozi »svari«, da je v primeru zgolj kozmetičnih popravkov bolje, da se zakona sploh ne sprejme.

Virant je klasičen predstavnik gospodarskega lobija. V Državljanski listi za vsako ceno hočejo dvig produktivnosti z znižanjem stroškov dela. Po svoji analogiji razumejo, da pride prvo na vrsto odprtje gospodarske pobude, potem pa, če kaj ostane, še socialna država. Virantova stranka ima od vseh najbolj jasno lobistično gospodarsko stališče. Absolutno so bili, na primer, proti predlogu, da bi vpeljali kvote zaposlenih za določen čas. Delodajalci imajo očitno največjega zaveznika prav v Državljanski listi.

Primer Žita je nazorno pokazal, kako je lahko položaj delavcev, ki se zaposlujejo prek agencij, pri nas malodane sužnjelastniški. Povsem so odvisni od delodajalcev, pri tem pa nimajo zagotovljene nobene pravne zaščite.

Velik problem za pogajanja je ustvarilo ministrstvo za delo samo. Zakon o delovnih razmerjih je namreč v celoti odprt, medtem ko je zakon o urejanju trga dela, ki ureja tudi agencijske delavce, odprt samo deloma. To pomeni, da lahko v danem trenutku razpravljamo kolikor hočemo, a se členi, ki niso odprti, ne morejo spreminjati. Poglavje, ki ga ministrstvo ni odprlo, je tudi agencijsko delo. Da je treba to urediti, se zavedajo tudi minister Andrej Vizjak in – v končni fazi – delodajalci. Tudi njih je namreč zadela kmečka logika, da pravzaprav sami sebi skačejo v zelje, saj agencije – v Sloveniji jih je 165 – druga drugi predstavljajo nelojalno konkurenco. Namesto da bi si konkurirale s kakovostjo storitve, to počnejo z dampinškimi cenami in se žrejo med sabo. To pa na koncu nobenemu ne koristi. Zato pričakujemo, da se bomo tega poglavja lotili, takoj ko zapremo zdaj odprta.

V Žitu so se po razkritju nezakonitih pogodb, v katerih se je navajala slovaška zakonodaja, posuli s pepelom in se po hitrem postopku odkrižali slovaške agencije, ki je zanje novačila delavce. Menite, da res niso vedeli s kakšnimi pogodbami opleta agencija?

Lepo vas prosim! Saj so tem nesrečnim šestim delavcem pogojevali službo s podpisom nezakonitih pogodb s slovaško agencijo Job Service. Potem pa se opravičujejo! Zato pa se delodajalci – poleg omejitve kvot agencijskih delavcev v posameznem podjetju – izogibajo tudi uvedbi subsidiarne odgovornosti. Namreč: če bi se to uzakonilo, bi v primeru kršitve zakonodaje odgovornost nosil tudi uporabnik, ne le agencija.

Eden od vzrokov za vse večje zaposlovanje prekernih delavcev in tudi za povečevanje brezposelnosti so visoki stroški varne zaposlitve za nedoločen čas. Poznate sindikati izhod iz začaranega kroga?

V Avstriji so sprejeli zakonodajo, po kateri mora agencija v odpovedi pogodbe za vsakega agencijskega delavca plačati 113 evrov. To je nekakšen davek na prekernost. Delodajalci so sicer malo zajokali, ampak to je politika, ki se jo gre Avstrija. Hkrati so v Avstriji v lanskem letu povečali plače in nadzor nad izvajanjem kolektivnih pogodb na trgu dela. S tem so spet zvišali strošek dela, kot bi rekli delodajalci. A še vedno imajo Avstrijci najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropi. Če pogledamo obdavčitve: že sedaj so z obdavčitvami socialnih prispevkov v deležu BDP slovenski delavci na prvem mestu v Evropi, delodajalci pa na dvajsetem. Argumentacija, češ da so v Sloveniji stroški redne zaposlitve previsoki, je zelo trhla.

