Drži, delamo izključno na temelju prostovoljstva, to je naš način življenja.
Ste lahko bolj konkretni?Razdajamo se svojemu psu in sledimo potrebam. Vedno smo pripravljeni na vsak klic, ki ga dobimo iz klicnega centra, da gremo iskat kakšno pogrešano osebo.
Koliko pa je takšnih klicev? Jih je v primerjavi s časom pred desetimi in več leti več ali manj?To je odvisno od več dejavnikov, tudi od letine gob, denimo. Če je ta dobra, nas veliko pogosteje potrebujejo v naših gozdovih, kjer iščemo gobarje, ki se zaradi pomanjkanja orientacije ali megle izgubijo. Veliko je tudi dementnih ljudi, ki zapustijo domove za starejše in odidejo neznano kam. Žal jih pogosto najdemo, ko je že prepozno, torej mrtve. Iščemo tudi tiste pogrešane, ki odidejo neznano kam zaradi osebnih stisk in imajo samomorilne nagibe. To je poglavje zase.
Ampak reševanja izpod ruševin na srečo pri nas ni, več je tistih izpod snežnih plazovin. Se pa tovrstnih akcij udeležujete v tujini. So takšne izkušnje dragocene?Mi smo dejansko nižinci; reševanje izpod snežnih plazov sodi v sklop gorske reševalne službe. So pa seveda tako psi kot mi, vodniki, usposobljeni za vse vrste reševanj. V tujini smo res že nekajkrat sodelovali pri reševanju izpod ruševin, a na takšne misije vselej odhaja elita najbolj usposobljenih vodnikov in psov. Na srečo imamo takih kar nekaj, je pa pot do elite trnova. V tujini delamo po navodilih tujih organizacij, na kar nimamo nobenega vpliva. Gremo pač, kamor nas pokličejo. Žal od poziva do prihoda na mesto nesreče pogosto mine preveč časa, zato redko naletimo na kakšnega živega človeka.
Kako pogosto organizirate tečaje?Vsako leto imamo zimsko usposabljanje novih, mladih vodnikov in njihovih psov ter preverjanje za pse, ki že imajo opravljene vse izpite, in to na Vršiču, kjer imamo za to izvrstne naravne pogoje. Dobri pogoji so tudi v Savinjski dolini, žal pa ni na voljo dovolj nastanitvenih zmogljivosti. Takoj ko vodnike razdelimo v več skupin, med njimi ni potrebne simbioze. V okviru vsakoletnega mednarodnega tabora reševalnih psov, ki je bil letos v Savinjski dolini že 21. po vrsti, pa preverimo usposobljenost za iskanje pogrešanih v ruševinah in v premagovanju različnih ovir na terenu, pa tudi znanje vodnikov iz orientacije, vrvne tehnike, radijskih zvez in prve pomoči.
So za reševanje res primerni psi vseh pasem ali to vendarle ne drži povsem?Razmišljanje, da kakšna pasma ni primerna za reševanje, je zmotno. Vsak pes je načeloma primeren za reševanje, saj je to dejansko najbolj odvisno od njegovega lastnika. Morda so nekoliko manj primerni tisti psi, ki imajo bolj težek karakter, kar pa vseeno ne pomeni, da ne morejo biti reševalci.
Mislite na pitbule in rotvajlerje?Tako ene kot druge lahko usposobimo tudi za reševanje, a vendar so to borilni psi, ki imajo svoj pedigre, kar je tudi v naših glavah. Ko na primer zagledamo rotvajlerja ali pitbula, v možganih podzavestno pride do neke blokade.
Pri kateri starosti psa je primerno začeti usposabljanje?Šolanje in vzgoja se začneta pri treh mesecih, saj verjetno že od začetka natančno vemo, za kaj želimo imeti psa. Sicer pa je pogoj, da je pes ob opravljanju izpita za reševalca star vsaj dve leti, pred tem mora imeti opravljen tečaj iz poslušnosti, njegov vodnik pa vse teoretične izpite, ki jih je devet.
Potemtakem verjetno ni mogoče za reševanje usposobiti psa, ki smo ga vzeli iz zavetišča?Tudi to se dogaja. Poznamo ljudi, ki so posvojili in prevzgojili psa, ki so ga našli v zavetišču. Je pa to trnova pot, posvojitelj mora biti zelo vztrajen. Dobro mora tudi vedeti, kako pristopiti k psu, ki ima za seboj verjetno tudi kakšno travmo. Nič pa ni nemogoče.
Živi reševalni pes drugačno, boljše življenje od svojih pasjih vrstnikov? Je deležen posebnih priboljškov?Moramo vedeti, da je reševalni pes v prvi vrsti družinski pes, ki je enakovreden vsem članom družine. Nadvlade ni. To se odraža tudi pri delu, ker vse opravlja z veseljem in ne zato, ker mora. Ko mu nadenemo kovinsko ovratnico, natančno ve, da mora poslušati. Če pa mu nadenemo široko ovratnico, namenjeno iskanju, prav tako natanko ve, kakšna naloga ga čaka.
Ali tudi ti psi nekoč dočakajo upokojitev?To se zgodi, ko je pes star okoli deset let. Takrat namreč začne pešati, saj leta prinesejo svoje. In prav je, da smo realni, pošteni in uvidevni do teh naših hišnih ljubljenčkov.
Se zgodi tudi, da pes kar nenadoma vodnika ne uboga več? Kaj to pomeni?Seveda se, za to pa so krivi izključno njihovi vodniki oziroma lastniki. Včasih hočemo od psa naenkrat preveč in pes se lahko, ko hočemo nekaj doseči na hitro, tudi upre.
So izkušnje iz tujine dragocene?So, ker ima vsaka država oziroma enota drugačen pristop in koncept dela. Opažamo, da je naš način dela veliko boljši in bolj human v primerjavi s tujimi vodniki, ki imajo do reševanja bolj klišejski pristop. Zato mi opazujemo tujce, oni pa nas in naš način dela; razlike so očitne. Nihče ne dela slabo, a razlike vendarle so.
Italijani, na primer, niso prostovoljci. Se to odraža tudi pri vedenju psov?Italijani so poklicni vodniki reševalnih psov, zanje je to v prvi vrsti služba, njihov odnos do psa pa je tak kot moj do službenega vozila. Ko ta odpove, vem, da bom dobil novo. Pri Italijanih vlada tudi velika hierarhija. Pri nas je drugače. Psa sem kupil sam, sam ga vzdržujem in negujem ter z njim živim 24 ur na dan.
Med vodnikom in reševalnim psom se vselej splete posebna vez. Pa lahko, na primer, pes reševalec odide na neko akcijo tudi z drugim vodnikom, ki ni njegov osebni?Vsi naši psi so usposobljeni za to, seveda. Večina psov natančno ve, kaj je njihova naloga, ko jim nadenemo bodisi ovratnico ali reševalni pas, pri tem ni nujno, da jih vodi njihov vodnik.
Kako pa gledate na tiste, ki pse preveč počlovečijo?Vsak pes, ki pride k hiši, je družinski član. Ko pogine, je zelo hudo. Tega se ne da opisati. Že takrat, ko pride k hiši, pa je dobro vedeti, za kaj bomo psa imeli. Ali bo le za čuvaja, za reševanja, tekmovanja ali pa se bomo z njim le razkazovali. Zame osebno je počlovečenje in oblačenje psov velika bedarija, saj je pes žival in ne človek. Pes mora imeti določen red in disciplino, njegovo mesto pa je vedno v boksu, in to zunaj hiše.
