Giuliano Pisapia

Vendar je teden dni pred volitvami populistični komik Beppe Grillo na trg pred katedralo v Milanu pritegnil 100.000 zelo nezadovoljnih ljudi. Dan za tem jih je bilo v Rimu 800.000. Silvio Berlusconi pa je s spretnim televizijskim kupovanjem glasov iz političnega groba ponovno vdrl v središče italijanske politike.

»Žal imajo ljudje kratek spomin,« pravi milanski župan. »Zna obljubljati, vendar bi se morali volilci spomniti, da so njegove obljube samo to. Obljube, ki se nikoli ne uresničijo.«

Do Grilla v javnosti drži previdno distanco. »Nekaterih Grillovih stavkov ni mogoče tolerirati. Na primer napovedi ukinitve sindikatov. Okoli vprašanj državljanskih pravic in zakonitosti pa se je mogoče pogovarjati tudi z njim.«

Še težje se je ločiti od tehničnega premierja Maria Montija, s katerim se bodo morale leve sile morda dogovarjati o skupni vladi. Tik preden so se volišča odprla, je Pisapia vedel, da morajo njegovi zavezniki dobiti vse ali pa ne bodo mogli narediti nič.

»Bistveno je, da koalicija levosredinskih sil dobi večino v predstavniškem domu in v senatu. Moramo imeti dovolj glasov, da lahko samostojno vladamo in se soočimo z drugimi političnimi komponentami. Ne smemo izgubiti niti enega glasu.« Izguba glasov pa zna biti kar visoka. Vsak s svoje strani jo povečujeta Beppe Grillo in Mario Monti.

»Senator Monti nam je obljubil treznost, investicije in razvoj. Danes sam priznava, da od tega ni bilo nič. Nismo videli niti investicij niti razvoja. Med predvolilno kampanjo je izginila tudi treznost, s katero je Italiji vrnil nekaj mednarodne kredibilnosti. V predvolilni kampanji pa je zašel na pot, ki močno spominja na Berlusconija. Tako kot on obljublja popolnoma nasprotne stvari od tistih, ki jih je počel kot predsednik vlade. Na to bi bil lahko pomislil prej, ko je še vodil vlado. Moral bi nanje pomisliti.«

Pisapia mora v tej zmedi iz gospodarske recesije potegniti svoje mesto. Dan pred volitvami je razložil kako razume Milano in njegovo vlogo v italijanski politiki.

Nismo padli sami, ampak v družbi celega sveta. Mesto se ni moglo izogniti cunamiju finančne krize, ki pa je v jedru tudi strašna kriza vrednot. Kaj je zašlo v krizo? Svet ravnotežij, ki se je v preteklosti zdel dolgotrajno stabilen. Pa ni bil. Milano je ekonomska prestolnica Italije in najbolj razvito mesto v državi. Dobro nas je streslo, vendar smo ostali središče izdelkov Made in Italy in svetilnik razvoja za vso Italijo. Tukaj je tudi prvič prišlo do političnega obrata po desetletjih vladavine desnice. Pred dvema letoma so z veliko podporo civilne družbe zmagale sile levega centra z mano na čelu. Zdaj gremo s tem na parlamentarne volitve in verjamem, da bo od tukaj val sprememb zajel vso Italijo. Mi smo prvi obrnili politični tok desnice in drugim pokazali, kaj je treba narediti. Ponudili smo vladavino zakonov, enakopravnost, trajnostni razvoj in politično fantazijo. Kaže nam kar dobro.

Prinesla je revščino, kakršne prej nismo poznali. Silovito je udarila po srednjem razredu. Zajela nas je ofenziva novih oblik revščine, ki so značilne za sodobno Evropo in Združene države Amerike. Z novimi oblikami revščine se je treba soočati vsak dan brez slepomišenja. Iz tega moramo ven. Treba je dati delo ljudem, ki so ga izgubili. Ženskam, ki so se ponovno znašle na robu zaposlovanja. Predvsem pa mladim, ki so izgubili upanje, da si bodo lahko z delom zgradili spodobno prihodnost. Vsem je treba ponuditi učinkovito socialno varnost. To moramo narediti zato, da se izognemo socialni državljanski vojni. Ta namreč ogroža zelo dragocen talilni lonec razlik, ki nas nenehno bogati na ekonomski in kulturni ravni.