Marsikdo sindikatom očita predolgo zapostavljanje brezposelnih in mladih z začasnimi zaposlitvami ter vam oporeka, da ste se borili predvsem za vse manjšo skupino redno zaposlenih. Eden od dokazov za to trditev je vaše članstvo, ki po eni strani vse bolj upada, po drugi pa v njem delavcev z nestalnimi zaposlitvami praktično ni mogoče najti.

Ta stereotip bo treba počasi razbiti. Pred časom bi še lahko deloma pristal na to trditev, zdaj pa ne. Med našimi člani je vse več tudi tistih z nestalnimi zaposlitvami. Z agencijskimi delavci imamo že dlje časa vzpostavljeno celo strukturo svetovanja, ampak to se v javnosti ne vidi, saj ne pošiljamo vsakodnevnih medijskih sporočil, komu vse smo svetovali. Važno je, da na terenu naletimo na pozitiven cilj.

V zadnjih letih ogromno delamo na področju migracij. Te so namreč na žalost leglo novih oblik prekernosti – če pogledamo samo skozi gradbeni sektor. Po drugi strani na agencijsko delo opozarjamo že pet, šest let. Že leto dni imamo tudi sindikat mladih, prek katerega ves čas opominjamo delodajalce na nevzdržen položaj volonterskih pripravnikov. Upamo, da nam bo v zakon o delovnih razmerjih uspelo vriniti, da se volonterskim pripravnikom plača vsaj malico in prevoz na delo. Kot sindikalistu se mi zdi žalostno, da moramo tako minorno zahtevo sploh postavljati, a situacija je naravnost ogabna. Na koncu si namreč kot volonterski pripravnik celo v minusu, če si sam plačaš vse stroške.

Kakšno prihodnost pa si lahko obetajo mladi in tudi tisti srednjih let, ki bodo ali že ves čas delajo v negotovih delovnih razmerah in s prekinitvami? Bodo sploh dočakali pokojnino?

Ko gledam situacijo na trgu dela, dobim občutek, da se vse te generacije v bistvu »same« odrekajo večjim pravicam. Kaj na primer naredi honorarni delavec, ki ima vse elemente delovnega razmerja? A toži za zaposlitev? Ne, ker je zanj to edino delovno mesto, ki v tem trenutku obstaja. Raje čaka in trpi. A naj bom jaz tisti moralizator, ki mu reče, da nima prav, da naj pozabi na avtorsko pogodbo in se bori izključno za pogodbo za nedoločen čas? Ne, saj ga po eni strani razumem. Po drugi strani pa ravno to nevidno izsiljevanje poraja nove in nove oblike prekernosti.

Recimo, da uspe s tožbo. Kaj pa vmesno obdobje do dobljene tožbe? Kdo ga bo preživljal?

Saj ravno to je problematično. Oblikoval se je model, ki prisili mlado osebo v nevzdržno situacijo, hkrati pa obstaja nevarnost, da bo še huje. Ta problem je še posebej prisoten pri kulturnikih in novinarjih. Zato je moje osebno mnenje, da moramo priznati različne oblike dela, hkrati pa jih moramo oblikovati na tak način, da jih pokrijemo z ustreznimi socialnimi in ekonomskimi pravicami. Če jih priznavaš, še ne pomeni, da jih sprejmeš. Pri nas imamo 22 različnih oblik dela, v Italiji pa jih je celo več kot 40. Tam jih želijo sindikati zreducirati na vsega pet. Podobno je naše stališče.

Kje se sindikati vidite v nadaljnjih protestih proti politični eliti? V lanskem letu vas nekako ni bilo zraven.

Lansko leto smo bili del te zgodbe. Ne smemo namreč zanemariti protestov 17. novembra, ki so se zgodili še pred spontanimi protesti. Za te so bili sicer malce drugačni vzgibi, začenši z Mariborom. A že decembra lani smo podprli proteste in pozvali naše članstvo, da se jim pridružijo, saj gre za pravno in socialno državo in – navsezadnje – boj za neposredno demokracijo.