Reagirali smo, vendar smo še vedno v tunelu, luč pa je daleč. Milano je mesto ljudi, ki znajo delati in hočejo delati. Vedno je bil to. Vsa podjetja se niso vdala. Veliko jih je preživelo. Veliko jih je tudi propadlo. Zdaj pa vsi iščejo svoj prostor v novih zelenih tehnologijah in pričakujejo leto 2015. Takrat bo Milano sedež svetovne razstave Expo 2015. Projekt smo zastavili tako, da bo trajal dlje od šestih mesecev uradne razstave in tja do leta 2020 ustvaril 200.000 delovnih mest. Učinek na proizvodnjo bi moral biti težak 24 milijard evrov, od tega vsaj milijarda tujih investicij. Kriza je velika, tudi rešitve ne morejo biti malenkostne.

Kriza določa moje delo. Od prvega dneva se ukvarjam s krčenjem proračuna, upravljati pa moram veliko mesto. Milanu je dvajset let vladala desnica. Pokazalo se je, da je popolnoma nesposobna predvideti možnost krize in da ne zna vzpostaviti mehanizmov, ki bi lahko vsaj omilili njene uničujoče socialne učinke. Ob vedno hujšem pritisku globalizacije na ekonomijo cele regije je cepetala na mestu in se sploh ni zavedla kompleksnosti, ki jih globalizacija prinaša. Župan v tem položaju nastavi strategijo razvoja. Zavedati se mora, da s tem dregne v nasprotujoče si interese in potrebe. Med njimi mora posredovati tako, da doseže konsenz o delovanju vseh. To je moje delo. To počnem v trenutku velikih gospodarskih težav. Vsem mora biti očitno, da je upravljanje mesta transparentno, da delam za skupno dobro, ne pa za privatne interese. V preteklih mandatih je bilo ravno obrnjeno. Milano je izgubil status moralne prestolnice države. Ponovno je bilo treba vzpostaviti samoumevnost zakonitosti v poslovanju in vztrajati, da brez spoštovanja zakonov ni mogoč gospodarski uspeh. Gospodarskega uspeha mesta ne merimo po tem, kako hitro posameznik obogati, ampak koliko bogastva je v službi dobrega življenja vseh meščanov. To sem kot cilj zastavil pred dvema letoma.

Milano je ponovno odprto mesto, v katerem se da dihati. Naš cilj je mesto z osmimi milijoni prebivalcev, ki ima celotno infrastrukturo tega, čemur anglosaksonci rečejo smart city. Ne moremo dvigniti rok in se vdati globalizaciji. Gradimo regijo globalnega mesta, ki bo skupaj z drugimi regijami delovala kot motor globalnega razvoja. To so velike besede, ki pa ne pomenijo nič drugega kot pametno mesto, povezano z mednarodnimi mrežami v križišču proizvodnje dobrin in vrhunskih storitev. Milanske znamke, ki ste jih omenjali, niso še vedno uspešne po naključju. Za njimi je mesto.

Delujemo kot dober primer. Kažemo, da levica lahko oblikuje program, ki ga zna tudi uresničiti. V Berlusconijevih desetletjih je politika živela smo od oglasov. Nismo videli programov, ampak slogane. Mi kažemo Italiji, da je mogoče imeti pozitiven program in ga realizirati. Primer. Odločili smo se, da bomo po londonskem vzoru obdavčili promet v središču mesta. Odpor je bil strašen, po šestih mesecih pa je sedaj to mestna vsakdanjost. Stroške politike pa smo pocenili in jih bomo še bolj. Odpiramo se preostalemu svetu, spodbujamo digitalno revolucijo, mestni širokopasovni internet in čistost okolja. In predvsem mora biti jasno, da imamo vsi enake pravice, tudi tisti, ki so od večine najbolj drugačni.

Ekonomska kriza je zbudila demagogijo in populizem, za katera smo mislili, da sta zaprta globoko v omarah preteklosti. To nedvomno velja za Italijo, res pa je v vsej Evropi. Z jamranjem in sanjarijami proti temu ne dosežeš nič. Proti drsenju v mračna in nevarna brezna lahko zmaga samo pametna politika. Pametna politika deluje kot protistrup.